Zgodovina slovenske astronomije - osebe

Zgodovina slovenske astronomije




Preletimo seznam nekaterih slovenskih astronomov - predvsem tistih, ki so se že "vrnili" med "zvezde" (tisti, ki so ustvarjali konec 19. in v 20. stoletju so že pisali v slovenščini, prej je prevladovala latinščina, itn):
* Herman Koroški (okoli 1100 – okoli 1160) !
* Janez Lezicij (1242 – ????)
* Bernard Perger (okoli 1440 – okoli 1501)
* Andrej Perlah (1490 – 1551)
* Andrej Kobav (1593 – 1654)
* Janez Jakob Olben (1643 – 1725) !
* Benedikt Ferretti (1655 – 1730)
* Janez Jurij Hočevar (1656 – 1714)
* Franc Breckerfeld (1681 – 1744)
* Ivan Dizma Florjančič de Grienfeld (1691 – 1757 ?)
* Janez Benjamin Erberg (1699 – 1759)
* Ferdinand Avguštin Hallerstein (1703 – 1774) !
* Janez Krstnik Schoettl (1724 – 1777)
* Gregor Schoettl (1732 – 1777)
* Gabriel Gruber (1740 – 1805)
* Josip Križan (1841 – 1921)
* Anton Ambschel (1749 – 1821)
* Jurij Vega (1754 - 1802) !
* Viljem Ogrinc (1845 – 1883)
* Ivan Sušnik (1854 – 1942)
* Ivan Tomec (1880 – 1950)
* Pavel Grošelj (1883 – 1940)
* Lavo Čermelj (1889 – 1980) !
* Pavel Kunaver (1889 – 1988) !
* Silvo Breskvar (1902 – 1969)
* Franjo Dominko (1903 – 1987) !


  • GLEJ TUDI - SLO_ASTRO_LITERATURA

    Slovenci in Slovenke iz preteklosti in sedanjosti, ki so zaznamovali "pot do zvezd",
    - mnogi od njih izhajajo iz kmečkega okolja in večina je v zahtevnih socialnih razmerah najprej našla priložnost za napredovanje, nova odkritja, spoznanja in ne zgolj razlog za neplodno jamranje.


  • (rojen okoli 1100 – umre okoli 1160) - znane letnice delovanja + 1138 do + 1144
    HERMAN IZ KARINTIJE (Herman Koroški)
    Herman iz Karintije (Karantanije) je prvi znani znanstvenik slovenskega rodu. Ker je odlično obvladal jezike, se je ukvarjal s prevajanjem. Izvrstno se je znašel tudi na področjih matematike, astronomije, astrologije in filozofije.

    Natančen čas in kraj njegovega rojstva nista znana. Vemo pa, da je bil po rodu iz Karantanije, zato ga tudi vsi poznajo po imenu Herman iz Karintije. Šolal se je po raznih samostanih in je najverjetneje bil menih. Študiral je tudi pri znanem Teodoriku v Chartresu, kjer je tedaj delovala najnaprednejša šola v Evropi. Tam je študiral jezike in filozofijo. Zatem se je napotil še v Španijo in se tam izpopolnil v matematiki in astronomiji. Nekaj časa je delal v prevajalski delavnici v Toledu, nato pa v prevajalski skupini Petrusa Venerabilisa v Leonu. Veliko je potoval. Ne le po Evropi temveč tudi po Aziji. Iz njegovega naslova »sholasticus« utemeljeno sklepamo, da je tudi poučeval. Kdaj in kje je Herman končal svoje plodno življeneje, ni znano. Njegova dela so bili sprva rokopisi, ki so jih širili s prepisi, tiskajo pa jih od 15. stoletja dalje.

    Zanesljive podatke s časovno opredelitvijo imamo o Hermanu le za leta od 1138 do 1144. Leta 1138 je iz arabščine prevedel astrološki spis judovskega avtorja Saula ben Bišra Liber sextus astronomiae (Šesta knjiga astronomije). Leta 1140 je prevedel delo Abu Maašara Introductorium in astronomian (Uvod v astronomijo). V tem času je prevedel v latinščino tudi astronomske tablice Mohameda al Khwarizmija in iz arabščine Evklidove Elemente geometrije. Leta 1141 je Petrus Venerabilis, znameniti opat samostana v Clunyju, sestavil v Leonu delovno skupino za prevajanje korana v latinščino. K sodelovanju je pritegnil tudi Hermana, ki se je tedaj ob reki Eber ukvarjal z astrologijo. Najbolj znano Hermanovo prevodno delo je nastalo leta 1143. Gre za Ptolomajev Planispherium, ki se je ohranil le po tem njegovem prevodu.
    Naslov slahko prevedemo kot "Nebesna ravnina" ali "Zvezda karta«. V tem delu je Ptolemaj raziskoval matematiko geodetskih točk na nebesni krogli projeciranih na ravnino. To obravnavo danes poznamo kot stereografske projekcijo. Ta Ptolemajeva metoda - projekcija - ohranja na ravnini kote (recimo ozvezdij).

    Herman naj bi prevedel tudi Ptolomejave astronomske tablice in še nekatere druge prevode, ki so se pa verjetno izgubili, saj jih poznamo le po naslovih. Leta 1143 je izšla tudi Hermanova originalna filozofska razprava De essentis (O bistvih), ki jo je posvetil svojemu prijatelju Robertu (Robert Ketrensisom ali Robert iz Chestra). V njej razpravlja o petih Aristotelovih kategorijah.

    Herman je takratno Karantanijo, iz katere je izhajal, v smislu tako družboslovne, kot naravoslovne znanosti, postavil v srce Evrope in nasploh v vrh takratne evropske znanosti. Z njim smo Slovenci plodno soustvarjali evropsko in svetovno zgodovino znanosti.

    Chronica majora (Matthew Paris, 13. stol.): na levi Euclid, na desni Herman de Carinthia, ki drži v roki zvezdomer - astrolab.

  • Bernard Perger (okoli 1440 – okoli 1501)

    Bernard Perger (nemško Bernhard Perger), slovenski pedagog, jezikoslovec, pravnik, matematik in astronom, * 1440, Zgornja Ščavnica, † 1501, Dunaj.

    Pergerl je bil profesor na Univerzi na Dunaju. Na univerzi je skupaj s Perlahom spoznal Regiomontana.
    Leta 1464 je dosegel licenciat na artistični (filozofski) fakulteti. Leta 1481 je dobil licenciat na Pedagoški fakulteti Univerze na Dunaju, kjer je do leta 1481 predaval geometrijo, optiko, matematiko in astronomijo ter latinsko slovnico, klasično književnost in pravo.
    V letu 1470 je bil dekan artistične fakultete in leta 1471 rektor dunajske univerze. Vejetno sta se Pergerl in Regiomontan, oba profesorja matematike in astronomije z iste fakultete poznala. Regiomontan je od leta 1468 do 1471 tam sestavljal astronomske efemeride, ki so potem kot prve tiskane tabele izšle leta 1474 in zamenjale zastarele Alfonzove tablice.
    V letih od 1492 do 1501 je bil Pergerl kraljevi superintendent na univerzi. Imel je ugledno mesto med dunajskimi humanisti. Pomembne so Pergerlove prenove pouka latinščine. Sestavil je latinsko slovnico Grammatica nova (Venetiis 1479), ki je prvi humanistični učbenik latinščine. Z njo se je odvrnil od tradicije srednjeveških sholastičnih slovnic in se oprl na italijanski humanizem. Doživela je vsaj 30 izdaj. Ob smrti cesarja Friderika III. je sestavil ter na Dunaju in v Rimu leta 1493 objavil nagrobni govor (Oratio in funere sancte memorie Friderici III.). Ukvarjal se je z astronomijo. V rokopisu je ostal koledar z astronomskimi podatki za obdobje 1482 - 1500.

  • Andrej Perlah (1490 – 1551)

    Andrej Perlah, slovenski matematik, astronom, zdravnik in astrolog, * 17. november 1490, Svečina nad Mariborom, † 11. junij 1551, Dunaj.

    Življenje in delo
    Perlah je študiral matematiko na dunajski univerzi. Po artističnem licenciatu leta 1516 je bil več kot 30 let profesor na dunajski univerzi, sprva za matematiko in astronomijo na Filozofski fakulteti, po doktoratu iz medicine leta 1530 pa na Medicinski fakulteti.
    Ko se je Perlah vpisal na dunajsko univerzo, je na artistični (filozofski) fakulteti še vedno vladala Aristotelova filozofija, glede astronomije pa po Peurbachu in Regiomontanu predelana Ptolemejeva teorija planetov. Morda so predavatelji astronomije v svojih predavanjih že nakazovali heliocentrične zamisli. Vsekakor je bil študij matematike zelo kakovosten in zahteven. Sodobno je bilo izdajanje astronomskih efemerid, raznih almanahov, koledarjev in letopisov, kjer se je kazal vpliv predhodnikov Peurbacha in Regiomontana. V teh spisih so se na splošno astronomski podatki (practica) mešali z astrološkimi dodatki - prerokovanji (prognostica) in zdravniškimi nasveti. Zato so bile knjižice uporabne, zanimive in zelo priljubljene (a je danes kaj drugače*). Dunajska univerza je imela bogato tradicijo dobrih matematikov in astronomov. Tak je bil navsezadnje tudi Perlah. Na tej univerzi sta neumorno delala Peurbach in Regiomontan, ki sta svoje znanje posredovala mlajšim, posredno tudi Perlahu in tako brez dvoma vplivala na njegovo astronomsko delovanje. Sicer pa je bil Perlah Tannstetterjev učenec. Perlah se je že kot študent ukvarjal z astronomijo. Prepisoval in prirejal je dela starejših avtorjev. Petkrat je bil dekan, enkrat rektor univerze (1549). Zavzeto je poskušal odpraviti kugo in objavil navodila za obrambo pred njo, ki pa niso ohranjena. Vsa njegova dela so pisana v latinščini in so izšla na Dunaju. Med astronomskimi deli je veliko almanahov (letopisi).

    Jurij Sladkonaja - dunajski škof - ljubitel glasbe in naravoslovja.
    Leta 1517 je izdal svoje prve astronomske efemeride, Novi almanah za leto 1518, skrbno preračunan za dunajski poldnevnik in s posvetilom dunajskemu škofu Juriju Slatkonji (Slovenec iz Ljubljane - 1498 ustanovi zbor dunajskih dečkov, cesarja uči slovensko), ki je bil velik prijatelj matematike in fizike.
    Leta 1518 je sledil Almanah ali knjiga efemerid, zajete iz komentarjev njegovega učitelja Tannstätterja in razporejen od Perlaha na 50 propozicij. Zadnjih 25 propozicij vključuje navodila, ki v smislu astrologije posredujejo nasvete za pravočasno puščanje krvi, striženje las in obrezovanje nohtov. Leta 1519 je izdal Novi almanah za leto 1520 (Almanach novum, Viennae Pannoniae 1520). Leta 1528 je objavil Efemeride za leto 1529, ki so že njegovo samostojno delo. V njem se Perlah ne sklicuje več na tablice svojih predhodnikov. Na povsem svojstven način posreduje preglednice z razporeditvijo in lego planetov med seboj in glede na svetlejše zvezde. Na tak način ni obravnaval planetov še nihče pred njim. V letu 1530 so izšle Efemeride za leto 1531. Te efemeride vsebujejo tudi Prognosticon. Da bi seznanil širšo javnost z astronomsko-astrološkim naukom, je efemeride zapisal v nemščini.
    Za latinski prevod Perlahovih nemških efemerid za leto 1531, izdanih leta 1530 na Dunaju, je poskrbel Perlahov učenec, Belokranjec Kukec. Ta je bil leta 1535 profesor matematike in prokurator študentov ogrske narodnosti na dunajski univerzi, leta 1539 pa je postal dekan dunajske filozofske fakultete. Tako sta Slovenca Perlah in Kukec dekanovala istočasno kar na dveh od štirih fakultet dunajske univerze.
    Perlahov prijatelj J. Taurrelus je leta 1551 izdal Komentarje k Perlahovim efemeridam (Commentaria ephemeridum, Viennae Austriae 1551). To so vse do danes zbrane Perlahove tiskane astronomske knjige. Verjetno pa je Perlah napisal vsaj še dve ali tri tiskana dela, tako letopisa za leto 1528 in leto 1530 ter izdal Peurbachove tablice mrkov.

    Naslovnica Perlahovega Novega almanaha za leto 1520, ene najstarejših publikacij z astronomsko vsebino na svetu.

    Bil je Kopernikov sodobnik. Perlah je prvi slovenski astronom, ki je zapustil tiskane knjige. V poznejših delih je uporabil nov način prikazovanja astronomskih podatkov, predvsem o razporeditvi in legi planetov. V podatkih je že obravnaval lege planetov med seboj in glede na zvezde. Sestavil je tudi nekaj inštrumentov ( po svoji zamisli astrolab (astrolabium arithmeticum) in trikveter (organum Ptholemei) ). S svojim astrolabom je opazoval planet Merkur, kar se je tedaj posrečilo le redkim. V Efemeridah za leto 1531 je omenjal še konstrukcijo dveh astronomskih naprav. Najbrž gre za kako od kotomernih priprav, ki so bile tedaj v praktični uporabi (torkvet, armila, kvadrant).
    Ko je v njih omenjal te naprave, je dodal, da so ga sicer nekateri neuki zasmehovalci zbadali, a ga je tolažila misel, da so imeli celo največji zvezdoznanci svoje obrekovalce (danes imamo podobne izkušnje).
    Zaradi njegovega matematičnega in medicinskega znanja ga včasih imenujejo slovenski Evklid in Hipokrat.


    Prva in druga stran Perlahovega Novega almanaha za leto 1520.



    Perlahov rokopis izrednih predavanj na Dunajski univerzi leta 1519 (Universitätsbibliothek Wien cvp S N 4265).


    Naslovnica Perlahovega Traktata o kometih iz leta 1531.


    Naslovnica Perlahovih Komentarjev Efemerid iz leta 1551 (leto njegove smrti).

    Njemu na čast že nekaj let poteka Perlahov mladinski astronomski raziskovalni tabor - Svečina. Organizira dr. Igor Žiberna - zelo lepo.
    Še misel o sodelovanju izpred 500 let.
    Slovenci na Dunaju so takrat zelo podpirali drug drugega.

  • Jakob Strauss (1533-1590)

    Jakob Strauss (astronom, filozof, fizik in zdravnik), uspešen pisec pratik S Pergerjevo in Perlahovo tradicijo koledarjev (almanahov) je nadaljeval deželni zdravnik Strauss. Pot k izobrazbi je začel v privatni šoli Budije v Ljubljani, ki je pozneje prerasla v protestantsko stanovsko šolo. Od leta 1552 do leta 1556 je Strauss študiral na dunajski filozofski fakulteti do stopnje magistra. Leta 1560 je končal študij z odgovori na 144 vprašanj. Nato se je leta 1565 odpravil na univerzo v Padovo in dobil doktorat iz medicine. Leta 1571 je postal zdravnik v Celju, občasno pa je zdravil še na Ptuju in v Radgoni. V prvi polovici življenja je držal s protestanti. Ti so se mu medtem zamerili, tako da je v drugi polovici življenja podpiral katoliško stran. Njegovo najpomembnejše astronomsko delo je bila knjižica, v kateri opisuje svetli komet v letu 1577: Descriptio novi et prodigiosi cometae, qui hoc anno supra 1577 … (Opis novega in čudnega kometa, ki je začel svetiti v tem 1577. letu, četrtega dne pred novembrskimi nonami (tj. 2. 11.) in je bil najsvetlejši komet stoletja). Knjižico je še istega leta 1577 natisnila ljubljanska tiskarna Janža (Janeza) Mandelca.

    Skica lege kometa leta 1577 v Straussovi knjižici.


    Veliki komet iz leta 1577 in naslovna stran Straussovega opisa izjemnega kometa iz leta 1577.



  • Janez Jakob Olben (1643 – 1725)

    Janez Jakob Olben, slovenski astronom, * 1643, Kranj, † 1725.
    Olben je najprej pridigal v Passauu, Freistadtu in Traiskirchenu. S prižnice ga je zvabila astronomska muza. Da bi se lahko bolj poglobljeno ukvarjal z matematiko, je leta 1702 vstopil k avguštincem, ki so imeli pri nas samostane v Velikovcu od leta 1250, v Ljubljani od leta 1312 in na Muti od leta 1329. Žal Olben ni izbral nobenega domačega samostana, temveč se je raje odpravil po Donavi navzgor v Gornjo Avstrijo. Dve leti po vstopu med avguštince je objavil efemeride za svoj samostan Sv. Florijana v okraju Linz (v latinščini napisano delo Novae Ephemerides … S. Floriani Meridianum, …), kjer navaja podatke o dnevni svetlobi, tj. o vzidu in zaidu Sonca glede na poldnevnik in obzorje Sv. Florijana za leto gospodovo 1704. Objavil je še nekaj drugih astronomskih in matematičnih del, tako da ga štejemo med naše uspešnejše astronome. Žal se mu ni posrečilo objaviti vseh napisanih raziskav. Njegovi številni rokopisi še danes čakajo na pridne raziskovalce v nekdanjem Olbenovem samostanu.

  • Ferdinand Avguštin Hallerstein (1703 – 1774)

    Ferdinand Avguštin Hallerstein (kitajsko Liú Songlíng), slovenski jezuit, misijonar, matematik, astronom, kartograf in mandarin, * 27. avgust 1703, Ljubljana, † 29. oktober 1774, Peking.
    Življenje
    Mladost in študij
    Ferdinand Avguštin Hallerstein se je rodil v plemiški družini očetu Janezu Ferdinandu baronu Hallerju pl. Hallersteinu (1669-1736) in materi baronici Mariji Suzani Elizabeti, rojeni Erberg, (1681-1725). Družinska rezidenca Hallersteinov je bil tedaj mengeški »Ravbarjev grad« (Hoffmannsburg), ki ga je Marija Rozalija Hohenwart dobila za doto ob poroki s Ferdinandom Ignacem baronom Hallerjem pl. Hallersteinom, Avguštinovim dedom. Ta ga je leta 1702 prepistil starejšemu sinu Janezu Ferdinandu, upravitelju kranjskega deželnega glavarstva, prisedniku deželne in dvorne pravde na Kranjskem in članu Dizmove bratovščine.
    V Mengšu je hodil v osnovno šolo, v Ljubljani pa je dokončal jezuitsko gimnazijo in študij filozofije. Tako kot mnogi njegovi sorodniki je tudi on 27. oktobra 1721 vstopil v jezuitski red na Dunaju. V Ljubljani je med letoma 1722 in 1723 živel kot novic. Tu je študiral filozofijo. Naslednje leto je v Leobnu opravil repetitorij iz humaniora, v Celovcu 1725 predaval slovnico in s tem nadaljeval v letih 1726 in 1727 na Dunaju skupaj z matematičnim repetitorijem. V letu 1728 je v Ljubljani predaval retoriko in v letih 1729 in 1730 študiral v Gradcu teologijo. Matematično in astronomsko izobrazbo si je pridobil na Dunaju in Gradcu. Nato je bil po nekaterih podatkih vodja Jezuitskega kolegija v Temišvaru. Prošnjo za odhod v misijone je poslal z Dunaja, 8. oktobra 1727. Želja pa se mu je uresničila šele celih osem let pozneje.
    Leta 1734 se je v Judenburgu pripravljal na redovno zaobljubo, nato pa odšel v Temišvar, kjer je vodil Kongregacijo smrtnega boja. Želja postati misijonar se mu je uresničila leta 1735.
    Pot na Kitajsko
    Zaradi neugodnih razmer za misijonarje na Kitajskem se je septembra 1735 sam ali skupaj z redovnim bratom, dunajskim jezuitom Lambeckhovnom, ki mu je bil tudi sopotnik na nadaljnji poti, odpravil preko Trsta v Genovo. Po dvotedenskem počitku sta zapustila Genovo 30. oktobra z angleško trgovsko ladjo Penelope, namenjeno v Lizbono na Portugalsko. Plovba mimo Balearskih otokov, skozi Gibraltar in ob atlantski obali Pirenejskega polotoka ni potekala brez težav. Laimbeckhoven in Hallerstein sta se morala zadovoljiti s kajuto na krmi, ki sta jo delila s 15. drugimi potniki. Hallersteina, ki ni bil vajen morja, je skoraj neprestano mučila slabost. Čeprav so prispeli v Lizbono že 18. novembra, sta morala ostati poldrugi dan v karanteni. Ko sta naslednji popoldan vendarle stopila na trdna tla, so jima v lizbonskem pristanišču priredili prijazen sprejem. Od profesorja matematike na Univerzi v Lizboni, patra Emanuela De Camposa, je Hallerstein izvedel za ponudbo enega od indijskih krajevnih vladarjev v mogulski državi. Ta je poslal podkralju v Goo pismo, v katerem je prosil za misijonarja, ki bi obvladal matematiko in astronomijo. Obljubil je, da mu bo dal zgraditi hišo in cerkev in mu omogočil nemoteno širjenje katoliške vere na svojem ozemlju. S pismom, napisanim v perzijskem jeziku, je bil seznanjen tudi portugalski dvorni astronom Giovanni Baptista Carbone (Battista), ki je poslal generalu jezuitskega reda prošnjo, da bi omenjeno mesto zasedla Hallerstein in Laimbeckhoven, ali vsaj eden od njiju. Tudi Hallerstein sam se je ogrel, posebno še, ker je tedaj na Kitajskem veljala prepoved misijonarskega dela. V pismu je bratu sporočil, da je med potjo v Genovi izvedel zelo spodbudne novice o širjenju krščanstva v južni Indiji. Misijonar iz sicilske province, ki je 14 let deloval v indijskem kraljevstvu Maduraj (to je bil po vsej verjetnosti Francesco Tambini, generalni prokurator Indije, s katerim se je Hallerstein srečal v Genovi), mu je povedal, da je v misijonih v Maduraju, Misoru in drugod po Karnataki kakšnih 150 tisoč kristjanov, ki jih oskrbuje 28 jezuitskih misijonarjev. Vsa njihova hrana sta le riž in voda in takšnega jedilnika se morajo strogo držati, ker bi sicer razjezili spreobrnjence in tudi preostale pogane. Vsako leto naj bi bili krstili vsaj 3 tisoč odraslih in veliko število njihovih otrok. Med čakanjem odgovora iz Rima se je Hallerstein učil portugalščino in se izpopolnjeval v astronomiji.
    Po smrti kitajskega cesarja Yongzhenga sta se 24. aprila 1736 odpravila na Kitajsko. Vmesna postaja je bila portugalska kolonija Goa, kjer je končno opravil slovesno zaobljubo. Od tam je odpotoval naprej v Macao, od koder je bil 1. marca 1739 poklican na kitajski dvor v Peking.

    Astronomski observatorij pri cesarskem dvoru v Pekingu, kjer je deloval Hallerstein - panoramska slika. Pozorno je treba pogledati opazovalno opremo tega observatorija, ki je značilen primer za vse stare zvezdarne. Na obširni z vseh strani ograjeni opazovalni ploščadi so zbrani skoraj vsi glavni tipi starih kotomernih inštrumentov: armila, kvadrant, gnomon (navpični steber), sekstant, nebesni globus in različne klepsidre.
    Foto: Z. Vičar
    Delo na Kitajskem
    V tem času je bil za cesarja imenovan Qianlong (1736-1796). Hallerstein je sprva kot prisednik deloval v astronomskem in matematičnem oddelku, po smrti vodje oddelka misijonarja Ignaca Köglerja 3. junija 1746 pa je postal njegov predstojnik in mandarin 5. stopnje. V tem času se je Hallerstein preko misijonarja Gaubila, predstojnika francoskih jezuitov, seznanil in tesno sodeloval s predstavniki ruske akademije v Peterburgu. Po letih sodelovanja je 1762 postal njen častni član, 1765 pa zunanji član te akademije. Po povabilu londonske Kraljeve družbe pekinškim jezuitom o sodelovanju 1746 si je Hallerstein začel dopisovati tudi z njo, dve leti kasneje pa še s pariško akademijo.
    V času njegovega službovanja na kitajskem dvoru je mnogo potoval in pri tem zbiral podatke o pokrajinah in prebivalstvu. Na podlagi statistike je ocenil število prebivalstva in njegov letni prirastek, kar je takrat vzbudilo mnogo razprav v zahodnem svetu. V cesarskem observatoriju je opravil številna opazovanja nebesnih pojavov, lege planetov glede na zvezde, objavil zvezdni katalog in karto zvezdnega neba.
    V času portugalskega diplomatskega odposlanstva na Kitajskem leta 1753 je bil Hallerstein njihov svetovalec in posrednik. Po koncu obiska je postal mandarin 3. stopnje, sam cilj zagotovitve portugalskih interesov v Macau, okrepitev trgovskih stikov in zaščita misijonarjev pa ni bil dosežen. Z leti je število misijonarjev na Kitajskem upadlo, 12. novembra 1774, kmalu po njegovi smrti, pa je bil jezuitski red na Kitajskem ukinjen.
    Poimenovanja
    Po njem se od 6. avgusta 2003 imenuje asteroid 15071 Hallerstein, ki so ga 24. januarja 1999 odkrili astronomi z Observatorija Črni Vrh.
    Delo
    Carte de Macao et ses environs (Karta Macaa in okolice, 1739)
    Popolne študije o astronomskih inštrumentih, 1744
    Observationes astronomicae ab anno 1717 ad annum 1752 (Astronomska opazovanja od leta 1717 do 1752, izdano na Dunaju 1768)
    I Hsiang Khao Chheng (zvezdni katalog, 1757)

    Hallersteinovo poročilo o opazovanju Merkurjevega prehoda čez Sonce, objavljeno v glasilu Peterburške akademije nauk leta 1756.

    Viri za zgornje 4 astronome:
    splet,
    wikipedia,
    Astronomija na Slovenskem in slovenski astronomi na tujem - Stanislav J. in Marijan P. (2007)
    zapiski, ...


  • +1783
    Jurij Vega izda prvo knjigo tabel logaritmov in trigonometričnih funkcij, ki so bile dolga leta (do razvoja računalnikov) pomemben matematični pripomoček vsej znanosti. Število pi izračuna na 140 mest. Prvi je pravilno rešil problem gibanja telesa skozi tunel zvrtan skozi planet Zemljo, kar je enako projekciji kroženja satelita na pravokotno ravnino. Po njem se tudi imenuje eden izmed kraterjev na Luni. Oglej si karto Lune s kraterjem Vega. Oglej si tudi bankovec za 50 TOLARJEV.
    Preberi Vegov življenjepis in delo
    iz (http://vlado.fmf.uni-lj.si/sola/1995/vega/vega1.htm).
    Vega se je tudi ukvarjal z izračunom mase planetov.

    Baron Jurij Bartolomej Vega [júrij bartoloméj véga] (tudi Veha, uradno latinsko Georgius Bartholomaei Vecha; nemško Georg Freiherr von Vega), slovenski matematik, fizik, geodet, meteorolog, plemič in topniški častnik, * 23. marec 1754, Zagorica pri Dolskem, Kranjska, (danes Slovenija), † 26. september 1802, Nussdorf pri Dunaju.
    Življenje
    Vega se je rodil v revni kmečki družini polgruntarja Jerneja Vege. Tja se je iz bližnje Sv. Trojice preselil njegov ded. Njegov oče je umrl, ko je bilo Juriju šest let. Osnovno znanje si je pridobil pri domačem duhovniku in v Moravčah. Ko je dopolnil 13. let, je leta 1767 začel obiskovati 6. letne jezuitske nižje študije (»gimnazijo«) v Ljubljani. Jezuiti so prav v njegovem času začeli v zadnjih dveh humanitetnih letnikih dajati večji pomen matematično naravoslovnim predmetom. Vega ju je obiskoval leta 1772 in 1773. Poleg matematike in naravoslovnih znanosti so bili predmeti, ki jih je Vega poslušal: latinščina, grščina, religija, nemščina, zgodovina, geografija.
    Med leti 1769 in 1785 sta na liceju v Ljubljani poučevala fiziko Gregor Schoettl (1732-1777) in Anton Ambschel (1746-1821). Jezuitska gimnazija in kolegij z dijaškim domom sta v tem času stala pri cerkvi sv. Jakoba pod Ljubljanskim gradom. Kompleks kolegija okoli cerkve je zajemal današnjo šolo, Levstikov trg ter Gruberjevo in Virantovo hišo.
    Gimnazijo je obiskovalo nad 500 učencev. Šolnine ni bilo. Študij na gimnaziji je bil v tistih časih stanovski privilegij, ki so ga kmečki sinovi, kot je bil Vega, težko pridobili. Siromašni dijaki niso mogli plačevati kolegija, zato so stanovali pri podpornikih v mestu. Ta usoda je doletela tudi Vego. Njegov sošolec je bil Linhart, ki je bil gojenec kolegija v letih 1771 in 1772.
    Schoettlovi študentje so morali poznati veliko optičnih naprav, ki jih je profesor gotovo imel tudi v svojem fizikalnem kabinetu. Med optičnimi napravami so v popisu iz tega časa našteti: Newtonov, Gregoryjev in nizozemski daljnogled.
    Po končani gimnaziji je Vega dve leti od 1774 do 1775 študiral še filozofijo na liceju v Ljubljani. Dveletni filozofski študij je takrat imel stolice za filozofijo, matematiko in fiziko. Leta 1775 je Vega z odličnim uspehom končal študij filozofije na liceju skupaj s Kranjcema F. Poglajenom in M. Kalanom. Po koncu študija se je Vega med 1775 in 1780 zaposlil kot inženir za rečno plovbo pri regulacijskih delih na Savi in Ljubljanici. Domnevamo, da je sodeloval z nekdanjim jezuitom Gruberjem pri zasnovi kanala med Gradom in Golovcem. Seznam vprašanj obširnega izpita Tentamen philosophicum se je ohranil in je dostopen v Matematični knjižnici v Ljubljani. Področja, s katerih so bili problemi pri izpitu, so bila: logika, algebra, metafizika, geometrija, trigonometrija, geodezija, stereometrija, geometrija krivulj, balistika in splošna in posebna fizika.
    Po službovanju v Ljubljani se je 7. aprila 1780 vpisal med topničarje cesarske armade na Dunaju. Ob tem je tudi spremenil svoj dotedanji priimek Veha v Vega. Po osnovnem usposabljanju je leta 1781 postal podporočnik in kmalu tudi učitelj matematike na topničarski šoli. Leta 1784, po izidu prvih dveh delov matematičnih predavanj, je napredoval v poročnika. Vega je napisal učbenik v štirih knjigah Predavanja o matematiki (Vorlesungen über die Mathematik). Prvi del je izšel leta 1782, drugi del 1784, tretji 1788 in četrti leta 1800. Njegovi učbeniki so vsebovali zanimive tabele. V drugem delu lahko najdemo izraze v zaprti obliki za sinuse mnogokratnikov 3. stopnje. Zapisani so v preprostih oblikah, s katerimi je lahko računati.
    Leta 1781 se je Vega zavzemal za vpeljavo metrskega sistema v avstrijski habsburški monarhiji. Njegova zamisel ni prodrla in so jo uvedli šele kasneje leta 1871 za časa Franca Jožefa I.
    Leta 1785 je pismeno zaprosil velikega mojstra brona Ignaza von Borna za sprejem v prostozidarsko ložo Zur wahren Eintracht. Usoda njegove prošnje ni znana, saj je Jožef II. kmalu zatem prepovedal tajne družbe.
    Vega je leta 1786 prevzel profesuro na posebnem novoustanovljenem bombardirskem oddelku najboljših topničarjev avstrijskega poljskega topništva.
    Leta 1787 se je poročil z malo plemkinjo Jožefo Swoboda (1771-1800) iz Budejovic na Češkem. Imela sta tri otroke.
    Tik pred odhodom na bojišče je leta 1789 pripravil za tisk tretji del matematičnih predavanj, ki so govorila o mehaniki trdnin. Naslednje desetletje je bil topniški častnik in je večino svojega časa preživel na bojiščih po Evropi. Leta 1788 je služil pod poveljstvom avstrijskega kraljevega feldmaršala Gideona (1717-1790). Med 1789 in 1792 je kot stotnik sodeloval v bojih proti Turkom pri Beogradu. Njegovo poveljstvo nad možnarskimi baterijami je pripomoglo k padcu beograjske trdnjave.
    Nato je služil na Moravskem. Leta 1793 se je za krajši čas znova vrnil k poučevanju matematike na Dunaju. Končno je kot major koalicijske vojske med leti 1793 in 1797 sodeloval v bojih proti francoskim revolucionarjem pod poveljstvom avstrijskega generala de Wurmserja (1724-1797). Boril se je pri Fort Luisu, Manheimu, Mainzu, Wiesbadnu, Kehlu in Dietzu. Leta 1795 je imel dva 13,6 kg (30 funtna) možnarja z dosegom do 2.998 m (3.280 jardov). Stari 27,2 kg (60-funtni) možnarji so imeli doseg le 1.791 m (1.960 jardov).
    V Leipzigu je leta 1794 njegovo najpomembnejše delo, logaritmovniki Zakladnica vseh logaritmov (Thesaurus logarithmorum completus). Inženir Franc Allmer, častni član senata Tehniške univerze v Gradcu je v Muzeju Carla Friedricha Gaussa v Göttingenu našel Vegove logaritemske tablice točne na 10 desetiških mest. Gauss je to delo uporabljal pogosto in je v njih zapisal več svojih izračunov. Našel je tudi nekaj Vegovih napak pri številih, večjih od milijona. Junija 1797 je bil Vega poveljnik topniške obrambe v Mainzu ob Renu.
    Vega je napisal vsaj šest znanstvenih člankov. Neredno življenje aktivnega vojaka je znanstveniku Vegi pogosto onemogočalo uporabo potrebnih virov, predvsem med 1789 in 1798. Kjub temu je objavil 17 matematičnih, fizikalnih in astronomskih del v več ponatisih, ki so mu prinesle sloves tudi zunaj avstrijskih meja.
    Leta 1794 je postal dopisni član Velikobritanske kraljeve znanstvene družbe v Göttingenu, 1797 član akademije v Mainzu, 1798 član Fizikalno matematične družbe v Erfurtu, 1800 pa član Kraljeve družbe znanosti v Pragi in akademije v Berlinu. Po najvišjem vojaškem odlikovanju za zasluge je 22. avgusta 1800 dobil dedni baronski naslov, pravico do lastnega grba in čin podpolkovnika.
    Svoja zadnja leta je preživel na Dunaju. Septembra 1802 so ga začeli pogrešati. Po nekaj dnevih iskanja so njegovo truplo našli v Donavi pri Dunaju. Policijsko poročilo je zaključilo, da se je zgodila nesreča. Vendar resnični vzrok smrti ostaja nepojasnjen. Njegovo smrt razlagajo tudi kot umor in samomor.
    Delo v matematiki
    20. avgusta 1789 je Vega dosegel tedanji svetovni rekord in izračunal število PI na 140 (137) decimalk. Ta račun je predložil petrograjski akademiji v knjižici V. razprava, kjer je s svojo metodo našel v poprejšnjem de Lagnyjevem (1660-1734) izračunu iz leta 1719 127 decimalk napako na 113. mestu. Rekord je obdržal 52 let do leta 1841, njegovo metodo pa še danes omenjajo. Njegov članek je akademija izdala šele šest let pozneje leta 1795. Vega je izpopolnil Machinovo enačbo iz 1706 s svojo enačbo, ki je enaka Eulerjevi iz 1755 in, ki hitreje konvergira kot Machinova enačba. Dobljen rezultat je preveril s podobno Huttonovo enačbo. Pri tem je drugi člen razvil v vrsto le enkrat. Japonski matematiki so v njegovem času uporabljali dva približka in ki so ju verjetno dobili na podoben način kot John Wallis leta 1655 z razvitjem v neskončni verižni ulomek, saj je prvi 6. sodi približek neskončnega verižnega ulomka za PI, drugi pa se od prvega razlikuje v 9. členu in, ki se razlikujeta šele na 13. decimalki. Med temi japonskimi matematiki so bili verjetno Seki Kova, imenovan tudi Takakazu (1640-1708), ki je leta 1700 našel 10 pravilnih mest, Takebe Hikodžiro Katahiro Kenko (1664-1739), ki je leta 1722 našel 42 (41 pravilnih) mest za PI, Kamata Jošikijo (1678-1744), ki je leta 1730 našel 25 mest in Macunaga Jošisuke Riohicu, (okoli 1639-1744), ki je leta 1739 našel 51 decimalk PI-ja z isto metodo kot Newton leta 1665 z vrsto arc sin (1/2) = PI/6, kjer moramo za takšno točnost vzeti približno 140 členov.

    Delo v fiziki
    Med boji proti Francozom je dokončal razpravo o Zemlji in splošni gravitaciji. Na fronti seveda ni imel možnosti uporabljati obsežnejših virov, temveč se je zanašal predvsem na svoj spomin. Razpravo so prebrali na Akademiji uporabnih znanosti v Erfurtu 2. januarja 1798. Istega leta so jo tudi natisnili pod imenom Matematično raziskovanje o smeri sile teže. Imela je 30 strani, ki so bile tudi v knjižni izdaji oštevilčene od 133 do 162. Domnevamo, da so bila vsaj na straneh od 1 do 133 tiskana dela drugih avtorjev. Razprava iz leta 1798 je bila zapisana v obliki vprašanj in odgovorov. Na koncu je naštel še osem vprašanj, ki so bila deloma napotki za nadaljnje raziskovanje po zgledu Newtonove Optike iz leta 1704, deloma pa posledica pomanjkanja strokovnih virov na fronti. Vegova razprava ni imela poljudnega uvoda, temveč se je takoj začela z enačbami. Na straneh 141 do 143 do bile natisnjene tabele. Najpomembnejše stvari, ki se jih je lotil v razpravi so: Zaradi vpliva sile teže se površina vode pri vrtenju kaže kot krivulja. Sila teže bi vplivala tudi na površino stolpa vode, položenega od pola do pola skozi središče Zemlje. Zaradi vrtenja nekdaj vroče stopljene Zemlje okoli svoje osi je njena oblika sploščena na polih. Po njem naj bi bilo razmerje premera Zemlje na polih in na ekvatorju 578/579, kar je bila za 0,16 % prenizka vrednost in tako slabši približek od Newtonovega.
    Na strani 156 je nanizal osem vprašanj, ki sledijo iz osnov nauka o (gravitacijskem) privlaku:

    Kakšna je smer sile teže pri različni višini polov pri prostem, mirujočem, nevrtečem, popolnem elipsoidu enakomerne gostote in znane velikosti, mase in dolžine osi? (Upoštevamo le lastni privlak sile teže brez zunanjih motenj).
    Kakšna je zveza med resnično višino polov in resnično (zemljepisno) širino?
    Kakšna so razmerja med dolžinami enostavnega sekundnega nihala in z njim povezanim pospeškom sile teže na različnih (zemljepisnih) dolžinah?
    Kolikšna je navidezna dolžina poldnevnika (meridiana) na različnih (zemljepisnih) dolžinah?
    Kolikšna je ravnovesna površina vode v kanalu, postavljenem od enega do drugega pola takšnega elipsoida?
    Kakšna je površina morij?
    Če domnevamo, da se takšen popolnoma trden elipsoid enakomerno vrti, kakšni so potem odgovori na zgornja vprašanja?
    Kakšni so vsi ti odgovori, če elipsoid ni sploščen, temveč podolgovat?
    Leta 1800 je na Dunaju izšla razprava Poskus razkriti neko skrivnost v znanem nauku splošne gravitacije. Ta razprava je bila posvečena Albertu Saksonskemu, ki je pozneje Vego predlagal za viteški križec reda Marije Terezije. Obravnaval je »premočrtno centralno gibanje« telesa brez začetne hitrosti, ki pod vplivom gravitacijske sile, obratno sorazmerne s kvadratom razdalje, neovirano prileti v samo središče Zemlje. Razprava se navezuje na III. del matematičnih predavanj, kjer je Vega zapisal, da bo telo priletelo v središče z neskončno veliko hitrostjo in bo tam obtičalo s hitrostjo nič. Temu problemu je leta 1788 posvetil celo poglavje. Opisal je prosti pad telesa s površine proti središču Zemlje, če ni zračnega upora. Ugotovil je, da tir takšnega telesa ni parabola, temveč elipsa z najbolj oddaljenim goriščem v središču Zemlje. Takšna elipsa ima veliko ekscentričnost, kar ji daje videz parabole. Kakšno je nadaljnje gibanje telesa, se je vprašal Vega? Euler je v Scientia Motus menil, da se gibanje nadaljuje po zelo sploščeni elipsi s središčem Zemlje kot goriščem, zato se telo vrne, od koder je priletelo. Po Vegi Euler ni imel prav, saj telo v središču Zemlje izgubi vse gibanje, hitrost pa se mu poveča do neskončnosti. Po Francozu Simonu L'Huilierju (1750-1840), prejemniku nagrade pruske akademije znanosti leta 1786, neskončno velike in neskončno majhne količine niso možne in zato telo sploh ne more prileteti do središča Zemlje. V Dodatku k III. delu matematičnih predavanj iz leta 1790 je Vega predlagal spremembo Newtonovega splošnega gravitacijskega zakona, da bi odpravil težave pri računu prostega pada telesa skozi središče Zemlje. Ugotavljal je, da premočrtno centralno gibanje določa neki drug izrek centralne sile. Telo se ves čas vzdiguje nad središčem v dani smeri, tako med oddaljevanjem v nasprotni smeri, kot med vračanjem v izhodišče. Telo premočrtno niha na obeh straneh središča pod vplivom centralne sile. Pri enakih oddaljenostih od središča ima enako hitrost, saj je pospešek centralne sile funkcija potence oddaljenosti od središča. Potenca ima lahko cel ali racionalen, pozitiven ali negativen eksponent. Pri tem se je skliceval na delo profesorja Hindenburga, objavljeno v Leipziškem časopisu za čisto in uporabno matematiko. Leta 1800 je to zamisel opustil.
    Odkril je računsko napako v svoji razpravi iz leta 1788 in dobil nov rezultat, po katerem telo leti skozi središče zemlje do razdalje, iz katere je vanj priletelo. Leta 1801 je dal na Dunaju natisniti latinsko delo Razprava o določitvi mase (masah) in razdalj nebesnih teles v Astronomskih Ephemeridah. Delo so natisnili tudi kot separat na 14. straneh. Na strani 15 in 16 je bil dodan popis njegovih dotedanjih del, vključno z najnovejšim. Vegova razprava je temeljila na drugi francoski izdaji Laplacovega Exposition du sisteme du monde. Poleg planetov je Vega izračunal tudi mase in oddaljenosti njihovih satelitov.
    Čeprav je Vega s svojimi logaritmi zaslovel predvsem kot matematik, je bil večji del njegovih razprav in učbenikov posvečenih fiziki. Njegova dela v fiziki zajemajo vsa področja mehanike, predvsem teorijo gravitacije in z njo povezano astronomijo. Njegova fizika se tesno navezuje na licejska predavanja njegovega profesorja Schoettla. V zrelih letih ni bistveno spremenil svojih zamisli, ki jih je sprejel kot študent v Ljubljani. Zaradi prekinitve visokošolskega pouka fizike v Ljubljani med letom 1784 in 24. aprilom 1788 ter v 19. stoletju, Ljubljana pred drugo polovico 20. stoletja ni več obnovila kakovosti pouka fizike iz časa Vegovega študija.
    Priznanja
    Poimenovanja
    Po njem so poimenovali:

    ljubljansko ulico (Vegova ulica),
    osnovno šolo v Moravčah,
    gimnazijo in strokovno šolo Vegova Ljubljana,
    idrijsko gimnazijo,
    krater na Luni (krater Vega),
    projekt veleposlaništva RS v ZDA in Ministrstva RS za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo (projekt »Jurij Vega«),
    priznanje za mlade matematike (Vegovo priznanje),
    študentsko društvo MASS Vega klub,
    od 9. maja 2001 asteroid 14966 Jurijvega, ki ga je 30. julijja 1997 odkril Herman Mikuž na Observatoriju Črni Vrh.
    zvezda Vega ni poimenovana po Juriju Vegi, etimologija tega imena sega dlje v preteklost
    Druge zanimivosti
    Pisatelj Jakob Bedenek je leta 1891 izdal biografsko povest o Juriju Vegi z naslovom Od pluga do krone.
    Njegov portret je na bankovcu za 50 SIT. Ob 250-ti obletnici rojstva je Slovenska pošta izdala spominsko poštno znamko z njegovim motivom.
    Njegov rojstni dan, 23. marec, je bil izbran za občinski praznik Dola pri Ljubljani.
    Magazin Žurnal ga je postavil na 5. mesto (od desetih) najpomembnejših Slovencev v zgodovini.

    Filmska in hkrati prisrčna je zgodba, kako sta se spet našla ukradena Jurijeva sestra (kod majhno deklico so jo ukradli Romi) in Jurij Vega. Vega je sestro spoznal po podobici, ki ji jo je podaril, ko je obiskoval šole v Ljubljani.


    Zgoraj je slika Vegovih tablic (logaritmi, trigonometrija, ...) iz leta 1794, ki jih hranijo v Kraljevi družbi - 'Royal Society' - London.
    Foto, 25. maj 2012: Vičar Zorko.

  • +1879
    Slovenec Jožef Stefan najde povezavo med izsevano gostoto energijskega toka črnega telesa in temeperaturo j=s *T4 . Ugotovil je, da je celotno sevanje sorazmerno s četrto potenco absolutne temperature. Ta zakon je izredno pomemben pri študiju razvoja in življenja zvezd. Takoj so lahko recimo določili temperaturo površja Sonca (temperatura fotosfere je okrog 6000 K, on jo je preračunal na 5400 K). Po njem se tudi imenuje eden izmed kraterjev na Luni. Oglej si še opis postopka s katerim je Stefan prišel do zakona j=s *T4.

    Nekaj utrinkov iz Štefanovega življenja.
    Jožef se je rodil materi Mariji Startinik (1815-1863), hčeri mizarja Gregorja Startinika in njegove žene Apolonije, rojene Olip iz Glinj pri Borovljah, dekli na posestvu Josipa Geigerja, in očetu Alešu (Aleksander) Stefanu (Stephan) (1805-1872), nezakonskemu sinu kmetice Elizabete iz Škocjana pri Podjuni, mlinarskemu pomočniku. Starša ob rojstvu še nista bila poročena.
    Ko si je oče v Celovcu v Zgornji grajski ulici (nemško Obere Burggasse) 372 ustvaril skromno trgovino z mlinarskimi in pekarskimi izdelki, se je 25. avgusta 1844 poročil z Jožefovo materjo. Oče je formalno uveljavil očetovstvo šele 3. oktobra 1845, ko je Jožef že obiskoval benediktinsko gimnazijo. Ostal je edinec. Starša sta bila nepismena.
    Leta 1841 je začel obiskovati celovško normalko, ki je tedaj zaradi učnega programa veljala za »nemško« šolo. V osnovni šoli je pokazal veliko nadarjenost in so mu priporočili da nadaljuje šolanje. Staršema je bil zelo hvaležen, ker sta mu to omogočila in ga podpirala tudi na univerzi.
    Med počitnicami je učil mamo pisati in brati - res izjemna gesta.
    Ker je kot otrok pomagal očetu mlinarju - na ramenu je nosil težke vreče - je imel celo življenje eno rame povešeno. Na Dunaju je postal takrat najmlajši redni profesor, sodelavci in študentje so ga imeli izreno radi.
    Dobro leto pred smrtjo se je tudi poročil.
    --------------------------------------

    Kako je razmišljal osemnajstletni Jožef Štefan
    
    Nevmerlost
    
    Kako zalostno bi bilo
    tu na zemlji nam ziveti,
    ce bi morali po smerti
    kakor drugo vse strohneti!
    
    Ce bi nam zaperti bili
    lepsi in srecnejsi kraji,
    ce bi tudi nam neznani
    vekomaj ostali raji.
    
    Iz knjige Jozef Stefan, Fizik 1835 - 1893
    (avtor Niko Ottowitz, Celovec 2010).
    



    Šentviški ljubitelji astronomije pred Štefanovo domačijo, 10.10.2012.

    Nekoč Sveti Peter, danes Žrelška cesta (Ebentaler Straße) 88 Celovec - ogled hiše Jožefa Štefana (tabla na hiši spominja na velikega človeka, Slovenca, fizika, pesnika). Hiša ni več v lasti štefanovega rodu, ogled notranjosti ni mogoč. Štefan še nima spominske sobe - ne v Sloiveniji in ne v Avstriji, čeprav je edini Slovenec po katerem se imenuje kak fizikalni zakon (zakon o sevanju črnega telesa) in ima na Luni tudi svoj krater (na delu Lune, ki ga ne vidimo iz Zemlje).
    Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport mi je obljubilo, da se bo kljub recesiji dalo kaj postoriti - velika verjetnost in naravna izbira za Stefanovo spominsko sobo je kar Institut "Jožef Štefan".

    Temperatura Sončevega in Zemljinega površja (iz Štefanovega zakona)


    Jožef Stefan (* 24. marec 1835, Sveti Peter pri Žrelcu, sedaj predel Celovca, † 7. januar 1893, Dunaj).

    Še nekaj podatkov, ki jih bomo rabili za spodnje izračune, ocene:
    - Štefanova konstanta je: so = 5.670400(40)*10-8 W.m-2.K-4,
    - razdalja Zemlja-Sonce je približno: ao = 149.6 milijonov km,
    - povprečen polmer Zemlje je: rz = 6371.0 km,
    - polmer ekvatorja Sonca je: ro = 6.96342*105 km, kar je 109 polmerov Zemlje.
    - gostota energijskega toka iz Sonca, ki pade na povšino atmosfere Zemlje: jo = 1366 W/m2 j_max = 1367 * (1 + 0.03344 * cos(gama-0.048869))

    Efektivno temperaturo Zemljinega površja Tz izračunamo z določitvijo energije, prejete s Sonca in energije oddane z Zemlje. Obe energiji sta v sevalnem ravnovesju - koliko dobimo, toliko oddamo, izsevamo. Če se spremeni odbojnost ali izsevnost Zemlje (atmosfere), recimo zaradi toplogrednih plinov, se temperatura ali poviša ali zniža do novega ravnovesja - kar zna usodno vplivati na podnebje našega planeta.
    Sevalno ravnovesno stanje Zemlje podaja preprost model v katerem igra odločilno vlogo Štefanov zakon o sevanju črnega telesa (, ki pravi, da je gostota energijskega toka j, ki ga seva črno telo, sorazmerna četrti potenci njegove termodinamične temperature, sorazmernostni koeficient sigma pa je znan[a] tudi pod imenom Štefanova konstanta) - to je edini fizikalni zakon poimenovan po kakem Slovencu.

    Na levi strani, spodnje bilančne enačbe, je dotok energije iz Sonca (Jo = 1366 W/m^2), na desni izsevana energija Zemlje pri efektivni temperaturi Tz:

    kjer sta a = 0,3 povprečna odbojnost Zemlje in = 0,612 efektivna izsevnost Zemlje. Leva stran predstavlja prihajajočo energijo Sonca, desna pa odhajajočo energijo z Zemlje po Stefan-Boltzmannovem zakonu. Od tod sledi:

    Povprečna temperatura okrog 288 kelvinom, omogoča tekočo vodo in s tem razvoj oblik življenja, ki smo ga deležni tudi ljudje.

    Omenimo še, da je Jožef Štefan prvi na svetu pravilno določil temperaturo površine Sonca To = 5775.9 K (Sonce je Zemlji najbližja zvezda, razbeljena plinasta krogla), ki nam daje praktično vse - energijo, ki jo porabljamo za rast, življenje, je tudi gonilo vremena - vodnega kroga, določa seveda, kar je bistveno in smo že omenili, tudi temperaturo planeta. Če bi bili nekoliko bližje ali dlje od Sonca, bi nam bilo ali prevroče ali premrzlo in ...

    Kako izračunamo temperaturo površine Sonca?
    Izseva Sonca na njegovi površini in površju Zemlje sta enaka (izsev L skozi "kroglo", katere polmer sega od Sonca do Zemlje, je anak izsevu na površini Sonca, le gostoti energij sta precej različni: j = L/S).

    To je prva smiselna vrednost temperature površine Sonca, ki jo je seveda izračunal Jožef Štefan iz lastnega zakona o sevanju črnega telesa. Ta zakon je pozneje tudi teoretično izpeljal Štefanov učenec Ludwig Boltzmann, zato se imenuje Stefan-Boltzmannov zakon.
  • +1929
    Izide knjiga našega rojaka Hermana Potočnika "Problem vožnje po vesolju", eno ključnih del začetka astronavtike, nekateri mu celo pripisujejo prvenstvo v načrtovanju geostacionarnega umetnega satelita. Za vzdrževanje umetne gravitacije predlaga vesoljsko plovilo v obliki velikega vrtečega kolesa - centripetalna sila nadomesti gravitacijo. Knjiga je vplivala na ruski film Pot k zvezdam režiserja Pavla Klušanceva, posnet leta 1958, pozneje pa še na veliko bolj slavni izdelek režiserja Stanleyja Kubricka, ki je leta 1968 v filmu 2001: Vesoljska odiseja (po istoimenski knjižni predlogi Arthurja Charlesa Clarkea) za prikaz vesoljske postaje uporabil (tudi) Potočnikove ideje. Glej življenjepis Hermana Potočnika.


    Herman Potočnik [hérman potóčnik] (psevdonim Hermann Noordung) [nórdung], slovenski raketni inženir, častnik, pionir kozmonavtike (astronavtike), vesoljskih poletov in tehnologij, * 22. december 1892, Pulj, Avstro-Ogrska (danes Hrvaška), † 27. avgust 1929, Dunaj, Avstrija.
    Življenje
    Oče Jožef Potočnik se je rodil leta 1841 v Razborju pri Slovenj Gradcu in je služboval kot kirurg in visok mornariški častnik v Avstro-ogrski vojni mornarici, med drugim je bil tudi udeleženec bitke pri Visu. Mati Minka (Marija) se je rodila leta 1854 in je bila hči znanega trgovca z vini Franca Kokošinka (Franz Kokoschinegg), rojenega v Vitanju, ki se je že leta 1842 preselil v Maribor.
    Oče je leta 1894 umrl, zato se je mati s štirimi otroki preselila v Maribor, kjer je še živela njena mati, Hermanova babica Camilla Kokoschinegg. Kot vdova po vojnem veteranu je dobila v najem novo stanovanje v drugem nadstropju leta 1894 zgrajene palače na vogalu sedanjega Slomškovega trga in Poštne ulice. Tako je Herman prve štiri razrede osnovne šole obiskoval v Mariboru, skupaj z bratoma Adolfom in Gustavom (kasneje oba mornariška častnika), ter sestro Frančko.
    V šolskem letu 1903/1904 se je preselil v Bad Fischau pri Dunaju, kjer je obiskoval nižjo realko in prebival v deškem internatu. Njegov skrbnik je bil stric Josef Kokoschinegg, odvetnik v Gradcu. Vojaško šolo je obiskoval v Hranicah na Moravskem. Njegov stric Heinrich je bil generalmajor v vojski in mu je verjetno omogočil študij v avstrijskih vojaških šolah. Med letoma 1910 in 1913 je študiral na vojaški tehniški akademiji v Mödlingu pri Dunaju in postal inženirski poročnik.
    Že naslednje leto je moral na fronto, kot strokovnjak za mostovne in železniške gradnje je deloval v Galiciji, Srbiji, Bosni, na soški fronti in naposled ob Piavi. Ker je zbolel za jetiko, so ga leta 1919 upokojili s stotniškim činom. Tedaj je na Tehniški univerzi na Dunaju začel študirati elektrotehniko in strojništvo, leta 1922 je absolviral, tri leta kasneje postal inženir - specialist za raketno tehniko. Naslednja štiri leta, ki so mu še preostala do smrti, je preživel z bratom Adolfom na Dunaju in se je popolnoma posvetil načrtovanju prodora v vesolje.
    Pri 36 letih je na Dunaju umrl zaradi pljučnice, tam so ga tudi pokopali. Osmrtnica, ki ni omenjala njegovega dela o vesoljski tehnologiji, je bila objavljena v mariborskem časopisu.
    Dela
    Problem vožnje po vesolju (1986) (slovenski prevod) (COBISS)
    Problem vožnje po vesolju - Raketni motor (2010) (2. izdaja slovenskega prevoda) (COBISS)
    Objekti, posvečeni Hermanu Potočniku

    8. septembra 2006 so v Vitanju, od koder je bil doma Hermanov ded, odprli spominsko sobo, posvečeno temu pionirju astronavtike.[1]
    6. septembra 2012 je bilo v Vitanju odprtje Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij.[2]
    Poimenovanja
    Po njem se imenujeta ulici v Ljubljani in Gradcu. Predlagali so, da bi se mednarodna vesoljska postaja imenovala po njem, vendar predlog ni uspel.
    Po njem se imenuje asteroid 19612 Noordung, odkrit 17. julija 1999 na Observatoriju Črni Vrh.


















    Zgoraj je literatura, ki jo poseduje umetnik Dragan Živadinov. To originalna literatura klasikov poletov v vesolje (Konstantin Ciolkovski, Robert Hutchings Goddard, Hermann Oberth, Wernher von Braun, Sergej P. Koroljov, Arthur C. Clarke, ...). Iz te literature se vidi, kako pomembno vlogo je igral v tej epopeji do vesoljskih poletov, v mešanici znanosti in predrznosti, slovenski inženir Herman Potočnik, s knjigo "Problem vožnje po vesolju - raketni motor" (1929 - "Das Problem der Befahrung des Weltraums - der Raketenmotor"). Citirajo ga vsi:
    - Wernher von Braun v doktoratu „Konstruktive, theoretische und experimentelle Beiträge zu dem Problem der Flüssigkeitsrakete“. iz leta 1934,
    - Arthur C. Clarke
    - in ostali.
    "2001: Odiseja v Vesolju" (izvirno angleško 2001: A Space Odyssey) je znanstvenofantastični film režiserja in producenta Stanleyja Kubricka iz leta 1968, posnet po istoimenskem romanu Arthurja Charlesa Clarkea. Clarke je povzel vesoljsko ladjo po Hermanu Potočniku-NOORDUNGU.

    Potočnikov načrt vesoljske postaje.

  • 20. stoletje (slovenski ustvarjalci v slovenščini)

    * Lavo Čermelj (1889 – 1980) !
    * Pavel Kunaver (1889 – 1988) !
    * Silvo Breskvar (1902 – 1969)
    * Fran Dominko (1903 – 1987) !
    * Marijan Prosen (1937) !
    * ...

    1930
    dr. Lavo Čermelj, LJUDSKA ASTRONOMIJA,
    leto 1930, Založba Kmetijska matica, tiskali J. Blasnika nasl., Univerzitetna tiskarna, litografija in kartonaža D.D. v Ljubljani. Odgovoren Janez Vehar
    Na naslovnici je Orion. Zanimiva knjiga, bogata vsebina, veliko skic, kvalitetnih fotografij galaksij, meglic, kopic. V knjigi so izrazi kot "Solnce", spekter ima "vpojne" črte, bralec je "čitatelj", "dvo - in večstroke zvezde" "premenljive" zvezde, "sijaj" zvezde, večkrat piše Mars kot Mart, "Meglice našega osvetja", ... V knjigi je tudi zanimivo poglavje "Kako so zgrajene Zvezde", kjer obravnava Eddingtonovo teorijo zvezd, skupaj z zlivanjem vodikovih jeder v helijeve ..., in da se del mase pretvori v energijo, ki jo zvezde sevajo. V teoriji se že omenja zlivanje (anihilacija) elektronov in protonov, kar vodi nevtronske zvzde (ta pojem v knjigi ni omenjen). V bistvu zelo moderna knjiga za tiste čase. Omenja tudi izbruhe nov, kjer pa išče razloge v trkih dveh zvezd (med trkom bi naj na površje izbruhnilo tekoče jedro) ali pa, da zvezda zaide v gost oblak plinov in prahu, kjer se segreje zaradi trenja - učinek utrinka. Teorija je seveda napačna, a vsako novo razmišljanje večinoma vodi bližje k resnici, k novim teorijam, ... Zanimivi so tudi viri ...
    Uvod je "Beseda na pot", kjer je citat iz Davidovega psalma: "Nebesa pričajo o slavi božji ..."
    In citat iz pesmi Lermontova:
    "Samoten hodim po deželni cest
    in v temi se mi sveti kamenita pot,
    tiha je noč in ravnine šepetajo
    h Bogu in zvezda k zvezdi. "
    Zanimivo, že v uvodu govori o prikrajšanosti mestnih otrok, ki več ne vidijo zvezdnega neba.
    Iz Wiki:

    Lavo Čermelj [lávo čermélj],
    slovenski fizik in publicist, * 10. oktober 1889, Trst, † 26. januar 1980, Ljubljana.
    Življenje in delo
    Čermelj je v Trstu končal nemško gimnazijo, študiral eno leto pravo v Pragi, nato matematiko in fiziko na Dunaju in tu leta 1914 doktoriral iz fizike.
    Od leta 1914 do 1923 je poučeval na zasebni slovenski trgovski šoli, na slovenski gimnaziji in na tehniški srednji šoli v Trstu, nato je bil vodja slovenskih trgovskih in zadružnih tečajev. Leta 1929 se je izselil v Jugoslavijo, bil do leta 1937 gimnazijski profesor v Ljubljani, nato delal pri Manjšinjskem inštitutu. Leta 1941 so ga prijeli, na drugem tržaškem procesu obsodili na smrt in pomilostili na dosmrtno ječo; v ječi je bil na Elbi do leta 1944, ko je odšel v partizane. Bil je podpredsednik PNOO za Slovensko primorje, član študijske komisije SNOS in tajnik komisije za zahodno slovensko mejo.
    Po letu 1945 je deloval na Inštitutu za mednarodna vprašanja v Beogradu in kot izvedenec sodeloval na mirovnih konferencah v Londonu leta 1945 in Parizu leta 1946. Od leta 1947 do 1959 je bil znanstveni sodelavec, načelnik oddelka za zahodno mejo in ravnatelj Inštituta za narodnostna vprašanja (INV) v Ljubljani. Bil je tajnik prosvetnega društva Prosveta v Trstu, soustanovitelj in sourednik revije Njiva, tednika Novice, soustanovitelj knjižne družine Luč in Biblioteke za pouk in zabavo v Trstu ter sodelavec mnogih publikacij. Načrtno je zbiral gradivo o zatiranju Slovencev in Hrvatov na Primorskem in ustvaril temelje za znanstveno proučevanje položaja Slovencev v Italiji.
    Izdal je knjigo Life - and - death Struggle of a National Minority (1936, 1945). Izšla je tudi v francoščini, ruščini, italijanščini, nemščini in slovenščini ter imela velik odmev v takratnih strokovnih krogih. Med strokovnimi deli sta najbolj znani Materija in energija (1948) in V svetu atomov (1948).
    Napisal je več knjig o življenju in delu fizikov Ruđerja Josipa Boškovića, Jožefa Stefana, Jurija Vege, Ignacija Klemenčiča, Nikole Tesle, Josefa Ressla idr. Pomembne so bile njegove učne knjige za astronomijo in geometrijo. Napisal je prvo obširnejše domače astronomsko delo. Njegova Ljudska astronomija (1930) je istočasno izšla pod psevdonimom Šlibarjev Polde tudi v Gorici z naslovom Osončje in osvetje, predelana za srednješolski pouk pa kot Kozmografija. Prevedel je znamenito Hoyleovo knjigo Astronomija.
    Bil je med ustanovitelji in uredniki poljudnoznanstvene naravoslovne revije Proteus. Uredil je 23 letnikov in napisal številne sestavke, predvsem iz fizike. Prirodoslovno društvo Slovenije ga je izbralo za častnega urednika, DMFA SRS pa leta 1974 za drugega častnega člana.
    1934
    Astronomska literatura v slovenščini
    dr. Lavo Čermelj, Kozmografija (danes Kozmologija), priložena je zvezdna (+obzorna) karta, leto 1934, Založba Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani.

    1938
    TAJNE SVEMIRA, avtor SIR JAMES JEANS 1929,
    prevod 1938 Milena Mohoričeva
    (pomoč prof. Vladimir Premru),
    ZALOŽBA MODRA PTICA V LJUBLJANI,
    tiskarna Merkur v Ljubljani.
    --------------
    Zelo zanimiva knjiga, poglavja so:
    Študij astronomije
    Raziskovanje neba
    Raziskovanje atoma
    Raziskovanje časa
    Oris Vsemirja
    Zvezde
    Začetek in konec
    Vodič po nebu
    V uvodu (1. maj 1929) prof. Jeans omeni, da je podobne vsebine že predaval na univerzi, laikom in na radiju. Znanost so torej že kmalu popularizirali tudi preko radijskega medija.


    Izjemna vsebina in opremljenost takratnih knjig.


    Še življenje in usoda prevajalke
    Milena Mohorič-Premru, slovenska germanistka, pesnica, publicistka, pedagoginja in prevajalka, * 18. avgust 1905, Ormož, † 18. avgust 1972, Ljubljana.
    Pred drugo svetovno vojno je postala članica Komunistične partije Slovenije; po okupaciji Jugoslavije je sodelovala z OF in bila zaradi tega internirana v italijansko taborišče.
    Po vojni je postala profesorica na Visoki pedagoški šoli v Ljubljani, dokler je niso leta 1949 aretirali pod pretvezo, da se je opredelila za Informbiro. Zatem so jo poslali v psihiatrično bolnišnico, kjer je ostala skoraj do smrti.
    Mohoričeva se je v tridesetih letih 20. stoletja kot avtorica esejev uveljavila v reviji Modra ptica še bolj pa kot avtorica realistične in tudi socialnorealistične proze. Ukvarjala se je s psihologijo ženske in otroka v sočasni, predvsem meščanski družbi (Korenove Saše učna doba, 1940). Med vojno in po vojni je postalo njeno pisanje predvsem propagandistično (Slike iz partizanske bolnišnice, 1944; Motivi z Raba, 1946). Izdala je tudi pesniško zbirko Samotni breg (1947). Po dolgem premoru pa je bila po njeni smrti objavljena zgodovinska kmečka povest Hiša umirajočih (1975). Vir: Wiki.

  • 1958
    Dr. Fran Dominko,
    Pogled v vesolje

    Fran Dominko,
    slovenski fizik in astronom, * 26. julij 1903, Vodnjan, Pulj, Avstro-Ogrska, † 22. februar 1987, Ljubljana, Slovenija.
    Življenje in delo
    Dominko je študiral fiziko na Univerzi v Bologni in tu leta 1929 doktoriral. Za svoje delo je prejel visoko nagrado te univerze. Prve strokovne članke je leta 1931 objavil v astronomski reviji Coelum.
    V letih od 1927 do 1930 je bil predsednik slovenskega dijaškega društva Adrija; do 1931 je bil pomočnik na astronomskem inštitutu v Bologni, leta 1932 je prišel v Jugoslavijo. Od leta 1932 do 1938 je delal v astronomskem observatoriju v Beogradu kot pomočnik opazovalec. V tem času je objavil strokovne članke v publikaciji observatorija Godišnjak našeg neba (1934 do 1938). Bil je med ustanovitelji jugoslovanskega astronomskega društva in (1935 do 1940) sourednik poljudnoznanstvene revije Saturn.
    Od leta 1938 je bil znanstveni sodelavec na observatoriju v Beogradu in profesor na beograjskih gimnazijah, 1941 do 1942 je bil v gestapovskem zaporu in taborišču na Banjici. Po osvoboditvi Beograda leta 1944 se je prijavil v 5. udarno krajiško divizijo, pozneje pa v brigado Italia ter sodeloval v bojih na sremski fronti. Leta 1946 je postal astronomski opazovalec in leta 1947 znanstveni sodelavec pri astronomskemu observatoriju v Beogradu. Ob ustanovitvi stolice za astronomijo leta 1948 na Univerzi v Ljubljani je bil izvoljen za izrednega profesorja. Ustanovil je Astronomsko-geofizikalni observatorij AGO s potresno postajo na Golovcu v Ljubljani. Skupaj z Vladom Ribaričem je usmerjal razvoj seizmologije pri nas in si prizadeval za upoštevanje njenih izsledkov pri gradnjah; tako je SRS še pred skopskim potresom izdelala pravilnik o varnejši gradnji. Vodil je strokovno skupino, ki je po večletnih meritvah določila vrednosti astronomskih parametrov observatorija (astronomsko dolžino, širino in smer poldnevnika (meridijana) ). Bil je pobudnik projekta gradnje Observatorija na Hvaru.
    Leta 1957 je objavil knjigo Pogled v vesolje. Bil je urednik Astronomskih efemerid (1950 do 1962), redne priloge Proteusa. Od leta 1971 je bil urednik Zbornika za zgodovino naravoslovja in tehnike pri Slovenski Matici. Bil je zaslužni član Zveze društev matematikov, fizikov in astronomov tretji častni član Društva matematikov, fizikov in astronomov RS ter častni član Prirodoslovnega društva Slovenije. Bil je član Mednarodne astronomske zveze.
    Po navedbah njegovih danes že pokojnih primorskih rojakov je bil član organizacije TIGR, z gotovostjo pa je je bil odločen simpatizer tega slovenskega protifašištičnega združenja.

    Silvo Breskvar,
    slovenski matematik in fizik, * 31. december 1902, Ljubljana, † 3. januar 1969, Ljubljana.
    Življenje in delo
    Breskvar je diplomiral leta 1926 na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V času med obema vojnama in pozneje je o astronomiji pisal v Slovencu, Proteusu in drugih slovenskih revijah.
    Skupaj s Stankom Uršičem je leta 1962 izdal priročnik za srednje šole »Vega«, matematične in druge tabele in obrazci. Bil je prvi vodja leta 1951 ustanovljene astronomske sekcije pri Prirodoslovnem društvu Slovenije.

    Pavle Kunaver (tudi Pavel),
    slovenski pedagog, ljubitelj narave in poljudnoznanstveni pisec, * 19. december 1889, Ljubljana, † 19. april 1988, Ljubljana.

    Kunaver (desno) s Tomcem v opazovalnici v Kamniku

    Kunaver je bil odličen organizator skavtov, po 2. svetovni vojni tabornikov, šole alpinizma, šole jamarstva, pohodništva in astronomskih opazovanj.
    Rodil se je v družini Franca Kunaverja, doma v Dobrovi pri Ljubljani, in matere Celestine, doma iz Črne vasi na Barju. Osnovno šolo in učiteljišče je obiskoval v Ljubljani, pedagoško akademijo na Dunaju in tam je tudi obiskoval predavanja iz geografije na dunajski univerzi.
    V opazovanju Sonca je nasledil Ivana Tomca. Bil je znani popularizator astronomije. Imel je več lastnih opazovalnic, vodil je mladinske observatorije, napisal mnogo člankov in knjig opisne astronomije.
    Knjižna dela

    Pavle Kunaver Na planine (s 16 slikami; učiteljska tiskarna, 1921),
    Pavle Kunaver Po gorah in dolinah (Ljubljana 1923),
    Pavle Kunaver Zadnja pot kapitana Scotta (monografija, 1926),
    Sven Anders V azijskih puščavah prevod Pavel Kunaver; potopis, 1927),
    Pavle Kunaver V prepadih (Celje 1932),
    Pavle Kunaver Skozi led in sneg (Povest za mladino; Nova založba, 1944),
    Pavle Kunaver Sprehodi po nebu (Ljubljana 1944),
    Pavle Kunaver Pastir v Zlatorogovem kraljestvu (Nova založba, 1945),
    Pavle Kunaver Potovanje po nebu (Mladinska knjiga, Ljubljana 1951),
    Pavle Kunaver Nebo nad nami (slikanica; Mladinska knjiga, Ljubljana 1956),
    Pavel Kunaver Neizprosen sever (Mladinska knjiga, Ljubljana 1958),
    Pavel Kunaver Cerkniško jezero (Mladinska knjiga, Ljubljana 1961; ponatis 1967),
    Pavel Kunaver Brezna in vrhovi (Maribor 1974),
    Pavel Kunaver Kažipot po nebu (Državna založba Slovenije, Ljubljana 1975),
    Pavle Kunaver Moje steze (Obzorja, Maribor 1979),
    Pavle Kunaver Pravljica in resnica o zvezdah' (Mladinska knjiga, Ljubljana 1981).

    Marijan Prosen
    Marijan »Majo« Prosen [márijan májo prosén], slovenski astronom, pedagog, popularizator astronomije in publicist, * 13. marec 1937, Brežice.
    Vsebina
    Življenje in delo
    Prosen je leta 1955 maturiral na Gimnaziji Postojna. Leta 1961 je diplomiral iz astronomije na FNT Univerze v Ljubljani. Med letoma 1962 in 1963 je bil profesor matematike in fizike na Osnovni šoli Valentina Vodnika v Ljubljani. V letih od 1963 do 1973 je bil strokovni sodelavec za astronomijo na Astronomsko-geofizikalnem observatoriju Golovec v Ljubljani. Med letoma 1973 in 1984 je bil profesor matematike in fizike na Železniški srednji šoli v Ljubljani. Med letoma 1985 in 1986 je bil pedagoški svetovalec-urednik matematičnih učbenikov na Zavodu SRS za šolstvo v Ljubljani. Med letoma 1985 in 1993 je spet poučeval matematiko in fiziko na Železniški srednji šoli v Ljubljani. Leta 1993 se je upokojil.
    Objavlja strokovne in poljudne astronomske prispevke izključno v slovenskem jeziku. Ukvarja se tudi z zgodovino astronomije, nebesnim izrazjem (nomenklaturo) in astronomskim izrazoslovjem (terminologijo). Napisal je nekaj učbenikov iz astronomije in geometrije. S pisanjem člankov, poljudnimi predavanji in strokovnimi delavnicami popularizira astronomijo. Skoraj vse svoje knjige je sam uredil, tako da deluje tudi kot urednik.
    V skupinskem delu je s tranzitnim inštrumentom z astronomskimi metodami izmeril točno lego - zemljepisno dolžino in širino, ljubljanskega astronomskega observatorija. Je soavtor učbenika Astronomija za 4. razred gimnazije (1970). 13 let je bil sodelavec astronomskih efemerid Naše nebo, bil je mentor prvih treh astronomskih taborov v Sloveniji (1978-1980), pri GZM je bil večkrat predsednik in ocenjevalec predloženih raziskovalnih nalog (iz astronomije in fizike), več kakor 10 let je bil področni urednik za astronomijo pri reviji Presek, kjer je v Presekovi knjižnici objavil dve knjigi, sodeloval je pri projektu TEMPUS – pouk in razvoj začetnega naravoslovja v sklopu Pedagoške fakultete v Ljubljani in Zavoda za šolstvo republike Slovenije (1990–92).
    V letih od 1967 do 1972 je bil vodja Astronomske terminološke komisije pri DMFA Slovenije, kot urednik matematičnih učbenikov je v letih med 1984 in 1985 uredil 12 učbenikov, kot redaktor osnovnošolskih matematičnih učbenikov (za 6., 7. in 8. razred) pa še 3, sestavil je štiri učne načrte za fakultativni pouk astronomije na osnovnih in srednjih šolah ter učni načrt za šolske in obšolske astronomske dejavnosti za 5., 6. in 7 razred osnovnih šol. Je soavtor več kompletov diafilmov (astronomija) in avtor prosojnice (Sončev in Lunin mrk) pri Sava filmu, Ljubljana in petih radijskih oddaj. Opravil je tudi nekaj recenzij učbenikov.
    V letih od 1969 do 1971 je bil predsednik Astronomske sekcije Prirodoslovnega društva Slovenije. V tem času je organiziral Akcijo AT-140 (projekt z brošuro) za samogradnjo reflektorja – daljnogleda z goriščno razdaljo 1400 mm.
    Bil je soustanovitelj Preseka, astronomske revije Spika in Astronomskega društva Javornik (ADJ). V letih od 1979 do 1981 je vodil publicistično dejavnost ADJ, veliko predaval v ljubljanskem Planetariju, imel samostojno razstavo svojih del na 1. kongresu DMFA Slovenije (1994). Za Enciklopedijo Slovenije je napisal zgodovino slovenske astronomije in vsa gesla (20) za že umrle slovenske astronome. Z gesli iz astronomije je sodeloval tudi pri Ilustrirani zgodovini Slovencev (MK 1999) in pri novem Slovenskem velikem leksikonu.
    Poleg Obzornika za matematiko in fiziko in Preseka je pisal ali pa še piše v naslednje revije: Slovenščina v šoli, Geografija v šoli, Fizika v šoli, Matematika v šoli, Predmetni pouk, Vzgoja in izobraževanje, Proteus, Naravoslovna solnica, Katarina, Eduka, Didakta, Spika, Gea, Kurirček, Kekec, Ciciban, Časopis za zgodovino in narodopisje (Maribor), Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike (Ljubljana), Obzornik Prešernove družbe, Pavlihova pratika, časopisa Delo in Dnevnik itn.
    Vodil je številne seminarje in astronomske delavnice za učiteljice in učitelje osnovnih šol, naravoslovne dneve in noči za študente, učitelje, učence in dijake, predaval je v knjižnicah itn. Skupaj z ženo sta v okviru predmeta Okoljska vzgoja napisala učbeniško gradivo iz astronomije (poglavja Zemlja in vesolje) z naslovom Prvi pogled (na vesolje) za 1. triado, kjer so vključeni novi pedagoški prijemi učenja osnovnih pojmov z igro, posnemanjem in prikazovanjem, in še priročnik Spoznavajmo Zemljo in vesolje za vso vertikalo sedanje 9-letne osnovne šole. Poleg tega sta napisala še nekaj literarnih del za otroke in odrasle (Zvezdni miti in legende) in nadaljevanki Maja in zvezde (10 nadaljevanj) in Moje in tvoje ozvezdje (12 nadaljevanj) v literarni reviji Kekec.
    Priznanja
    Nagrade
    Za svoje pedagoško in strokovno delo je leta 1978 prejel red dela s srebrnim vencem, leta 1980 za knjigo Utrinki iz astronomije Levstikovo nagrado, leta 1984 zlato značko Prirodoslovnega društva Slovenije, leta 2004 je postal Prometej znanosti, leta 2004 je prejel Nagrado RS na področju šolstva. Prejel je še več drugih nagrad in pohval. Leta 2005 je imel tudi odmevno razstavo svojih del v Muzeju občine Šenčur. V zadnjem času se posveča samo zgodovini slovenske astronomije.
    Bibliografija
    Zajete so le knjige, brošure in pomembnejši listi.
    Astronomsko delo

    Nebo v letu 1960. Efemeride za Ljubljano ,priloga, Proteus XXII(1959/60).
    Nebo v letu 1961. Efemeride za Ljubljano, Proteus XXIII (60/61).
    Nebo v letu 1962. Efemeride za Ljubljano, Proteus XXIV (61/62).
    Nebo v letu 1963. Efemeride za Ljubljano, Proteus XXV (62/63).
    Nebo v letu 1964. Efemeride za Ljubljano, Proteus XXVI (63/64).
    Nebo v letu 1965. Efemeride za Ljubljano, Proteus XXVII (64/65).
    Nebo v letu 1966. Efemeride za Ljubljano, Proteus XXVIII (65/66).
    Nebo v letu 1967. Efemeride za Ljubljano, Proteus XXIX (66/67).
    Nebo v letu 1968. Efemeride za Ljubljano, Proteus XXX (67/68).
    Nebo v letu 1969. Efemeride za Ljubljano, Proteus XXXI (68/69).
    Nebo v letu 1970. Efemeride za Ljubljano, Proteus XXXII (69/70).
    Nebo v letu 1971. Efemeride za Ljubljano, Proteus XXXIII (70/71).
    Nebo v letu 1972. Efemeride za Ljubljano, Proteus XXXIV (71/72).
    Nebo v letu 1973. Efemeride za Ljubljano, Proteus XXXV (72/73). (Vse efemeride skupaj s Franjem Dominkom in Pavlo Ranzingerjevo)
    Astronomija za srednje šole, skripta v ciklostilu, DMFA SRS, Ljubljana 1969; (skupaj s Francetom Avscem) in urednik.
    Določitev zemljepisne dolžine Astronomsko geofizikalnega observatorija, Publ. AGO št. 1, Ljubljana 1969; (skupaj. s Pavlo Ranzingerjevo).
    Določitev zemljepisne širine Astronomsko geofizikalnega observatorija, Publ. AGO št. 2, Ljubljana 1970; (skupaj s Pavlo Ranzingerjevo).
    Astronomija (za 4. r. gimnazije), DZS, Ljubljana 1971, 1975, 1989, 1993, 2006; (skupaj s Francetom Avscem) in urednik. (COBISS)
    Astronomska opazovanja, DMFA SRS, Presekova knjižnica 3, Ljubljana 1978.
    Astronomski daljnogledi za amaterje in šole, Iskra – sistemi in oprema za izobraževanje, Ljubljana 1978.
    Prvi astronomski tabor v Sloveniji, Astronomsko društvo Javornik, Publ. 1, Ljubljana 1979; (skupaj s Hermanom Mikužem in J. Šobo) in urednik.
    Osnove zvezdne fotometrije, ADJ, Publ. 2, Ljubljana 1979 in urednik. (COBISS)
    Osnove vizualnega opazovanja spremenljivk, ADJ, Publ. 4, Ljubljana 1980; (skupaj z Borisom Khamom) in urednik.
    Osnovne zveze med fotometričnimi količinami v astronomiji, ADJ, Publ. 5, Ljubljana 1980 in urednik.
    Utrinki iz astronomije, MK, Ljubljana 1980. (COBISS)
    Raziskovalne vaje iz astronomije, I. del, ADJ, Publ. 6, Ljubljana 1981 in urednik.
    Pot v astronomijo, Mladina, št. 21; 28. 5. 1981 - priloga PRIZMA.
    Orientiranje v naravi, MK (posebna izdaja Pionirja), Ljubljana 1981; (skupaj z J. Rotarjem in P. Svetikom).
    Prvi stik z vesoljem, DZS, Ljubljana 1984. (COBISS)
    Astronomček Tonček, MK, Ljubljana 1985.
    Opazujem Sonce in Luno, MK, Ljubljana 1987. (COBISS)
    Veliki in Mali medved, samozaložba, Ljubljana 1990.
    Mala astronomija, Math d.o.o., Ljubljana 1991.
    Orientacija, Math d.o.o., Ljubljana 1991.
    Sonce zgodaj gori gre, MK, Ljubljana 1993.
    Koledar našega razreda - astronomski del, DZS, Ljubljana 1993.
    Koledar našega razreda (priročnik) - astronomski del, DZS, Ljubljana 1993.
    Kaj lahko počnemo s senco, Tempus - razvoj začetnega naravoslovja, Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Ljubljana 1993.
    Sonce - Zemlja - Luna, Gradivo za 25 - dnevne delavnice TEMPUS (Zemlja v vesolju in naravoslovna noč), Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, Ljubljana 1994.
    Opazujemo zvezde in planete, Gea VI/3, priloga 2 in poster, marec 1996.
    Male zgodbe o Velikem vozu, Math, Ljubljana 1996; (skupaj s Stano Prosen).
    Iz astronomskega mlina, Gea VII/2, priloga 1 in poster, febr. 1997.
    Prvi pogled (priročnik za pouk vsebin iz poglavja Zemlja in vesolje pri predmetu okoljska vzgoja, prva triada), DZS, Ljubljana 1998; (skupaj s Stano Prosen).
    Od kod zvezdam imena, Gea IX/1, priloga 1, jan. 1999; (skupaj s Stano Prosen).
    Sonce na nebu, zbirka Mali in veliki svet, Spoznavanje okolja, DZS, Ljubljana 1999; (skupaj s Stano Prosen).
    Astronomski kalejdoskop, Gea IX/9, priloga 6, sept. 1999.
    Računski listi iz astronomije (Zemlja in vesolje) v knjigi Fizika 8 - Računske naloge, avt. L. Željko, DZS, Ljubljana 1999.
    Delovni listi iz astronomije (Zemlja in vesolje) v knjigi Fizika 8 - Delovni listi, avt. V. L. Mrvič in M. Petrica, DZS, Ljubljana 1999.
    Skrivnosti dneva in noči, Jutro, Ljubljana 1999.
    Vesolje in Zemlja, zbirka Mali in veliki svet, Spoznavanje okolja, DZS, Ljubljana 1999; (skupaj s Stano Prosen).
    Tudi zvezde praznujejo, Math, Ljubljana 1999; (skupaj s Stano Prosen).
    Raziskujemo vesolje, zbirka Mali in veliki svet, Spoznavanje okolja, DZS, Ljubljana 1999; (skupaj s Stano Prosen).
    Najlepše zvezde, tema meseca, Gea L. XI, št. 3 (marec 2001); (skupaj s Stano Prosen).
    Spoznavajmo Zemljo in vesolje (priročnik z OŠ), DZS, Ljubljana 2001; (skupaj s Stano Prosen).
    Astronomija za vsakogar, tema meseca, Gea L. XII, št. 3 (marec 2002).
    Zvezdni miti in legende, Jutro, Ljubljana 2002; (skupaj s Stano Prosen).
    Imena nebesnih teles, Jutro, Ljubljana 2003.
    Ukvarjanje s senco, Presekova knjižnica 39, DMFA Slovenije, Ljubljana 2003.
    Naša Luna, tema meseca, Gea L. XII, št. 11 (november 2003); (skupaj s Stano Prosen).
    (Mali) leksikon astronomije, MK, Ljubljana 2004. (COBISS)
    Panorama zvezdnega neba, MK, Ljubljana 2004.
    Zvezde, zvezde, Jutro, Ljubljana 2005.
    Jurij Vega in astronomija, Jutro, Ljubljana 2005.
    Od Zemlje do Sonca, učbenik za izbirni predmet astronomija v OŠ, 1. sklop, Jutro, Ljubljana 2005; (skupaj z Majdo Vehovec).
    Iz moje astronomske delavnice, Jutro, Ljubljana 2005 (v tisku).
    Lavo Čermelj in Silvo Breskvar v slovenski astronomiji, Jutro, Ljubljana 2005 (v tisku).
    Josip Plemelj in komet, Jutro, Ljubljana 2006; (skupaj s Stanislavom Južničem).
    Fran Dominko v slovenski astronomiji, Jutro, Ljubljana 2007; (skupaj s Stanislavom Južničem).
    Janez Vajkard Valvasor in astronomija, Jutro, Ljubljana 2007; (skupaj s Stanislavom Južničem).
    Astronomija na Slovenskem in slovenski astronomi na tujem, Didakta, Radovljica 2008; (skupaj s Stanislavom Južničem).
    Hallerstein in astronomija, Jutro, Ljubljana 2008.
    Perger, Perlah in Stauss, slovenski astronomi 14. in 16. stoletja, Jutro, Ljubljana 2008.
    Anton Peterlin v slovenski astronomiji, Jutro, Ljubljana 2008.
    Olben in astronomija, Jutro, Ljubljana 2009.
    Viljem Ogrinc, Ivan Tomec in Pavel Kunaver v slovenski astronomiji, Jutro, Ljubljana, 2010; (skupaj z Borisom Khamom).
    Neastronomsko delo
    Kotne funkcije. Trigonometrija (Mat. zbirka nalog za srednje šole), DZS, Ljubljana 1988; (skupaj z Jožico Dolenškovo in Marjanom Vagajo).
    Vektorji. Merjenje v geometriji; (skupaj z Mileno Strnad), DZS, Ljubljana 1990.
    Tabele in podatki, DZS, Ljubljana 1990.
    Geometrija v ravnini, DZS, Ljubljana 1991; (skupaj z Ivanom Pavliho).
    Tempusovo snopje – poglavje Zemlja v vesolju, DZS, Ljubljana 1993.
    Geometrija (priročnik za gimnazije in druge srednje šole), Jutro, Ljubljana 2002.
    Geometrija v ravnini (Zbirka matematičnih nalog za srednje šole; predelana izdaja), DZS, Ljubljana 2003; (skupaj z Ivanom Pavliho).
    Kotne funkcije. Vektorji (Zbirka matematičnih nalog za srednje šole), DZS, Ljubljana 2004 (skupaj z Mileno Strnad).
    Merjenje v geometriji, kotne funkcije, trigonometrija (Zbirka matematičnih nalog za srednje šole), DZS, Ljubljana 2004; (skupaj z A. Robnikom, Jožico Dolenšek in Marjanom Vagajo).
    Drugo
    Objavil je 1350 strokovnih in poljudnih člankov, od tega približno 150 strokovnih, ter 7 recenzij. Imel je nad 300 predavanj in astronomskih delavnic.

  • Astronavti slovenskega rodu

    Astronavti slovenskega rodu:
    Ronald Šega, Jerry Michael Linenger, Sunita Lyn Williams.

    * Ronald Šega - 1996 več kot 420 ur v vesolju v Miru.
    * Septembra 1994 je dr. Jerry M. Linenger (babica Francka Pušavc živi v Dvorski vasi pri Begunjah) prvič poletel v vesolje, 12. januarja 1997 pa je sodeloval pri poletu na vesoljsko postajo MIR in tam preživel 132 dni in 4 ure.
    * Sunita Lyn Williams s 195 dnevi drži ženski rekord v dolžini bivanja v vesolju - iz 22. junija 2007.

    Sunita Lyn Williams (1965)
    Astronavtka slovensko-indijskega rodu Sunita Williams (rojena 19. septembra 1965), mornariška častnica in astronavtka NASA-e - ZDA, je obiskala Slovenijo že dvakrat. Rodila se je v Euclid-u pri Cleveland-u, Ohio, doktorju Deepak Pandya-u (Indijc) in mami Bonnie Pandya (Slovenka, rojena Bonnie Zalokar, del družine izhaja iz Leš pri Tržiču, kjer je živela prababica Marija Bohinc). Oče Deepak Pandya je slavni "neuroanatomist". Bila je udeleženka 14. in 15. misije na Mednarodni vesoljski postaji (ISS). Sunita Williams je bila, z 29 ur in 17 minutami, nekaj časa tudi rekorderka v vesoljskih sprehodih med astronavtkami. S 195 dnevi pa še drži ženski rekord v dolžini bivanja v vesolju - iz 22. junija 2007. Poročena je s pilotom helikopterja Michael-om Williams-om, tudi sama pilotira helikopter. Sodeluje pri izbiranju kandidatov za astronavte, leta 2012 je spet poletela v vesolje in sicer spet na Mednarodno vesoljsko postajo (ISS). Astronavtka se je, skupaj s fizikom Dušanom Petračem prav tako sodelavcem NASA-e, srečala z mladimi obiskovalci 15. festivala znanosti v organizaciji Slovenske znanstvene fundacije. Med bivanjem v Sloveniji je obiskala tudi vas Leše, od koder izhaja rod njene mame. Astronavtka upa, da se bo kmalu spet vrnila v Slovenijo in bo takrat veliko bolj uživala v lepi pokrajini ter v, po njenem mnenju, odličnih vinih. Predsednik SZF dr. Edvard Kobal ji je podelil posebno priznanje, postala je “zvezda” 15. slovenskega festivala znanosti, hkrati pa tudi častna članica Slovenske znanstvene fundacije..
    Sunita je zanimiva sogovornica, kar mediji kdaj spregledajo. Sunita pravi, da je 50% Slovenka, 50% Indijka in 100% Američanka. Sunita po indijsko pomeni deklica, ki se lepo vede (pridna deklica; v sanskrtu pomeni tudi - uvidevnost, učenost, preudarnost). V slovenščini tako deklico kličemo “sonček” - kar ni daleč od “Sun-ita” Sunitina teta Mary Ann Zalokar Okicki in mama Bonnie sta za njen dolg polet (9. 12. 2006) v vesolje naredili božični paketek presenečenja s prekajeno kranjsko klobaso iz Ažmanove mesnice iz Euclid-a, dodala je še pečeno koruzo, jajčka. Pravi, da je posadka Mednarodne vesoljske postaje slastno klobaso nemudoma snedla.

    Dr. Jerry M. Linenger
    Dr. Jerry M. Linenger je bil rojen leta 1955 v bližini Detroita v Združenih državah Amerike. Že od osnovne šole se je rad učil in njegovi radovednosti ni para. Je doktor medicine in epidemiologije, magister znanosti upravljanja računalniških sistemov, magister javnega zdravstva, doktor znanosti, dosegel je prvo mesto na zaključku kirurške specializacije kot mornariški letalski kirurg in končal dodatno šolanje v vesoljski medicini. Še bi lahko naštevali. Leta 1991 se je prijavil za astronavta in med nekaj več kot tisoč kandidatov se je uvrstil med štiriindvajset izbranih. Septembra 1994 je prvič poletel v vesolje, 12. januarja 1997 pa je sodeloval pri poletu na vesoljsko postajo MIR in tam preživel 132 dni in 4 ure. Sam pravi: »Da, vedno sem si želel postati astronavt.« Ko je to opravil, se je posvetil svoji družini in svojim štirim otrokom, delal kot strokovni komentator na NBC televiziji, pomaga pri pripravah in načrtih poleta na Mars ter poselitve Marsa in pogosto ga vabijo na mednarodne konference, kjer spregovori o svojih pogledih na globalizacijo.
    Jerryja je med obiskom v Sloveniji med drugim obiskal domačijo svoje babice Francke Pušavc v Dvorski vasi pri Begunjah. Založba Družina je leta 2002 izdala Linengerjevo knjigo "V vesolju". Kljub natrpanemu urniku na postaji Mir jih je pisal komaj enoletnemu sinu Johnu. Tudi tako je želel ohranjati stik s svojo družino. O tem je napisal tudi knjigo "Astronavtova pisma sinu".

    Ronald Šega
    Ronald Michael Sega (tudi Ronald Šega), ameriški astronavt, častnik in fizik slovenskega porekla, * 4. december 1952, Cleveland, Ohio, ZDA.

    Življenje
    Ronald izvira iz slovenske izseljenske družine. Njegov oče John Sega ima prednike v Loškem Potoku, ki jih je Ronald že večkrat obiskal. Leta 1974 je diplomiral iz matematike in fizike na Akademiji ameriškega vojnega letalstva, 1975 magistriral iz fizike na Državni univerzi Ohia v Columbusu, 1982 pa doktoriral iz elektroinženirskih znanosti na Državni univerzi Kolorada v Fort Collinsu, kjer je bil več let redni profesor. Objavil je več kot 50 znanstvenih razprav.
    Leta 1990 je postal kandidat za astronavta pri vesoljski agenciji NASA, 1994 je prvič poletel v vesolje kot inženir poleta Discovery STS-60 (130 obkrožitev Zemlje, 199 ur v vesolju). Nato je bil koordinator urjenja posadk v vesoljskem sodelovanju ZDA in Rusije. Bil je pilot poveljnik odprave Atlantis STS-76, med katero se je raketoplan 24. marca 1996 združil z rusko vesoljsko postajo Mir (420 ur v vesolju).
    Dekan Sega je trenutno predstojnik kolidža za fiziko in sorodnih znanosti na Državni univerzi Kolorada.

    --------------------------------------------
    Še podatki iz strani: of http://users.volja.net/marijankr/Z39-vesoljci.html

    Generalmajor Ronald M. SEGA (Šega)
    Dr. SEGA (ŠEGA), M. Ronald (Cleveland, 4. 12. 1952), generalmajor, vesoljec Nase. Njegov oče John Sega ima prednike v Loškem Potoku, ki jih je Ronald že nekajkrat obiskal. Poročen je z dr. Bonnie J. Dunbar.
    Po končani srednji šoli 1970 v mestu Macedonia, Ohio, je na letalski vojaški akademiji 1974 dobil čin poročnika in obenem diplomiral iz matematike in fizike, nato pa je opravil magisterij matematike (1975) in na univerzi v Koloradu doktoriral iz elektronike (1982). Hkrati je postal tudi član številnih civilnih in vojaškoznanstvenih združenj. Postal je tudi častni doktor znanosti na univerzi Clarckson.
    Pridobil si je tudi posebne veščine. Tako je po končani letalski vojaški akademiji opravil izpit za pilota – inštruktorja (1974) in je to dolžnost opravljal vse do 1979. Med leti 1979–1982 je bil profesor fizike na letalski vojaški akademiji, po opravljenem doktoratu pa je postal univerzitetni profesor v Koloradu Springsu in raziskovalec vesoljske tehnologije. Potem je bil postavljen za direktorja laserske in vesoljske tehnologije pri letalski vojaški akademiji. Bil je tudi direktor posebnega vesoljskega vakumskega centra. Sodeloval je pri konstrukciji satelita WSF in objavil okrog 100 znanstvenih razprav. Opravil je okrog 4000 ur letalskih poletov. Leta 2001 je bil povišan v čin generalmajorja vojnega letalstva.
    Po izboru Nase je januarja 1990 postal vesoljec in julija 1991 dosegel naziv vesoljec – specialist za vesoljsko plovilo Shuttle. Od novembra 1994 do marca 1995 je dr. Šega postal direktor centra Nase v ruskem vesoljskem središču, kjer so skupaj z ruskimi vesoljci pripravljali skupen polet in združitev z rusko vesoljsko postajo MIR. Polet se je začel 3. 2. 1994 in je trajal osem dni. Dr. Šega je bil glavni »letalski inženir« in je opravil številne znanstvene poizkuse. Drugič je poletel v vesolje februarja 1995, pa je bila v Delu 4. 2. 1995 objavljena novica pod naslovom Discovery na zgodovinskem poletu. Marca 1996 je že tretjič »obiskal« vesolje, kjer je preživel skupaj 199 ur.
    Domovino svojih prednikov je prvič obiskal 1994. Takoj nato se je odpravil v Rusijo, kjer je koordiniral priprave za skupni ameriško-ruski polet na rusko orbitalno znanstveno postajo MIR.
    Decembra 1996 je dr. Šega že drugič obiskal Slovenijo, sorodnike po očetu, obenem pa je na Inštitutu Jožef Štefan vodil seminar o industrijskih raziskavah s pomočjo satelita Wake Shield Facility (WSF). Pri njegovi zasnovi je tudi sam sodeloval. Predaval je tudi o svojem drugem poletu v vesolje, ko je z vesoljskim plovilom Atlantis 24. marca 1996 pristal na ruski vesoljski postaji MIR.

    Polkovnik Jerry M. LINENGER

    Dr. LINENGER, M. Jerry (Mt. Clemens, Michigan, 16. 1. 1955), polkovnik, vesoljec Nase. Njegov oče Donald W. Linenger je nemški priseljenec in uslužbenec telefonske družbe, mati Frances Pusavec pa je hčerka slovenskega priseljenca Franca Pusavca iz Tržiča, čevljarskega mojstra in trgovca iz Chicaga. V zakonu sta imela pet otrok. Dr. Linenger je poročen, ima sina.
    Jerry si je vedno želel postati vesoljec. Po končani srednji šoli in pomorski vojaški akademiji si je pridobil naslednje znanstvene naslove: magister bioloških znanosti na pomorski vojaški akademiji (1970), doktor medicine na univerzi Wayne State (1981), magister menedžmenta na univerzi v Južni Kaliforniji (1988), magister zdravstva in zdravstvene politike in doktor filozofije in epidemiologije na univerzi v Severni Karolini (1989). Torej: dva doktorata in tri magisterije.
    Tudi njegove praktične izkušnje so občudovanja vredne. Kot mornariški vojaški zdravnik je bil na praksi v bolnišnici Balboa v San Diegu, v Kaliforniji, po končanem letalsko-vesoljskem treningu v pomorskem letalsko-vesoljskem medicinskem inštitutu v Pensacoli na Floridi pa je služboval kot pomorski letalski kirurg na Filipinih.
    Po programu Nase je bil zatem imenovan za zdravstvenega svetovalca poveljnika pomorskoletalskih sil Pacifiške flote v San Diegu. Potem ko je 1989 dokončal doktorat in prakso iz epidemiologije, se je vrnil v San Diego kot raziskovalec na pomorskem zdravstveno-raziskovalnem centru. Obenem je bil predavatelj na medicinski fakulteti, na oddelku za športno medicino v San Diegu.
    S svojim ogromnim znanjem in izkušnjami je bil avgusta 1992 med 2000 kandidati izbran v 14-člansko skupino v vesoljskem centru Johnson. Njegove otroške sanje so se uresničile, ko je 9. septembra 1994 kot vesoljec – specialist poletel v vesolje s plovilom Space Shuttle, kjer je ostal devet dni. Zatem je odpotoval v Moskvo, da bi izpopolnil svoje znanje ruščine, obenem pa se je z ruskimi vesoljci pripravljal za skupni polet v vesolje, leta 1996. Tako je bil od 15. januarja »gost« na sovjetski vesoljski postaji MIR, 29. aprila pa je kot prvi Američan odšel na »vesoljski sprehod«, pa še to v ruski vesoljski obleki (skafandru).
    Stara mati Francka Posavec, roj. Dobravec, je iz Amerike pisala svojcem v Dvorsko vas pri Begunjah: “Ponosna sem nanj!” Tudi Slovenci bi morali biti ponosni na tega slovensko–nemškega Američana in vesoljca! Julija 1996 je z ženo in devetmesečnim sinom zasebno obiskal Slovenijo.

    Podpolkovnica WILLIAMS L. Sunite – »Suni«
    WILLIAMS L. Sunite – »Suni«, vesoljka in podpolkovnica letalstva v ameriški vojni mornarici, rojena 19. 9. 1965 v Euclidu, Ohio. Mati Bonnie Zalokar je slovenskega, oče prof. dr. Deepak Pandyo pa indijskega porekla. Po srednji šoli je 1989 končala pomorsko vojaško akademijo – smer letalstva, nato pa je magistrirala iz strojništva na Institute of Technology na Floridi. Leta 1993 je postala preizkusna pilotka – inštruktorica z 2770 urami letenja na 30 različnih bojnih letalih in helikopterjih. Kot taka je 1998 izbrana v Nasin program za trening vesoljcev. Od 6. 12. 2006 je bila že trikrat v vesolju in julija 2007 postavila tudi ženski rekord v trajanju bivanja v vesolju – 195 dni, pa tudi 29 ur in 17 minut sprehoda izven (sovjetske) vesoljske postaje. Znana je tudi po tem, da je na vesoljsko postajo prinesla tudi kranjsko klobaso svoje tete Mary Ann Zalokar (pogostila je tudi gosta – poglej fotografijo).
    Tako imamo ob dveh ameriških vesoljcih slovenskega rodu – generalmajorjem Šego in polkovnikom Linengerjem, še vesoljko in podpolkovnico letalstva Williamsovo! Upajmo, da bo kmalu prišla na obisk v Slovenijo, domovino svoje matere, saj je drugače v Indiji, v očetovi domovini, že zelo popularna …


  • Dušan Petrač,


    slovenski fizik, * 28. januar 1932, Kropa (Slovenija).
    Dr. Petrač je zaposlen v laboratoriju JPL ameriške vesoljske agencije NASA v Pasadeni.
    Obiskoval je Gimnazijo Kranj, kjer je leta 1951 maturiral, nato končal študij fizike na Univerzi v Ljubljani. Po končanem študiju se je zaposlil kot profesor fizike na kranjski gimnaziji, kmalu zatem pa odšel v ZDA, kjer je postal eden vodilnih znanstvenikov pri Nasi.
    Slovenijo obišče vsako leto. Ob tej priliki predava na šolah, fakultetah in inštitutih.
    Dr. Dušan Petrač bistevno pripomore, da je hladilni sistem na satelitu IRAS (Infrared Astronomical Satellite) odlično deloval, on je zamenjal načrtovani sistem z boljšim (hlajenje na samo 2 do 5 kelvinov - sistem je deloval na principu supertekočega helija, ki je držal temperaturo na 2 kelvinih, to je okrog -271 °C ):
    - resolucija od 30 loč. minut pri 12 mikrometerih val. dolžine, do 2 loč. minut pri 100 mikrometerih,
    - odkrili 350 000 virov, izjemen uspeh, viri so:
    * kometi in prah ki zaostajajo za njihovo orbito
    * prah diskov okoli bližnjih zvezd, kot je recomo Vega
    * mlade zvezde, ki so nastale v oblakih prahu in plina
    * Nitaste "strukture cirusov", hladni medzvezdni prah v Rimski cesti
    * galaksije z veliko mladih zvezd sevajo skoraj izključno v infrardeči svetlobi




  • Anton Mavretič,



    slovenski znanstvenik, * 11. december 1934, Boldraž pri Metliki, Slovenija.
    Študij elektrotehnike je pričel na ljubljanski univerzi, po drugem letniku pa je odšel v ZDA, kjer je leta ? diplomiral in leta 1968 doktoriral z disertacijo o merjenju elektronov v D plasti ionosfere. Dr. Mavretič je profesor in pridruženi raziskovalec pri Centru za vesoljsko fiziko na Bostonski univerzi. Od junija 2007 je tudi dopisni član SAZU.
    Mavretič je v letih od 1972 do 1979 delal za NASO; na področju mikroelektronike sodeloval pri projektih Voyager 1 in Voyager 2.
    dr. Anton Mavretič je bil glavni razvojni inženir instrumenta za meritev solarnega vetra, pritrjen je na Voyagerju. Sonda, ta instrument, tehta priblizno 10 kilogramov, dela zgolj z močjo 10 vatov.


  • dr. Marcos Bavdaž (1962),
    Slovenec, zaposlen na ESA (EVA) kot vodja ESA sektorja za napredne tehnologije ter načrtovanje bodočih projektov.

    Dr. Marcos Bavdaž je bil rojen slovenskim staršem (oče Škofjeločan, mati Jeseničanka) v Brazliji leta 1962, po nekaj letih pa se je družina preselila na Koroško, južno avstrijsko pokrajino, kjer živi slovenska manjšina. Po študiju fizike na Dunaju in doktoratu v Hamburgu, kjer je razvil nov rentgenski mikroskop je prispel na Evropsko vesoljsko agencijo ESA. Uveljavil se je kot strokovnjak na področju optike in detektorjev, o čemer je objavil prek sto znanstvenih publikacij. Kmalu je postal odgovorni vodja razvoja posebnega detektorja, ki je v vesolje poletel leta 1996. Sedaj je vodja oddelka za razvoj naprednih tehnologij za bodoče znanstvene misije ESA v ESTEC centru v Noordwijku. Med njegove naloge sodi organizacija razvoja ter povezovanje z industrijo in razvojnimi centri po Evropi in drugod.
    Kljub temu, da je živel na toliko koncih sveta je tudi pravi poliglot - z ženo Lidijo, ameriško Slovenko in otrokoma doma v Oegstgeestu govorijo slovensko. Njegova ljubezen do domovine staršev je tudi čisto praktična:
    dr. Bavdaž je v veliko pomoč Sloveniji, ki je v začetku leta 2010 podpisala t.i. sporazum sodelujoče države z ESA. Nekaj slovenskih podjetij že sodeluje z Evropsko vesoljsko agencijo:
    C3M, http:// www. c3m. si/ in Dewesoft, http://www.dewesoft.org/.
    Slednje je pred leti za NASA dobavilo instrumentacijo za nadzor vesoljskih poletov.


    Slovenec iz ESA-e - Marcos Bavdaž predava - tema:
    Cosmic Visions 2015-2025 and its technology preparation.
    Slika je iz strokovnega srečanja,
    Slovenia and space: yesterday, today and tomorrow
    Slovenija in vesolje: včeraj, danes in jutri
    Slovenija, Ljubljana FMF, 20-21/10/2009, Tuesday 20th October 2009, Wednesday 21th October 2009
    Foto: Vičar Zorko

  • +2000
    Uroš Seljak - Packardov nagrajenec.
    Preberi podrobnosti intervjuja iz Proteusa.

  • +2012
    Dr. Uroš Seljak je na Berkeleyju nasledil nobelovca




    Intervju: Slovenec, ki je na Berkeleyju nasledil nobelovca
    Dr. Uroš Seljak, astrofizik in kozmolog
    19. avgust 2012 ob 09:46
    Ljubljana/San Francisco - MMC RTV SLO


    Uroš Seljak, najbolj citirani slovenski znanstvenik, ki ga NASA financira že dobro desetletje, bo od nobelovca Georgea Smootha prevzel vodenje Centra za kozmološko fiziko v Berkeleyju.


    Dr. Uroš Seljak je astrofizik in kozmolog iz Nove Gorice, ki je po diplomskem in magistrskem študiju fizike v Ljubljani znanstveno pot nadaljeval v ZDA. Zadnja leta deluje na Univerzi Kalifornija v Berkeleyju in na Univerzi v Zürichu.

    Je največkrat citiran slovenski znanstvenik – kolegi po vsem svetu so njegove strokovne ugotovitve uporabili 12.300-krat. Njegova vila in BMW v Kaliforniji sta dokaz, da je mogoče tudi od znanosti dobro živeti. Je živa reklama za študij naravoslovnih znanosti.
    ____________________________________________
    Prevzemate položaj predstojnika Centra za kozmološko fiziko Univerze Kalifornija v Berkeleyju. Kaj ta dosežek pomeni za vas? Katere bodo vaše prioritete?
    To je zame nov izziv in tudi odgovornost, saj smo pred kratkim prejeli večjo donacijo zasebnega donatorja iz San Francisca, ki nam je podaril sedem milijonov dolarjev. Donator pričakuje, da s tem denarjem naredimo nekaj smiselnega. Imamo precej idej: želimo povečati raziskovalne skupine z mladimi raziskovalci; druga smer je povečanje števila obiskov znanstvenikov iz drugih vodilnih skupin, zdaj lahko povabimo bolj znane ljudi, jim ponudimo boljšo plačo, da bodo lahko ostali dlje časa pri nas …

    Tretja smer je, da bomo poskusili izboljšati vidnost Centra v širšem, bolj poljudnoznanstvenem krogu, in sicer na več načinov – povabili bi gostujoče profesorje iz drugih panog, recimo iz filozofije ali statistike, ki bi se pogovarjali z našimi raziskovalci. Mogoče bo vse skupaj imelo globlji pomen in preseglo meje našega raziskovalnega programa.

    Ali potem donatorji določajo smer vaših raziskav?
    Donatorji določajo teme, hočejo podpirati tisto, česar državne agencije ne podpirajo. Naloga nas znanstvenikov je, da pokažemo potrebe, ki jih ne moremo pokriti iz državnih virov. Moramo pokazati, kaj potrebujemo in kaj bi bilo koristno. Od države dobimo precej denarja, a le za določene projekte, ki pa ne omogočajo bolj špekulativne smeri. In tu pridemo do vloge zasebnih donatorjev.

    So zanje predvidene davčne olajšave?
    Vsekakor, vsaka donacija je neobdavčena, to je osnovni razlog, zakaj je donatorstvo v ZDA tako razširjeno: ker je davčno privlačno.

    Kaj vas je pripeljalo v ZDA?
    Študiral sem fiziko, diplomski in magistrski študij v Ljubljani, potem sem se odločil za študij v tujini, ker pri nas študija kozmologije ni bilo. Sprejet sem bil na Tehnološki inštitut Massachusettsa (MIT), po podoktorskem študiju na Harvardu (Harvard-Smithsonovo središče za astrofiziko) sem sprejel profesorsko mesto na Univerzi Princeton, od koder sem prišel v Berkeley.

    Zakaj ravno kozmologija?
    Zdelo se mi je, da ima največ možnosti za uspeh, da se to področje odpira in da so se sposobnosti, ki jih imam, dobro združile s področjem.

    Katere?
    Nisem hotel biti čisti teoretik, nisem hotel biti čisti, recimo temu »eksperimentalec«. Hotel sem biti teoretik, ki veliko uporablja podatke, ki se pojavljajo ob nekaterih meritvah. Druga stvar pa je to, da so kozmološka vprašanja, o katerih se vsi sprašujemo, zanimiva - zakaj je svet tako narejen, kakšno je vesolje, kakšna je njegova prihodnost …

    Ste si ta vprašanja zastavljali že kot otrok?
    Vsak bo to rekel, ampak to niti ni toliko pomembno. Pomembneje je, ali se ti zdi, da lahko prispevaš k odgovorom. To je bila prelomnica - da sem začutil nišo v smislu, da ni bila toliko razvita kot danes; zdelo se mi je tudi, da se moje sposobnosti dobro vklapljajo, in sem vskočil v to področje.

    Kakšne razlike ste opazili v študiju v ZDA v primerjavi s Slovenijo?
    Razlika je v tem, da je okolje v ZDA bolj stimulativno, ker je bilo preprosto veliko študentov, ki smo imeli podobne interese, ki smo bili bolj motivirani, imeli smo sposobnosti. Okolje je bolj stimulativno in te bolj povleče, da se v njem zavedaš, da potem najbrž dlje prideš. Če se zavedaš, da si najboljši v nekem okolju, te to ne stimulira v neko trdo delo, to je čisto naravna človeška reakcija. Nič ni narobe s študijem pri nas. Govorim samo o dveh okoljih.

    So vas poskušali v Sloveniji porezati, da ne bi preveč štrleli?
    V Sloveniji so me na fakulteti vedno podpirali, vedno so podpirali kakovost in jo še vedno.

    Kako ste se znašli na plačilnem seznamu NASE?
    NASA me financira od leta 1999, in sicer gre za redne naloge. Tako NASA kot evropska satelitska agencija, ki imata satelite na področju kozmologije, vlagata ogromno denarja v to. Prispevek nas znanstvenikov je, da računamo, kaj se bo dalo vse izmeriti, kako bomo določili parametre, izdelali modele, zalotili te dogodke, kakšna je atomska masa, kako se je izoblikovalo vesolje - vse, kar bo izhajalo iz satelitskih podatkov.

    Zakaj se v Sloveniji sorazmerno malo mladih odloča za študij naravoslovja?
    Ogromno je družboslovcev, ki po študiju ne dobijo služb. Temu problemu se tudi jaz čudim. Res je, da družboslovci ne morejo dobiti službe, tudi po naravoslovnem študiju se lahko pozneje ukvarjaš z aplikativnimi znanostmi ali računalništvom. Delo je zanimivo, izzivalno, vsak dan so nove stvari, vsekakor ni dolgčas. V bistvu ne vem.

    Je krivda pri profesorjih v srednjih šolah, ki ne znajo približati zapletenih znanosti na zanimiv način ali kaj tretjega?
    To ni samo slovenski problem, v Berkeleyju vidim podoben položaj, trikrat več dodiplomcev je na filozofiji kot na fiziki. Za tiste, ki končajo filozofijo, ni čisto jasno, kam lahko gredo naprej. To je splošen problem, raje ne bi špekuliral naprej.

    Mogoče pa je kriva podoba »norega« znanstvenika, ki živi brez denarja; toda vi ste nasproten primer.
    Plače na vrhunskih univerzah so precej konkurenčne, ne vem, kako je s tem pri nas. Ideja, da znanstveniki niso dobro plačani, ne drži, so precej dobro plačani … To ni razlog, da se mladi ne bi odločali za naravoslovni študij. Ne vem, kako je v Sloveniji, toda v zahodnem svetu to ni dejavnik. No, do neke mere sta izjemi Italija in Francija.

    Kot predstojnik Centra za kozmologijo boste nasledili nobelovca Georgea Smootha, tudi vaš finančni direktor je Nobelov nagrajenec za fiziko Saul Peerchutter. Kako je delati z nobelovci?
    S Saulom sva na redni liniji, pogovarjava se predvsem o tem, kako porabiti denar, ki smo ga dobili, kaj reči donatorjem. Ogromno komuniciram z nobelovci. Vsi ti ljudje so zelo prijazni, nobenega problema (smeh).

    Ali ste Slovenec, ki je najbližje Nobelovi nagradi?
    Niti ne, ker sem bolj teoretik. Običajno gredo Nobelove nagrade za eksperimentalno odkritje. Četudi teoretiki kaj napovemo, potem »eksperimentalci« to izmerijo, bo vseeno nagrada šla »eksperimentalcu« in jaz mislim, da je to čisto pravilno. Fizika in splošna znanost slonita na opazovanju in merjenju. Brez merjenja ne bi prišli nikamor. Mi imamo zadoščenje, da uživamo ob tem, da delamo nove napovedi. Sem popolnoma zadovoljen, če Nobelovo nagrado dobi tisti, ki izmeri.

    Vi ste skromni.
    (smeh) Oni imajo dejansko težje delo. Recimo, da mi nekaj napovemo, potem »eksperimentalci« dajo deset let svojega življenja v to, da nekaj izmerijo. Mi lahko napovemo deset bedarij, mogoče bo vsakemu desetemu uspelo kaj izmeriti … Delati teorije je zabavno, a to izmeriti je bistveno težje in bolj zahtevno, zahteva dosti več dela.

    Tudi vi niste vedeževalec.
    (smeh) Nisem, saj ravno zaradi tega morajo eksperimentalci vse izmeriti in zato je v redu, da tudi oni poberejo slavo.
    ---------------------------------------

    Od države dobimo precej denarja, a le za določene projekte, ki pa ne omogočajo bolj špekulativne smeri. In tu pridemo do vloge zasebnih donatorjev.

    Če se zavedaš, da si najboljši v nekem okolju, te to ne stimulira v neko trdo delo, to je čisto naravna človeška reakcija. Nič ni narobe s študijem pri nas. Govorim samo o dveh okoljih.


    Se xy komentarja iz foruma:
    V vsaki družbi mora biti razumno razmerje naravoslovja in družboslovja. Pri nas je družboslovnih fakultet BISTVENO preveč. Poleg tega je velika težava v Sloveniji prevelik vpis srednješolcev na univerze. Kar 80 % (!) dijakov se vpiše postane študentov. Ker je tudi nadarjenost razporejena po Gaussovi lestvici je nemogoče, da bi bilo toliko študentov bilo sposobno uspešno končati študij. Zaradi klientelizma in poznanstev pa bodo vendarle dobili službo, kjer pa bodo neuspešni, strokovno in osebnostno. V gospodarsko najbolj uspešnih državah (npr. Finska, Avstrija) je vpis na univerze le okoli 40-50 % srednješolske populacije. Veliko mladih tam konča 3-letne poklicne strokovne šole, a niti približno niso nezadovoljni, saj ponavadi ustanovijo podjetja, kjer so lahko osebnostno in finančno zelo uspešni.

    Zakaj se v Sloveniji relativno malo mladih odloča za študij naravoslovja? Ogromno je družboslovcev, ki po študiju ne dobijo služb.
    iz dveh razlogov:
    ker je v sloveniji sramota karkoli ustvarjati, en FDVjevec je recimo nekemu prijatelju, ki je študiral strojništvo dejal, da pa on že ne bi 4 leta študiral zato, da bi lahko bil šloser. Poleg tega se je v Sloveniji zadnjih 20 let vzpodbujalo mešetarjenje, filozofiranje, trgovanje, pravdanje, tisti, ki so to delali so največ zaslužili, vsi ostali pa pobirajo drobtinice.



    Opis še aktivnih astronomov - univerzitetnih profesorjev in raziskovalcev (dr. Andrej Čadež, dr. Tomaž Zwitter, dr. Andreja Gomboc, dr. Andrej Prša, dr. Matjaž Vidmar [sateliti], dr. Igor Žiberna, ..., Herman Mikuž, Bojan Dintinjana, Andrej Guštin, Bogdan Kilar, Pavla Ranzinger, Anže Slosar, Jure Skvarč, dr. Mirjam Galičič, dr. Aleš Arnšek, dr. Ivan Šprajc, Matic Smrekar, ... ), raziskovalcev v tujini (dr. Anže Slosar [eden 10 briljantnih znanstvenikov v 2012], dr. Andrej Prša [Kepler Mission], Janez Zorec, dr. Maruša Bradač, dr. Simon Vidrih, dr. Rok Roškar, dr. Mirjam Cvetič, Marija Strojnik, dr. Bibijana Dobovišek Čujec, ...), urednikov (Bojan Kambič - revija Spika), itn, še sledi. Tudi amaterji (Srečko Lavbič, Tone Špenko, Gregor Vertačnik, Andrej Mohar, Samo Stopar, Gorazd Bizjan, Javor Kac, Aram karalič, Mihaela Triglav, David Grgič, Nikolaj Štritof, Ludvik Jevšenjak, Boris Kham, Sonja Jejčič, Samo Smrke, Bela Szomi, Jure Atanackov, Boštjan Guštin, Jurij Stare, Mitja Slavinec, Igor Grom, Jaka Pelan, Urška Pajer, seveda Franc Krek [brušenje zrcal], ...) bodo prišli na vrsto! Tudi prevajalci in pisci kot so dr. janez strnad, dr. Seta Oblak, dr. Alojz Kodre, Sandi Sitar, Dragan Živadinov, Marko Peljhan, itn, si zaslužijo več prostora. Tudi mentorjev učiteljev (astronomskih krožkov) ne smemo pozabiti, na njih sloni zelo zelo veliko ...!!! Eanko velja za konstruktorje letal: Ivo Boscarol, iz zgodovine brata Rusjan, Stanko Bloudek, ...

    Glej tudi:
    * ASTRO_slovenska_literatura
    * KRATKA ZGODOVINA ASTRONOMIJE
    * The School and the Astronomy in Slovenia
    Slovenia and space: yesterday, today and tomorrow
    Slovenija, Ljubljana, 20-21/10/2009, Tuesday 20th October 2009, Wednesday 21th October 2009
    A workshop was held at the University of Ljubljana,
    Faculty of Mathematics and Physics,
    Jadranska 19, Ljubljana
    * ...


    VELIKOST VESOLJA IZRAŽENA V ČASU POTOVANJA SVETLOBE
    ČE BI BIL DELEC SVETLOBE (FOTON), BI:


    Oglej si tudi:

    Sestavil: Vičar Zorko (2000 - 2012)

    Nazaj na svetovno zgodovino astronomije.

    Nazaj na domačo stran.