Cerkev naj se vrne k izjemnemu astronomskemu, znanstvenemu izročilu
- to ni misija nemogoče :)
Odnos: »krščanstvo – znanost«

Naslov bo kdo razumel kot pomoto.
Zakaj kot pomoto - ker vemo, da oblikovalci javnega mnenja o Rimokatoliški cerkvi trdijo ravno obratno – povezujejo jo z nazadnjaško, neznanstveno miselnostjo, nanjo letijo vse mogoče zmerljivke.
Zagotovo tako velika, organizacijsko zapletena, globalna, znanstvena in moralna institucija z dvatisočletno tradicijo ni brez zgodovinskih stranpoti in je tako delno tudi sama prispevala k odklonilnim stališčem javnosti do cerkve – v maniri, da vera ovira znanstveni razvoj, in da kristjan ni zmožen analitičnega in kritičnega razmišljanja. To so v resnici hude obtožbe - in v veliki večini primerov ne temeljijo na preverjenih dejstvih in so zgodovinsko pristranske (neznanstvene, so zgolj politične, ideološke, večinoma rojene iz sovraštva, ki ga gojijo konkurenčne ustanove). No - RKC tudi nima zmeraj sreče z izbiro papežev in nekateri od njih so odigrali kdaj zelo negativno, nemoralno, avtistično vlogo. A to je usoda vseh institucij, večjih človeških tvorb, tudi družin. Vprašanje je le, katere institucije so zmožne dokaj hitro odpraviti zablode vrhovnih avtoritet ali odtujene birokracije. In RKC je bila dokaj uspešna pri odpravi lastnega razkroja, drugače ne bi preživela 2000 let. Vprašanje pa je, kako se znajde (se bo znašla) v današnjem izjemno informacijsko prenasičenem svetu (ko se dezinformacije in poenostavljene avtistične rešitve dejansko širijo s hitrostjo svetlobe - svetovni splet)? Ali je RKC žrtev lastnega pozitivnega odnosa do znanosti, njenih velikih vlaganj v raziskave, v boljše življenje? Žal se človek prenaje tudi belega kruha! Kaj takega se ne bi zgodilo prvič v zgodovini.
Njeno zgodovino je potrebno pogledati s strani bilance skozi čas, kumulative slabega in dobrega - a je torej RKC potegnila svet iz blata vraževerja, iz gorja ponižanja slehernika, iz sveta krutih žrtvovanj otrok, odraslih, ali je učila ljudi boljših odnosov in ali je pomagala pri izboljšanju našega vsakdanjega življenja, gospodarstva, ali je pomagala pri tehnološkem in znanstvenem razvoju? Glede na bilanco, da tok človeških migracij ni tekel iz zahodnega sveta v tretji svet, ampak obratno, iz tretjega sveta teče tok v zahodno civilizacijo, se zdi, da je bilanca RKC izjemno pozitivna. Je ena uspešnejših v družbi konkurenčnih religij, cerkva, ustanov, ideologij. Glede zgodovine RKC velja, kot za vsak zgodovinski mejnik, citirati misel Alana G. Grossa:
'Odkritje ni zgodovinski dogodek, ampak naknadna družbena presoja.'
In ta presoja ni nujno objektivna - a druge ni ...

A tokrat še enkrat, preko dejstev, odstrimo odnos dveh temeljnih pojmov modernega Evropejca, to sta
»krščanstvo – znanost«.
Zapišimo zgodovinske dosežke, ki kažejo RK cerkev v eni zelo uravnoteženi in celo v napredno »prevratni«, drzni podobi, ki je bistveno pomagala pri razvoju človeštva in pri lajšanju našega vsakdana.

Še prej pa na kratko opišimo še kontekst časa - izjemno težke zgodovinske okoliščine.
Leta 313 cesar Konstantin Veliki z Milanskim ediktom prizna krščanstvo kot dovoljeno vero. Leta 380 postane krščanstvo uradna vera rimskega cesarstva. Zahodni rimski imperij je uradno propadel leta 476 po Kr. Po razpadu Zahodnega rimskega cesarstva so različna (v glavnem) germanska plemena (npr. Franki, Vizigoti, Langobardi) vdrla na ozemlje nekdanjega imperija. V 5. in 6. stoletju so tako na območju današnje Slovenije nastala številna gradišča, med katerimi so še posebej znani t. i. ajdovski gradci - kamor so se umaknili večinoma kristjani. Gradišča pogosto obdajajo obrambni zidovi, jarki in stolpi, običajno so postavljena na vzpetinah zaradi boljše obrambne lege. Gradišča tako predstavljajo prehodno obdobje med rimskim imperijem in srednjim vekom. So dokaz o organiziranem življenju v nestabilnih časih. Povezava z zgodnjim krščanstvom kaže, da je krščanstvo prodrlo tudi v odmaknjena območja imperija. Krščansko zapuščino najdemo praktično povsod po osrednji Sloveniji (gradišča - gradci) - kar kaže na kontinuiteto krščanstva iz antike v srednji vek. Tudi današnje cerkve so večinoma postavljene na starih gradiščih.
Naravne katastrofe - lakote, bolezni. Začetek srednjega veka je zaznamoval vulkanski prah, ki je preprečeval Soncu proces rastlinske fotosinteze na Zemlji in s tem rast žit, povrtnin, trave ... V tem smislu (vulkanskega prahu) lahko govorimo o mračnem zgodnjem srednjem veku. Ohladitev pred cca 1500 leti zaradi izbruhov vulkanov je bila usodna za mnoge prebivalce Evrope - posledica že omenjenih izbruhov prahu, plinov, je bilo dvoletno mračenje neba v letih 535–536, srednji vek se je tako začel z lakoto in smrtjo, ki ji do danes ni para ... To je bilo okolje, v katrem se je znašla Evropa in RK cerkev.

Kako naprej - po 500 letih konsolidacije Evrope. Začnimo torej z obdobjem visokega srednjega veka (od 1000 do 1250 - splošni gospodarski in kulturni razvoj in posledično naraščanje prebivalstve Evrope),
- in z znanstveno metodo, z univerzami, s samostani kot nosilci in centri pretakanja znanja.
Robert Grosseteste (c. 1168–70 – 1253) je bil znan tudi kot Robert Greathead ali Robert Lincoln, angleški državnik, filozof, teolog, znanstvenik in škof v Lincolnu. Grosseteste je latinskemu zahodu predstavil pojem nadzorovanega eksperimenta in ga povezal z znanostjo, kot enega od temeljnih načinov, kako priti do znanja. Torej z demonstracijo pojava in analizo meritev pred učenci, študenti, javnostjo. Vpeljal je posploševanje iz posebnih ugotovitev v univerzalni zakon in nato spet iz univerzalnih zakonov do napovedi posameznih rezultatov pri danem eksperimentu, pojavu. Grosseteste je nadalje dejal, da je treba trditve preveriti z eksperimentiranjem.
Cerkev je bila ključna pri ustanovitvi prvih univerz (npr. Bologna - univerza je bila ustanovljena 1088, Oxford - univerza je delovala že 1096, Pariz - univerza je bila ustanovljena 1150). RKC je sponzorirala študije teologije, filozofije, matematike, medicine in astronomije. Do 17. stoletja so bile univerze skoraj izključno cerkvene ustanove. Cerkev je ohranila veliko znanstvenih in filozofskih del antike. Samostani so postali središča učenja, kjer so menihi prepisovali starogrška in latinska dela.
Več sledi.
In - ko je RK cerkev bila odprta do znanosti in jo je celo bistveno sooblikovala, je bila njena moralna moč velika in nedvoumna. A - ko se je s prehodom iz 20. v 21. stoletje začela odmikati od svoje bogate znanstvene tradicije, je vsaj v Evropi, začela izgubljati velike simpatije množic, ker je tudi sama cerkev (najbrž nehote) sprejela od avtističnih ekstremistov (ki so si prisvojili družbeno moč) vsiljeno igro lastnega zgodovinskega nazadnjaštva, neznanstvenosti. Konec 20. stoletja je RKC naenkrat začela šokanten in nepotreben ter ne svetopisemski proces iskanja dobrih in slabih kristjanov (nepričakovano je prevzela vlogo starih obveščevalnih služb) in ta proces je odvrnil mnoge pripadnike vere vstran od nove zgrešene cerkvene doktrine, od cerkve kot inštitucije. S tem je zgubljala dragocene energije in simpatije, ki jih je nabirala zadnjih 100 let, v resnici pa kar 2000 let. Rezultat so - prazne cerkve, ni duhovnikov, ni otrok, latinski svet se stara in izgublja v potrošništvu ... Če je kdo dolgoročno pomagal ubogim, sleherniku, je to najprej znanost in tega se je včasih cerkev zavedala in je zato podpirala znanost, medicino, inženirstvo, kmetijstvo ... Danes imamo tako manj smrti otrok, imamo daljšo življenjsko dobo, boljšo medicinsko oskrbo, več hrane, boljše komunikacije, dostop do znanja - in to je prispevek znanosti, modernih tehnologij, inženirstva, izobraževanja in tega se je (kot smo že omenili) cerkev včasih zavedala in znanost tudi aktivno gojila.
Kaj pa danes? Se trudi tudi na področju znanosti - a ne sistematično in ne celostno, kar jo močno slabi. Kdaj se zdi, da se vrh RK cerkve gre zgolj politiko in ne več sistematične pomoči kristjanom in ostalim prebivalcem sveta, tudi preko izobraževanja. To je bila namreč njena odlika v preteklosti. Njen cilj (tako se zdi) ni več človeka vredno življenje povsod po svetu, ampak zgolj migracije ...
Včasih je bilo ekonomsko še težje vzdrževati moralne in znanstvene temelje RKC - pa vendar ji je to dokaj dobro, celo odlično, uspevalo. Če se sklicujemo zgolj na 'Vdovin dar', ki se glasi:
(Lk 21,1–4)
Sedel je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel:
»Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.«
To je zagotovo eno močnejših sporočil Biblije. A zavedati se moramo, da sta dva novčiča delno šla tudi za razvoj znanosti in sta s tem povratno ogromno pomagala (že drugič poudarjamo) pri odpravi revščine, torej pri razvoju kmetijstva, medicine, mnogih ostalih modernih tehnologij, ki danes omogočajo že kar 8 milijard ljudi na našem svetu. In danes se žal na to perspektivo pozablja.
To pa ne pomeni, da smo v lahkotnosti bivanja nekritični do znanosti in njenih stranpoti (recimo degradacije okolja, medijsko-potrošniške zasvojenosti preko razvoja računalništva, razvoja izjemno uničujočih orožij ...) - na te vidike je cerkev opozarjala vse od začetka in zato se ji danes tudi znanstvena skepsa pripisuje kot nekaj slabega. A dvom je eden od postulatov znanosti in cerkev ga je upravičeno gojila že pred stoletji.
V primeru, da bi uporabljali enake kriterije za vse deležnike v družbi, potem bi morali - če bi privzeli kar avtistični kriterij ničelne tolerance do zamisli starih religij o nastanku sveta, vesolja - danes prepovedati tudi recimo velikana kot sta J. Kepler in I. Newton. Oba imata namreč pomanjkljiv opis nebesne mehanike, Kepler recimo ne upošteva precesije perihelija (apside tirnice) elipse planetov, Newton pa govori o gravitacijski sili (ki je odvisna od mas teles in razdalje med telesi), ki deluje na daljavo kar hipno (kar seveda ne drži) ... In še bi se našlo pomanjkljivosti v njunem razmišljanju.
Danes te zakone klasične mehanike dopolnjuje splošna teorija relativnosti in teorija polja - o nosilcih sil in končnih hitrostih (limita je hitrost svetlobe 'c', elektromagnetnega valovanja) motenj v času in prostoru, ki ga danes več ne definira Newtonova sila gravitacije, ampak Einsteinov ukrivljen prostor-čas, ki deluje tudi na fotone (delce svetlobe brez mase, česar Newtonov pristop ni znal neprotislovno opisati). Prostor-čas pa ukrivlja energija. Veliko te energije je seveda zbrane v masah zvezd, planetov (preko znamenite enačbe E = mc²), a tudi v elektromagnetnem valovanju, temni snovi, itn. A danes se še zmeraj v šolah učimo Keplerjeve in Newtonove zakone - in prav je tako. Zakaj? Ker za svet velikih teles in majhnih hitrostih glede na hitrost svetlobe, pri skromni gravitaciji, ti zakoni čisto zadostujejo. To dokazujemo skoraj vsak dan s poleti v vesolje in z mehaniko naših vsakdanjih samoumevnih prevoznih sredstev, kjer je dovolj že Newtonova mehanika, dokazujemo z urami, pri katerih večinoma (za ritem življenja) ni potrebno upoštevati, da je čas recimo odvisen od hitrosti-pospeškov, gravitacije ... Učimo se recimo tudi o zveličavnem heliocentrizmu, ki je v resnici napačen koncept, saj Zemlja ne potuje okrog Sonca, ampak obe telesi potujeta okrog skupnega težišča (ki je sicer blizu masnega središča Sonca, a pri paru Jupiter-Sonce leži težišče celo izven Sonca, to je ∼46,000 km izven njegove površine ... ).
Imejmo torej enake vatle za vse (tako za znanost, kot za inštitucije duha, ki so ustanovile, omogočile prve univerze v srednjem veku in tudi ogromno prispevale v zakladnico znanaja, v boljše življenje za vse) in upoštevajmo kontekst zgodovinskega časa - kot to recimo upoštevamo pri pogledu na naše odraščanje in otroško dojemanje sveta.
Brez padcev se nikoli ne bi naučili hoditi.

A podajmo dejstva
V tem kontekstu moramo poseči prav na začetek stvarstva – in tako ne moremo mimo omembe zametkov preproste kozmologije iz svetih spisov – posebno iz Stare zaveze (povezava na začetek vesolja, na modelski veliki pok iz citata »Fiat Lux! Bodi svetloba! - Let there be light« - Prva Mojzesova knjiga/Geneza) – v kontekstu časa seveda. V Družini (27. okt. 2024, rubrika LOGOS) je ga. Neža Gačnik na primer omenila Izakove (Isaac, Sveto pismo) misli: "Čas se giblje tam, kjer je delovanje teles; kjer ni časa, ni teles; kjer ni teles, tam ni ničesar, kar bi bilo višje ali nižje od enotne hipostaze, saj je v vsaki hipostazi enakovrednost, kot je ..." Zadnji citat zelo spominja na moderne definicije prostor-časa in začetka vesolja.
Iz že omenjenega citata »Fiat Lux! Bodi svetloba! - Let there be light« sledi, da sploh ni čudno, da je širitev vesolja, »veliki pok« iz drobne vroče točke (t. i. prvobitnega atoma) prvi vpeljal – ne boste verjeli kdo (saj se žal v šolah in medijih o tem ne govori) - matematik, fizik in župnik hkrati, Belgijec Georges Lemaître leta 1927 (preko lastnih rešitev Einsteinovih enačb polja splošne relativnosti). Danes to krivico popravljajo in na spletu že lahko najdemo Hubble–Lemaîtrov zakon v = HD (ki pravi, da je širjenje vesolja, hitrost oddaljevanje galaksij »v«, kar sorazmerna oddaljenosti galaksij D, sorazmernostna konstanta H pa se posledično imenuje Hubble-Lemaîtrova konstanta). Pred desetletji se je govorilo le o Hubblovem zakonu in Hubblovi konstanti. Med vsemi članicami Mednarodne astronomske zveze je bilo leta 2018 na Dunaju opravljeno glasovanje in sprejeta je bila resolucija o preimenovanje Hubblovega zakona v Hubble–Lemaîtrov zakon. Protislovno Hubble-Lemaîtrova konstanta še danes ni dokončno določena (obstajata dve vrednosti) in je poleg iskanja temne snovi in temne energije, v samem središču astronomskih raziskovanj, v srcu skrivnostne kozmologije. Kozmologija je veda o nastanku in razvoju, kronologiji vesolja, o izvoru vsega - ki združuje tako opazovalno astronomijo na veliki skali in fiziko osnovnih delcev na drugi strani naše realnosti.
Religija in znanost se torej lahko dopolnjujeta in ni razloga za napetost med njima. No – napetost med znanostjo in religijo je dovoljena in seveda zaželena, a le v konstruktivnem dialogu, brez nizkih udarcev z obeh strani.
In ta tekst je poskus tega dialoga.
Vse ostalo je zgolj netenje sovraštva med vernimi in ostalo populacijo – je ponižanje za definicijo dialoga v 21. stoletju, je cokla v razvoju znanosti in humanizma.
Danes lahko z distance in neobremenjeno ugotavljamo, da je človek od zmeraj hrepenel po razlagah, razumevanju sveta, življenja, čudovitega in kdaj razdiralnega globokega vesolja videnega ob jasnih večerih. Iskali smo in še iščemo odgovore na smisel in čudež življenja. In kmalu so naši predniki zaslutili, da vendar obstaja nedvoumna povezava med dogodki na nebu in na Zemlji. Molitev Oče naš nas tako pouči »kakor v nebesih tako na zemlji« (latinsko - Sicut in caelo et in terra) - velikokrat tudi slišimo kakor na Nebu, tako na Zemlji. Lahko bi tudi dejali, da če se ne znajdemo na nebesnem zvezdnem svodu, kako se bomo potem znašli v življenju!?
A RKC, oziroma Svetemu pismu, se velikokrat očita, da so razlage nastanka sveta, starosti Zemlje (okrog 6000 let) – smešne. Šesti dan je Bog ustvaril prvega moškega Adama in prvo žensko Evo. Prvi dan je Bog rekel: »Bodi svetloba!« ... Takrat je začel teči čas. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.
Prah si in v prah se povrneš.
Kot prvo, potreben je razmislek o zgoraj zapisanih zelo starih trditvah, ki upošteva kontekst takratnih časov - razvoja zavesti, znanosti, humanizma.
Torej – na »prve« zapisane stavke, ideje o nastanku vesolja, sveta, življenja, samega človeka, lahko v svetih spisih starodavnih religij gledamo zviška in se jim z vidika današnjega vedenja (znanosti) posmehujemo. A v resnici vsak dobronameren razmišljujoči človek kmalu spozna, da če ne bi bilo teh prvih, včasih naivnih, nerodnih, preprostih, tudi protislovnih razlag, modelov (a intuitivno tudi kdaj zelo blizu modernemu vedenju) - kako smo nastali in zakaj smo na tem svetu – tudi današnji nivo znanja in tehnologije ne bi dosegel teh izjemnih uspehov.
Tudi na lastnih izkušnjah iz otroštva, odraščanja, šolanja, lahko spoznamo, da smo si kot otroci marsikaj predstavljali zelo naivno, preprosto, kdaj tudi avtistično, smo preskočili določene nujne korake v razlagi delovanja narave, družbe, družine, a smo skozi leta drila, izkušenj počasi postajali veseli lastnega dozorevanja, a se zato v odrasli dobi nismo sramovali naših otroških stranpoti reševanja in razumevanja sveta, našega življenja, odnosov v družbi, v družini (vemo, da so bile naše naivne razlage nujni del procesa odraščanja, dozorevanja, šolanja).
Podobno je s prvimi poskusi razlag nastankua stvarstva – so izjemnega pomena, saj smo jih lahko skozi tisočletja nadgrajevali in jih seveda še nadgrajujemo. Ta pot spoznavanja neznanega, tudi samega sebe, se tako nikoli ne bo končala. Da pa je med nami zmeraj določeno število ljudi, ki težko sprejmejo resnico ali spremembe, se kaže, da tudi kdaj največji nasprotniki RKC še danes zagovarjajo zmoto, da je Zemlja ravna (jih ni veliko, a so medijsko vplivni, podprti). Te zmote, koliko je meni poznano, uradna cerkev nikoli ni zagovarjala – saj že od antike (Eratosten) poznamo dokaze, da živimo na planetu, ki je po obliki zelo podoben krogli in polmer naše ljube Zemlje je izmeril že Eratosten pred dobrimi 2260 leti. In o tem govorijo tudi ohranjeni srednjeveški učbeniki – imamo jih tudi v Sloveniji - Frančiškanski samostan Kostanjevica nad Novo Gorico (obrnite se njihovo imenitno knjižničarko Gospo Mirjam Brecelj – v samostanu hranijo med drugim tudi najznamenitejši srednjeveški astronomski učbenik "Tractatus de Sphaera", ki ga okrog leta 1230 napiše Johannes de Sacrobosco).

Tako kot med ljudmi izven cerkve, se tudi v cerkvi najdejo osebe, ki žal ne prepoznajo »preprostih« resnic in zagovarjajo »kockaste krogle«, lesene »šporhate«, nasprotujejo znanosti, osnovni logiki, matematiki, fiziki, nasprotujejo medicini … A to še ne pomeni, da so zaradi omenjene avtistične manjšine zato vsi v RKC ali v laični strokovni javnosti, recimo v medijih, v uradni znanosti, na univerzah, nazadnjaki, da se moramo torej teh inštitucij izogibati (ker jim peščica avtistov dela sramoto).

Podajmo torej še nekatere mejnike v razvoju človeštva, kjer so cerkveni ljudje zavzeto in vestno prispevali k razvoju znanosti in samih tehnologij, tudi za ceno žalitev kolegov, žalitev s strani laične javnosti.

Začnimo pometati kar pred lastnim pragom - cepljenje in cerkev na slovenskem
Že v letih 1800-1801 so začeli nekateri slovenski zdravniki s cepljenjem proti črnim kozam. A je bil odpor proti cepljenju še leta 1826 tak, da je moral na Bizeljskem sam kaplan Anton Martin Slomšek kar s prižnice vernike prepričevati o koristih cepljenja. Slomšek je cepljenje zagovarjal tudi pozneje (Obzornik za mat. in fiz. 68/2021, Peter Legiša). Tudi sicer se je Slomšek močno zavzemal za pismenost in izobraževanje Slovencev.

Kuzanski – oče očal za kratkovidne, oče ideje o eksoplanetih, začetnik renesanse ***
Nikolaj Kuzanski (1401 – 1464) je bil najbrž prvi, ki je verodostojno opisal zvezde kot oddaljena sonca ter eksoplanete, ki potujejo okrog njih in je tako posledično tudi dopustil prisotnost življenja tam daleč v vesolju (v knjigi iz 1440 - »O učeni nevednosti«, org. »De docta ignorantia« - pravi, da so tam tudi naseljeni svetovi) – izjemno. Kuzanski je bil sloviti srednjeveški nemški polihistor, teolog, škof (v Brixnu), kardinal, filozof, matematik, optik, astronom, cerkvenopravni strokovnjak, zapornik, humanitarec, saj je rešil ogromno ljudi, beguncev in večino grških antičnih spisov iz padlega Bizanca in je tako tudi dejavni začetnik renesanse (leta 1458 je obiskal tudi Bled, Bohinj). Danes so (»Nikolajevi«) eksoplaneti v centru vesoljskih raziskav! Kepler je zelo dobro poznal delo Kuzanskega in ga je imel za božansko navdahnjenega. Tudi očala za kratkovidne je izdelal Nikolaj Kuzanski, o tem piše v knjigi De Beryllo (Očala ali On [Intellectual] Eyeglasses) iz leta 1441. Je torej laično povedano zavetnik vseh kratkovidnih – tudi mene. In Galilei je prav za teleskop lastne izdelave uporabil okular z vbočeno lečo Kuzanskega – zorno polje takega teleskopa je nekoliko manjše, a slika je pokončna. Poudarimo še, da Kuzanski ni imel prav nobenih težav zaradi svojih prekucniških znanstvenih zamisli, recimo o drugih soncih in planetih, ki potujejo okrog njih.

Omenimo še primer samocenzure (praktično nobenemu ni tuja, sploh če gre za naše preživetje, oz. varnost bližnjih)!

Francoski filozof, astronom, teolog, ekonomist, matematik, fizik, muzikolog Nicole Oresme, tudi škof v Lisieuxu, je bil izjemno spreten prevajalec in hkrati svetovalec francoskega kralja Karla V., je bil eden najizvirnejših mislecev 14. stoletja. Razmišljal je zelo pronicljivo in je bil celo na sledi integralnega računa. Leta 1377 pravi, da bi bilo bolj "gospodarno", bolj razumno, da se prej mala Zemlja vrti okrog lastne osi, kot ogromna sfera, posuta z zvezdami, okrog Zemlje. Sklepanje je temeljilo na ocenah velikosti zvezd in oddaljenosti t.i. sfere, zvezdnih sfer. Oresme je najbrž preko grobe ocene velikosti Sonca (velikost Sonca je ocenil že Aristarh), da je precej večje od Zemlje in ostalih planetov – predlagal tudi bistrejšo razlago, da vendar manjši planeti potujejo okrog večjega Sonca (koncept težišča, ki je seveda bližje masivnejšemu telesu, je bil splošno znan od kar je človek začel uporabljati vzvod – najmanj pred 7000 leti, poljedeljstvo in spremljajoča moderna tehnološka doba ter balistika, so bili takrat že na pohodu). Kljub temu je sklenil, da nobena od teh trditev ni dovolj prepričljiva - takole zapiše: "Kot trdijo vsi in tudi sam mislim enako, da se premika nebesni svod in ne Zemlja." Tukaj se na eni strani kaže znanstvena drža, pomen prepričljivosti argumentov, a hkrati na drugi strani, kako trdovratno moč ima splošno sprejeta razlaga (videz, občutek, moč množic, tradicije), četudi napačna. Glede biblijskega odlomka, ki govori o dnevnem gibanju Sonca (in ne Zemlje), sklepa, da je "ta odlomek v skladu z običajno uporabo ljudskega govora" in ga ne smemo jemati dobesedno. Je pa Oresme po svoje ravnal pragmatično, povedal je resnico, a je hkrati preprečil morebitne posledice – ne toliko zanj, kot za morebitne sledilce, bližnje. Problem človeštva so namreč zmeraj splošno sprejete resnice, ki pa se skozi zgodovino nekatere izkažejo za napačne in tisti, ki prepozna napako kake dogme, je večinoma izločen iz javnega življenja. Spomnimo se še, kaj oče protestantskega gibanja menil o Kopernikovem razmišljanju, da vendar planeti potujejo okrog Sonca (v bistvu okrog skupnega težišča Sonce-planet). Tako je recimo prvi protestant M. Luther velikemu N. Koperniku (tudi sam Kopernik je bil teolog - kanonik), Kopernik je seveda zagovarjal heliocentrizem, leta 1539 očital (torej še daleč pred objavo njegove knjige De revolutionibus orbium coelestium [O vrtenju nebeških orbit] leta 1543), da bodo bedaki vso astronomsko znanost postavili na glavo (»The fool wants to turn the whole art of astronomy upside-down.« ("Dieser Narr will die ganze Kunst Astronomiae umkheren."), iz: http://www.astronomy.ohio-state.edu/~pogge/Ast161/Unit3/response.html).
Martin Luther še doda: "A Sveto pismo nam pove, da je Jozue ukazal soncu, naj se ustavi, ne Zemlji."
To kaže, da je Luther dejansko bral Sveto pismo dobesedno in je zato zavračal heliocentrični model, kjer Zemlja potuje okoli Sonca (pravilneje, okrog skupnega težišča). Omenimo še nemškega teologa Philippa Melanchtona (1497 – 1560), protestanta, sodelavca Luthra. Posebej je cenil Aristotelovo etiko in dialektiko ter se je, tako kot Luther, držal Aristotelovega in Ptolemajevega nauka o kozmosu, Kopernikove nauke pa je zavračal kot "bezbožne", ker so nasprotovali Svetemu pismu.
O teh stranpoteh protestantov v slovenskih medijih ne boste prebrali prav ničesar - a protestantje so bili za dobesedno razlago svetega pisma in so zato nasprotovali Koperniku in ostalim heliocentristom, tudi sami RK cerkvi, ki je s papežem Urbanom VIII videla v Kuzanskem, Koperniku, Galileju, Keplerju obetavno alternativo geocentrizmu. A RKC je tudi videla škodljivost razdora v zahodnem krščanstvu in je tako nekako bila prisiljena v previdnost pri heliocentrizmu - saj so ga močno napadali luteranci. Vsi relevantni znanstveniki vedo (danes in so vedeli takrat), da je do 19. stoletja bilo premalo dokazov, za potrditev geocentrizma ali heliocentrizma, čeprav so se dokazi v prid heliocentrizma kar množili. Kar pa je bila v glavnem posledica hitrega razvoja teleskopov in s tem astronomskih opazovanj, naštejmo nekaj dokazov o rotaciji in gibanju Zemlje okrog težišča s Soncem:
precesija enakonočij je bila poznana že iz antike, letni časi, neenakomeren tek Sončevih ur, rotacija Sonca opažena z beleženjem peg, Jupitrove lune [Marius, Glilej - 1609] in Saturnove lune, Venerine mene, rimska cesta kot združba zvezd - sonc, dvojne zvezde, določitev velikosti Sonca, Kepler-Newtonovi zakoni, solidna ocena hitrosti svetlobe iz mrkov Jupitrovih naravnih satelitov [1675 - Römer], pozneje aberacija svetlobe [Bradley - 1725], potrditev zadnjega nujnega pogoja je paralaktično gibanje zvezd [recimo zvezde 61 Laboda: Bessel, von Struve in Henderson - 1839], tukaj so še ostali mnogi dokazi, Foucaultov poskus z rotacijo ravnine nihala glede na Zemljo, tudi recimo ciklonsko vrtinčenje zraka, oceanov, zamik topovskih krogel, raket ... zaradi rotacije Zemlje, kar je posledica Coriolisove sile ..., še bi lahko naštevali, a fizika je le počasi napredovala in povezovala sliko sveta v celoto.
Povejmo še, da je koncept heliocentrizma (če opazujemo zgolj naš Sončev sistem) tudi zavajajoč - zakaj. Ker planeti ne krožijo okrog Sonca, ampak potujejo po elipsah okrog skupnega težišča planet-Sonce (če tega ne poudarimo, učimo mlade in odrasle napačne vere). V resnici pa vemo, da so gibanja v vesolju precej kompleksno sestavljena, saj Sonce potuje okrog središča Rimske ceste (naše Galaksije), naša galaksija ima lokalno gibanje v lokalni jati galaksij, ki ji pripadajo tako galaksije v smeri Andromede M31, M32, M110, kot M33 v Trikotniku ..., jate galaksij pa se v vesolju oddaljujejo zaradi širjenja vesolja, 1998 pa smo celo pomerili, da se vesolje ne samo širi, ampak se širi pospešeno, zmeraj hitreje (zadaj, za pospešenim širjenjem vesolja, bi naj bila temna energija; poleg temne mase ena večjih skrivnosti našega časa, vredna Nobelove nagrade). Dokazi so se torej od antike kar nabirali in zmeraj bolj ujemali z nebesno mehaniko Keplerja in Newtona. A kaj, ko je vsakdanja napačna izkušnja o mirovanju Zemlje in dobesedno razumevanje svetopisemskih zapisov (sploh s strani protestantov in žal tudi večine takratnih znanstvenih avtoritet, RKC je bila tukaj dokaj velika izjema), zaviralo hiter preboj pravilnejše nebesne mehanike in kozmologije. Kozmologija je veda o nastanku in dinamiki vesolja, na koncu tudi veda o nastanku življenja in nas samih. Kozmologija (astronomija) združuje vse partikularne vede, kot smo jih ljudje počasi definirali skozi čas (fizika, matematika, kemija, biologija, metalurgija, strojništvo, medicina, psihologija, inženirske spretnosti, zgodovina, tudi ostale humanistične in duhovne vede ...).
Da ne bo napačnega razumevanja. Protestantom je potrebno priznati velik prispevek k hitrejšemu razvoju maternih jezikov, tudi slovenščine. Potrebno jim je priznati tudi željo po bolj moralni Evropi, svetu - a so za ta cilj uporabili prava orodja, pa je drugo vprašanje. Tudi jim ne gre zameriti nasprotovanja heliocentrizmu - sveto pismo so brali dobesedno in verjeli znanstvenim avtoritetam tistega časa, da Zemlja pač miruje - ker nam to pove "zdrava" pamet in s "pametjo" se ne gre kregati ... A vendar je potrebno povedati, da so protestantje zavirali razvoj nebesne mehanike, kateri pa je RKC s papežem Urbanom VIII šla nasproti. RKC se je takrat tudi zelo izkazala s prenovo koledarja (gregorijanski koledar, ki ga je leta 1582 razglasil papež Gregor XIII). Preberite zelo poučen članek: Sončeva ura - pot sence (kjer je podana tudi zgodovina razvoja koledarja in ogromen prispevek Vatikana, RKC k tej uspešni reformi). Lahko preskočite matematiko in greste na zadnji, zgodovinski del opisa tega izjemnega procesa. V bistvu RKC skozi 2 tisočletji podpira astronomijo - ima tudi svoj astronomski observatorij (je tudi pionir detekcije eksoplanetov, a o tem se ne govori prav veliko; preko škofa Nikolaja Kuzanskega je tudi prva predlagala eksoplanete, 15. stoletje). Je pa zelo narobe, da se v javnosti ustvarja napačen vtis od dobrem protestantizmu in zlobni RKC. Tako spreobračanje resnice škodi vsem, še najbolj protagonistom laži. Če pozabimo na znanost, pa je tudi število skurjenih čarovnic, čarovnikov, v protestantskem svetu zelo visoko - eksperti pravijo, da veliko večje kot v državah z večinsko RKC. Sploh pa so ljudem večinoma sodile posvetne oblasti. Ve se tudi, da je RKC prepovedala kurjenje ljudi, ki je bilo v Evropi prisotno v kaosu po-antične dobe (delno keltska zapuščina). Ve se tudi, da je prvi čarovniški proces v Sloveniji po sprejetju krščanstva proti Veroniki Deseniški sprožil Celjan Herman II, a ga je RKC pričakovano in pokončno zavrnila. RKC - recimo Kartuzijanski samostan Jurklošter - je Veroniko celo dolgo skrivala pred dolgo roko Celjana Hermana II. A Herman II jo je vseeno dal utopiti, najbrž leta 1425. Da ne bomo zgolj čisto resni - no, tematika je še kako resna - da bomo lažje prebrodili neresnice, citirajmo še, med kritičnimi zgodovinarji, priljubljen epigram:
"Bog je vsemogočen, a celo On ne more spreminjati preteklosti. Za to je ustvaril zgodovinarje." John Stachel, 1983 (rojen leta 1928 - fizik in filozof znanosti).

Ko smo že omenili samostan Jurklošter, je prav, da v sklopu prispevkov RKC v znanost, poudarimo izjemen pomen samostanov in menihov. Samostani so bili jedra pismenosti (zapisovali so tudi prve tekste v slovenščini - Stiški rokopisi iz 15. stoletja), vedenja, medicine (v kontekstu časov seveda), psihologije, olike, lekarništva, botanike, astronomije, kmetovanja, ribogojstva, gozdarstva, sadjarstva, vinogradništva, z bogatimi knjižnicami. Samostan Žiče je tako imel knjižnico primerljivo z Vatikanom. Danes pa so del tega bogastva ohranile še nekatere knjižnice (cistercijanci, frančiškani, avguštinci, kartuzijani ..., škofije, kje tudi župnišča, veliko je še neraziskanega) - zelo raznoliko in zelo bogato zbirko knjig ima recimo tudi že omenjeni Frančiškanski samostan Kostanjevica nad Novo Gorico.
Cerkvenih redov je veliko - naštejmo jih:
Avguštinci, Benediktinci, Cistercijani, Dominikanci, Frančiškani, Jezuiti, Kapucini, Karmeličani, Kartuzijani, Klaretinci, Križniki (Nemški viteški red), Lazaristi, Maltežani (Malteški viteški red), Minoriti, Duhovna družina delo, Misijonarji ljubezni, Pavlinci, Premonstratenci, Salezijanci, Serviti, Trapisti, Avguštinke, Benediktinke, Celestinke, Dominikanke, Frančiškanke Brezmadežnega spočetja, Frančiškanke Marijine misijonarke, Karmeličanke, Klarise (Red ubogih sester sv. Klare), Magdalenke, Manjše sestre Marije Brezmadežne, Marijine sestre Čudodelne svetinje, Misijonarke ljubezni, Sestre križniškega reda, Duhovna družina delo, Skupnost Loyola, Notredamke (Kongregacija sester Naše gospe), Šolske sestre sv. Frančiška Kristusa Kralja, Uršulinke, Usmiljenke, Usmiljene sestre sv. Križa

Kdaj nas kdo pouči, da so to bili samostani tudi centri dobre prehrane, uživanja ob vinu in še kaj sočnega bi se našlo ... Bo držalo in bilo bi čudno, če se del teh hedonističnih razvad ne bi našel tudi v samostanih. A kakor je znano, so imeli samostani določene nadzore, menjave patrov, nun in večinoma je bila bilanca meniških redov izjemno pozitivna. A to so hedonistični dodatki, ki jih tudi danes srečate kje na univerzah, v javni upravi, v raziskovalnih ustanovah, v zbrani politični nomenklaturi, tudi pri modernih farizejih, ki drugim pridigajo o prehranski in ekološki vzdržnosti (in ti razni svetniški "nevladniki" vseeno letajo na oddaljene rajske plaže; no - vsekakor je bil [in je] ogljični odtis menihov precej manjši od današnjih gurujev morale) ... Povedano je torej del človeške nravi, ki se skozi tisočletja ne spreminja.

Prečrkovanje in prevod besedila - del Stiškega rokopisa (15. stoletje)

Češčena bodi

Cze⌠tyena body / kralewa mati te mylo⌠ti
zywota ⌠ladko⌠ti / yno na⌠⌠ tro⌠t
Cze⌠tyena ⌠y / my ktebe vpyeme
tuge ⌠abne otroczy / te ewe
My ktebe zdvchvgeme / glagogicze
yno placzecz / te dolynye tech ⌠l⌠⌠
Obto ty na⌠⌠e / odwetnycze / ty knam
obrny / ty mylo⌠tywe oczzy
Ino Je⌠⌠y⌠⌠e ⌠egnanega ⌠asv twega
tele⌠⌠a / ty nam pryka⌠⌠y / potom
tvy⌠tv / O cze⌠tyta omylo⌠tywa
o ⌠ladka maty marya

Češčena bodi, kraljeva mati milostna,
življenja sladkosti, in naša tolažba.
Češćena si; k tebi kličemo mi,
tuje zabne otroci Evini;
k tebi vzdihujemo, tožeč
in jokajoč iz doline solz.
Zato, ti naša odvetnica, ti k nam
obrni svoje milostne oči,
in Jezusa, blagoslovljeni sad svojega
telesa, ti nam prikaži, zatem
to isto. O častita, o milostiva,
o sladka mati Marija.

Vrnimo se k naravoslovni znanosti.
Kaj nam je torej storiti v takih primerih, ko večina raje na prvo žogo verjame vsakdanji izkušnji (recimo mirovanju Zemlje) in ne znanstvenim rezultatom – je večna dilema - tudi dilema našega življenja (ali se truditi za resnico ali raje verjeti v lahkotnost nekonfliktnega bivanja). Vse je odvisno od naših živcev, družbene pozicije, okoliščin, konteksta in naše taktnosti, komu, kje, kako in kdaj povemo! Danes boste seveda slišali le, da je RKC bila problem pri razvoju nebesne mehanike in ne, da je bil takrat v resnici problem sam ustanovitelj ideje protestantizma – to je g. M. Luther.

A še enkrat, ne delajmo si utvar - večina ljudi (tako izobraženih kot neizobraženih) je samoumevno zavračala možnost dnevne rotacije in potovanja Zemlje okrog Sonca. Zakaj? Ker so imeli izkušnjo lastnega vrtenja, gibanja na Zemlji (recimo med tekom, gibanja na konju, ladji, z vrtenjem med plesom, skoraj vsakega od nas so kdaj v otroštvu vrteli starši ...), ki je povzročalo upor zraka (veter), tudi sredobežno silo in to sta bila med glavnimi argumenti proti dnevni rotaciji Zemlje in gibanju okrog Sonca (da pa lahko samo ozračje potuje in rotira skupaj z Zemljo, da je v ozadju teža - pa je bilo takrat težko dojeti, sprejeti – meritve, fizika, koncepti, definicija sile, opazovalni sistemi ... so bili še v povojih). Naslednji zadržek je bil Hiparhov, da bi, če se Zemlja res vrti, telo, ki ga vržemo v zrak, zaostajalo ... Danes se nam morebiti ti argumenti zdijo smešni, a za takratni nivo naravoslovja, vedenja, čisto prepričljivi. Tudi izobraževalni sistem takrat še zdaleč ni vključeval vseh državljanov, prenos znanja je bil vezan na redke centre, knjižnice – in to je bistvena razlika z današnjim časom.
Še opomba. Hiparhov zadržek, da bi telo, ki ga vržemo v zrak, zaostajalo, je bil v resnici na sledi Coriolisovi sili, a takratna predstava o zamiku predmeta, recimo pri padanju, je bila nerealna (ni upoštevala vztrajnosti telesa, gibalne količine – takega zamika takrat niso bili zmožni izmeriti).

Kaj pa primer G. Galileja?
Vir za spodnje teze je:
https://www.quora.com/Was-the-reception-of-heliocentrism-in-Protestant-Europe-influenced-by-anti-Catholicism
Problem Galileja ni bilo njegovo razmišljanje, ki je bilo v večini primerov na sledi moderne mehanike, tudi nebesne, pomembni so tudi pravilni opisi njegovih teleskopskih opazovanj Lune, planetov (med prvimi opazi, poleg Simona Mariusa, da ima Jupiter lune in da le te potujejo okrog matičnega planeta), pravilni opisi Rimske ceste, Sončevih peg (opazi rotacijo Sonca). Zagotovo pa se je motil, ko jo zaničeval vse, ki so videli glavni razlog za plimovanje morij v Luninem potovanju okrog Zemlje in imeli so prav. A ta odločilen razlog in tudi vse zagovornike, je Galilejo zavračal, čeprav so bili tudi takratni izračuni in meritve skoraj nedvoumni - plima se dnevno ujemala z zgornjo in spodnjo kulminacijo Lune. Galilej se tudi ni skliceval na Keplerjev natančnejši eliptični model gibanja planetov, čeprav ga je Kepler kot edini podprl pri gibanju Jupitrovih lun okrog matičnega planeta. A noben ni popoln. Galilejo Galilej je prišel v konflikt skoraj z vsemi svojimi znanci in prijatelji, tudi s papežem Urbanom VIII, ki mu je bil dolgo naklonjen (a je na koncu papeža označil za bedaka). Ker je torej praktično vse zmeraj z bedaki (Primer - Scheinerja je imenoval zver, svinja, zlobni osel. Na nekaterih drugih mestih se je stopnjeval in nasprotnika zmerjal z velegovedom, kosom govedine, veleslonom, kastratom, zelo neumno živaljo. Vir: Fiziki (prvi del) avtor Janez Strnad).

Poleg izjemnih Strnadovih knjig »Fiziki«, si poglejmo še nekaj spletnih virov, ki se v bistvu skoraj v celoti ujemajo s Strnadovimi teksti. Prvi vir je »quora« (question-and-answer website):
https://www.quora.com/Was-the-reception-of-heliocentrism-in-Protestant-Europe-influenced-by-anti-Catholicism

Na tem viru lahko preberemo, da je recimo Katoliška cerkev sprejela heliocentrizem brž, ko ga je predstavil Kopernik. To je bilo leta 1543, pred Galilejem. Galilejo se je znašel v težavah zaradi načina, kako netaktno je zagovarjal svoje teze in cerkvi to ni bilo všeč. Poskušali so ga prepričati, da spremeni napadalni slog. Ker bi v resnici po tedanjih pravilih moral v zapor in ker ga pred sojenjem cerkveni dostojanstveniki niso hoteli zapreti, je bil »aretiran« kot »gost« v prostorih nadškofijske palače in nato spet »aretiran« in je tako nekaj mesecev prebil v prijateljevi vili. Če ne bi bilo katoliške cerkve, bi najverjetneje umrl v zaporu. Cerkev je lobirala, da so ga izpustili pod nadzor na domu.
https://www.reddit.com/r/Catholicism/comments/16lu1v8/why_was_gallileo_put_under_house_arrest/?rdt=57440

Tehnično se sojenje izvaja po naročilu papeža, vendar papež ali Galileo (razen posredno) nikoli nista izrazila antagonizma drug proti drugemu in velja, da je papež na vsakem koraku pazil na Galileja. Pravzaprav se je treba dodatno vprašati, zakaj papež ni enostavno rekel inkviziciji, naj pusti Galileja pri miru. https://www.quora.com/Why-was-Galileo-forced-under-house-arrest-by-the-Inquisition
Med navzkrižnim zaslišanjem je Galileo celo ponudil rešitev zadeve s ponovnim pisanjem knjige ("Pogovor o dveh velikih svetovnih sistemih, Ptolemajevem in Kopernikovem" iz 1632), da bi bolje branil geocentrizem. Inkvizicija je očitno namerno prezrla Galilejevo pričanje in ga preprosto spoznala za krivega in s tem rešila težave med jezuiti in dominikanci. Zakaj je prezrla Galilejevo pričanje (ki je bilo tokrat v podporo geocentrizmu), ker se je tudi cerkev nagibala k heliocentrizmu, a zanj še ni bilo dovolj dokazov (in tudi Luteranci so dlje časa bili zelo nenaklonjeni heliocentrizmu). O tem pričajo jezuiti – ki so še naprej zagovarjali helicentrizem.

Tudi sam N. Kopernik je bil rimskokatoliški duhovnik, kanonik stolnice v Malborku na Poljskem. Tudi on v življenju ni imel težav z raziskovanjem. Njegova znamenita knjiga De Revolutionibus orbium caelestium, O revoluciji nebesnih teles, je izšla v tiskani obliki leta 1543, malo pred njegovo smrtjo.

Do leta 1616 ni bilo nobenega problema. Kopernik je svoja razmišljanja predstavil kot teorijo, ne kot dejstvo. Takrat ni bilo nobenega dokaza tako za Ptolemajev geocentrični model kot za heliocentrični. Takrat še niso uspeli zaznati paralakse bližnjih zvezd – kot kronskega dokaza o premikanju Zemlje okrog skupnega težišča s Soncem.

Do neke mere se je Galilejeva netaktnost zapletla v starejšo sovražnost med dominikanci in jezuiti, prvi so se imeli za samooklicane varuhe vere, drugi pa so bili bolj odprti za znanstveni napredek.

Tako je papež 1616 Kopernikovo knjigo preventivno prepovedal, oziroma dal na »Index Librorum Prohibitorum«. V resnici so bili protestanti veliko bolj sovražni do Kopernikovega dela in so ga obsodili za spodkopavanje Svetega pisma.

Ne pozabite, da je bil Nikolaj Kopernik katoliški duhovnik in kanonik katedrale Frombork v poljski škofiji Warmia. Cerkveno posest je uporabil kot bazo za svoj observatorij. Torej Cerkev ni bila nujno proti heliocentrizmu. Preprosto niso bili kos nalogi, kako bi tako nedokazano teorijo lahko uskladili s Svetim pismom.

Proti heliocentrizmu je bila tudi večina znanstvenikov zgodnjega 17. stoletja. Znanstveno soglasje je bilo le s Ptolemejem in geocentrično sliko vesolja iz 2. stoletja.

Za teorijo se je torej zanimala katoliška cerkev. O Kopernikovi teoriji se je predavalo v Vatikanu in so jo sprejeli z odobravanjem. Celo spodbujali so Kopernika, naj nadaljuje svoje delo. Kopernikovo delo, objavljeno leta 1543, »O vrtenju nebesnih teles« ni bilo na noben način cenzurirano vse do afere Galilej, ki je preko teleskopskih opazovanj in pravilnim opisom, v resnici tehnico nekoliko nagnil k heliocentrizmu.

Poudarimo še enkrat, da se je do neke mere Galilejeva netaktnost zapletla v starejšo sovražnost med dominikanci in jezuiti, prvi kot samooklicani varuhi vere, drugi pa bolj odprti za znanstveni napredek.

...toda heliocentrizem tistega časa je kot teoretično stališče (ki ga je bilo treba še dokazati in ga je bilo treba znatno dopolniti, tudi z meritvami, preden se je lahko končno dokazal) užival veliko podpore v Cerkvi (sploh med jezuiti) - najverjetneje precej več kot zunaj nje v tistem času.
Problem je tudi, da noben vidni protestant takrat ni stopil na stran Galileja, oziroma Kopernika.
Da ne bo pomote - Koperniku je v Frauenbergu pomagal tudi mladi matematični genij Georg Joachim Lauchen von Rheticus (Retij), ki je pri Koperniku živel od leta 1539 do leta 1541. Bil je protestant, a se z religijo ni ubadal - le z matematiko, astronomijo, kartografijo. Septembra 1539 je Rheticus odšel v Danzig (Gdańsk), da bi obiskal župana, ki mu je dal finančno pomoč za objavo svojega Narratio Prima (Prvega poročila) o Kopernikovi prihajajoči razpravi. Rhode v Danzigu je leta 1540 izdal Narratio Prima. Na Retijevo prigovarjanje se je tako Kopernik končno le odločil, da izda svoje delo. Čeprav bi tako čisto tehnično delo, kot so Kopernikove Stranice in koti trikotnikov, lahko brez nasprotovanja objavili v Wittenbergu, ta citadela luteranske ortodoksije ni bila kraj za tiskanje Kopernikovega De revolutionbus z njegovimi daljnosežnimi kozmološkimi posledicami. Zato je Rheticus kmalu po koncu zimskega semestra 30. aprila 1542 odšel v Nürnberg, kjer mu je 1. avgusta 1540 tiskar posvetil astrološki traktat. Rheticus ni mogel ostati v Nürnbergu dovolj dolgo, da bi nadziral celotno tiskanje De revolutionibus, saj je bil imenovan za profesorja matematike na univerzi v Leipzigu, kjer je moral biti prisoten sredi oktobra 1542 (vir: https://www.encyclopedia.com/science/dictionaries-thesauruses-pictures-and-press-releases/rheticus-george-joachim).
Retij je 25 let sestavljal trigonometrične tabele za vseh 6 trigonometričnih funkcij (sin φ, cos φ, tan φ, cot φ, sec φ, csc φ). Po njegovi smrti je njegovo delo končal njegov učenec Otho. Izšlo je leta 1596 pod naslovom Opus palatinum de triangulis. Pri uporabi v astronomiji in trigonometričnih tabelah je jemal število pi na 8 decimalk natančno.
Mnoge protestantske države so sprva nasprotovale sprejetju katoliške novosti, znanosti. Nekateri protestanti so se bali, da je bil novi koledar del zarote, ki bi jih vrnili v katoliško krilo. Na primer, Britanci zelo dolgo (do leta 1752) niso sprejeli katoliškega sistema štetja let in dni - izrecno so mu nasprotovali. Švedi so ga sprejeli leta 1753. Pred kratkim so na RTV predvajali nemško dokumentarno serijo "Kopernikova skrivnost", ki ima sicer nekaj imenitnih zgodovinskih in astronomskih razlag, zakaj so se takrat pojavljale težave glede heliocentričnega in vmesnega Brahejevega sistem in takrat splošno sprejetega geocentričnega sistema. A v oddaji sploh niso omenili že omenjenega odklonilnega Luthrovega odnosa do N. Kopernika in sicer, da bodo bedaki vso astronomsko znanost postavili na glavo (»The fool wants to turn the whole art of astronomy upside-down.« ("Dieser Narr will die ganze Kunst Astronomiae umkheren."). Na koncu pa so celo dejali, da so v RKC z uvedbo gregorijanskega koledarja (papež Gregor XIII. 1582) z zvijačo odpravili napako julijanskega koledarja, da na 400 let tri prej prestopna leta štejemo kon navadna ... Ta beseda zvijača je tukaj delovala precej dvoumno - dokaj slabšalno (reforma je v Rimu trajala leta, na desetletja in tukaj bi težko govorili o zvijači - mogoče matematični zvijači). V ta namen je Rim celo zgradil svoj lastni astronomski observatorij - gregorijanski stolp (stolp vetrov).
Niso pa v omenjeni "dokumentarni" oddaji povedali, da protestantske države skoraj 200 let niso sprejele novega boljšega gregorijanskega koledarja. In tudi ne, da Kopernikova knjiga De revolutionibus orbium coelestium [O vrtenju nebeških orbit] iz leta 1543, cca 80 let sploh ni bila na seznamu (kodeksu) prepovedanih knjig (brali so jo vsi, tudi Galilej, kako bi sicer poznali njene podrobnosti) - to se je s Kopernikovo knjigo zgodilo komaj cca 80 let poznje po Galilejevi (milo rečeno) nenavadni komunikaciji s papežem in predvsem zaradi protestantskega vztrajanja pri dobesedni razlagi svetega pisma. Takrat tudi še ni bilo moč pomeriti (izračunati) vseh dokazov v prid heliocentrizma - v resnici se Zemlja in Sonce gibljeta okrog skupnega težišča, ki pa je v Soncu, pri sistemu Jupitru - Sonce pa je že izven Sonca ... Niso poznali velikosti in mase Sonca (le ocene iz antike), niso še zanali paralakse bližnjih zvezd zaradi letnega gibanja Zemlje ... A škofa Nikolaj Kuzanski (15. stoletje), ne Nicole Oresme (14. stoletje), ne N. Kopernik (sam duhovnik, 16. stoletje), ne veliki matematik, fizik, astronom J. Kepler (16. in 17. stoletje - postavi osnovne matematične postulate še danes veljavne nebesne mehanike) ... niso imeli težav z RKC, čeprav so dopuščali ali celo izrecno zagovarajli heliocentrični sistem. Skratka, oddaja je spregledala ogromno dejstev in to je velika napaka moderne dobe - torej, da še zmeraj zagovarja laži iz preteklosti, vse z namenom upravičevanja preteklih političnih delitev v imenu religije ... Če zamolčiš nekatera dejstva, je bolje da tudi v resnici molčiš, sicer zavajaš ljudi okrog sebe, posebej mlade.


Vrnimo se spet k Koperniku. Kako pa se je katoliška cerkev odzvala na Kopernikovo heliocentrično teorijo?

Leta 1533 je bilo papežu napisano pismo, v katerem je bila razložena Kopernikova heliocentrična teorija. Skupaj z več kardinali je papež poslušal tudi sklop predavanj o omenjeni teoriji. Papež je bil nad predavanji navdušen in je Koperniku v zameno poslal darilo (tudi teh dejstev ni bilo omenjenih v "dokumentarcu" "Kopernikova skrivnost" - stalno pa se je namigovalo, da je največji problem RKC, ki je dejansko podprla Kopernika). To je neke vrste celosten odziv Cerkve na Kopernikovo heliocentrično teorijo (ki je bila pred Galilejevo). Knjigo astronomskih napovedi, ki je temeljila na njegovi teoriji, je bila dobro sprejeta, čeprav je Kopernik čakal z objavo knjige »O vrtenju nebesnih teles« skoraj do svoje smrti. Bal se je, da bi ga njegovi znanstveni sopotniki zavrnili. Vir: wikipedia.

Šokantno je, ko znanstveniki ne poskušajo razlagati Svetega pisma, da bi ga uporabili v podporo njihovim slabim teorijam, in hkrati pišejo polemike, v katerih žalijo papeža in RK cerkev, potem ko se je la ta strinjala, da svoje teorije, Kopernikovega heliocentrizma, ne bodo predstavljali kot uveljavljeno dejstvo (saj takrat zaradi pomanjkanja dokazov tudi ni bila). Torej, kot Galilej, tudi RKC ne nasprotuje znanstvenim teorijam – razen ločine dominikancev. Precejšen vpliv je imela tudi protestantska reformacija v Galilejevem času, saj so protestanti odločno zavračali heliocentrizem kot nezdružljivega z Biblijo. Katoličani pa so bili takrat precej občutljivi na ljudi, ki so se spraševali, ali je RKC sploh mar za to, kar pravi Sveto pismo.

Kljub temu so kopernikanski sistem še vedno poučevali jezuitski pedagogi po vsej Evropi (njihovi učbeniki in zapiski predavanj so arhivirani) kot podpodročje matematike. Uporabljena je bila kot praktična metoda za napovedovanje razmer na Zemlji. V Pragi je še danes ohranjena jezuitska šola, ki ima stropno poslikavo iz 1750-ih, ki prikazuje zvezde, obdane s planeti, ki okoli njih krožijo (kar je že 300 let prej zagovarjal Kuzanski).

In šele leta 1757 je »Kongregacija za nauk vere« (včasih imenovana tudi inkvizicija - ustanovljena 1542 – zaradi reformacije) iz indeksa odpravila prepoved objavljanja del, ki trdijo, da se Zemlja premika (Kopernikovo knjigo pa še dobrih 20 let pozneje, 18 let pred zadnjim manjkajočim dokazom o potovanju Zemlje okrog skupnega težišča s Soncem – to je prvo izmerjeno paralakso bližnje zvezde, njen premik na zvezdnem ozadju).

No, v nekem smislu je sodna oblast takrat na primeru Galileja izvedla sodbo v podobni maniri kot režim naše bivše države, ki te je lahko zaprl ali celo ubil zaradi verbalnega delikta – ki se danes žal spet vrača v naše pravosodje. A Galilej jo je precej bolje odnesel kot recimo sovjetska znanstvenika Vsevolod Frederiks in Matvej Bronstein, ki sta zaradi zagovarjanja velikega poka oba zgubila življenje.

Johannes de Sacrobosco ali Sacro Bosco (John iz Holywooda, rojen okrog 1195 v kraju z današnjim imenom Artane, danes predmestje Dublina – umrl okrog 1256 v Parizu) je bil irski učenjak, menih in astronom. Študiral je na Oxfordu - Anglija, poučeval je na univerzi v Parizu, okrog leta 1230 napiše najznamenitejši srednjeveški astronomski učbenik "Tractatus de Sphaera" (Traktat o sferi). Sacroboscov astronomski učbenik "Tractatus de Sphaera" iz leta (cca) 1230 so 400 let uporabljale praktično vse evropske univerze - vse do 17. stoletja. Sacrobosco v učbeniku razpravljala o Zemlji in njenem mestu v vesolju. Temelj razlagam je bil Ptolemajev Almagest – geocentrizem. Sacroboscov opis in skice Zemlje kot krogle, s še danes veljavnimi argumenti, izpodbija zablodo 19. stoletja in sicer, da so srednjeveški učenjaki mislili in učili, da je Zemlja ravna. Te neumnosti iz 19. stoletja mnogi še danes širijo po naših šolah – čemu to počnejo? Ta laž je izhajala predvsem iz knjige 'Krištof Kolumb in njegova potovanja', avtorja Washingtona Irvinga, iz l. 1828, pa še kaj bi se našlo – recimo ideološki razlogi. Kaj početi z zgodovinskimi lažmi, da ne postanejo "resnica"? Primer. Leta 1945 je omenjena zgodovinska laž, o učenju o t.i. ravni Zemlji, zasedla drugo mesto med 20 najpogostejšimi zgodovinskimi lažmi. Seznam je sestavilo "Britansko zgodovinsko društvo" ("Historical Association of Britain"). V Sloveniji takega seznama (še) nimamo – bil bi (bo) dolg. Očitno so hoteli na zahodu po drugi svetovni vojni utemeljiti zgodovino (učbenike) predvsem na zgodovinskih virih – saj nas laži in napihnjeni miti lahko pripeljejo do hudih zlorab – smo jih čutili (jih čutimo) na lastni koži, jih obujamo od "mrtvih".

Vrnimo se zelo nazaj - na začetke naše civilizacije, v trenutek, ko je bilo darovanje prvorojencev še del "normalnosti". Te nadvse krute zakoreninjene navade fizičnega darovanja otrok se ni dalo kar tako enostavno prekiniti, a v hebrejskih svetih spisih najdemo recimo tudi enkraten opis "trenutka", ko se je s to prakso prekinilo. Abraham se je namreč tik pred žrtvovanjem sina Izaka izognil krutemu dejanju tako, da se je skliceval na angela, ki mu pravi: »Ne izteguj svoje roke nad dečka in ne stôri mu ničesar, kajti zdaj vem, da se bojiš Boga, saj mi nisi odrekel svojega sina, svojega edinca.« Nato je žrtvoval ovco. In tako je del naših prednikov počasi prekinil z žrtvovanjem otrok ... A ta korak ni bil samoumeven in je bil za Abrahama nevaren - a ga je globoko domišljeno sklicevanje na angela rešilo pred linčem lastne skupnosti ...
To je bila prva "renesansa".
Ta globoka polzavedna želja po darovanju ljudi je ostala še danes med nami. A v drugačnih oblikah, ko recimo neka skupina izloči posameznika (večkrat otroci v šoli izločijo sošolca, ki jim ni storil nič žalega, a ga izberejo kot žrtev ...) in pri odraslih se to recimo nazorno odraža z medijskimi linči in "umori". In "uživanje" (adrenalin, serotonin v naši krvi...) ekstaza tistih, ki linčajo, se ne zdi nič manjša kot je ta bila prisotna pri naših prednikih ... Simbolno to filozofi ali antropologi radi izrazijo z mislijo, ugotovitvijo, da smo še zmeraj jamski ljudje. Delno se ta nagon žal izraža tudi v športu, v nasilni prekinitvi nosečnosti v "urejenih" družinah.
Naslednji tak skok v novo "normalnost" je bila zgodba preganjane netradicionalne družine, nezakonski otrok, Jezusov porod v hlevu ..., a tokrat hkrati sledi še hvalnica novorojencu in mami. Tako se je zelo počasi začelo presegati stigmatizacija revežev in nezakonskih otrok, neporočenih mam. To je bil hkrati ozaveščen začetek socialne države, kar je sicer zelo počasen proces - nikoli dokončan, ker je zadaj narava naših možganov, ki ni enoznačna ...
To je bila druga "renesansa".
Potem je tukaj zelo zanimiv korak v samorefleksijo lastne podobe, narave v znamenitem stavku: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo." To je pomemben miselni preobrat, ki se je pred 2000 leti začel tudi sistematično širiti med ljudmi. Danes pravimo - noben ni popoln ...
To je bila tretja "renesansa". Je pa danes popularna dopolnjena ironična različica znamenitega stavka ("nobody's perfect"): "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo ... - joj mama, pa sem te prosil, da ostaneš doma!" Ta različica ima tudi slovenski kulturni pridih in sicer v pomenljivi razliki med Ivanom Cankarjem in Simonom Gregorčičem v odnosu do mame. Če je pri Cankarju ideal mame prisoten skoraj v vsaki črtici, romanu, pa Simon Gregorčič ni mami posvetil niti enega verza - a veste zakaj? Nova različica torej samo kaže razkorak med moralnim idealom in realnim življenjem - to je protislovje, ki ga "moramo" sprejeti.
Ker se je po vsaki vojni, revoluciji ravnanje zmagovalcev nad poraženci (velikokrat) sprevrglo v genocid (ki tudi zmagovalcem ni prinesel na dolgo obdobje nič dobrega) - še danes je žal taka praksa (ni potrebno navajati primerov, ki jih doživljamo vsak dan ... ) - se je že pred vsaj dva tisoč leti začelo razmišljati o obrnjeni logiki in sicer, da so posamezniki začeli ljudi učiti, prositi, da se vendar lahko tudi odpusti svojemu premaganemu "sovražniku". Ta drža še danes ni samoumevna. A zaradi vsaj delnega upoštevanja logike, da se premaganca ne ubije, je vsaj Evropa ostala še zmeraj bogata in raznolika celina različnih kultur, jezikov, izročil, znanj ... Le redko katera celina ima toliko bogastva v različnih kulturah. To se zdi (zaradi dveh nesrečnih svetovnih vojn v 20. stoletju) protislovno - a ohranjena raznolikost to dokazuje.
To je bila četrta "renesansa".

Da ne bi obsojali zgolj preteklosti, povejmo, da se darovanje otrok v obliki trgovine dogaja še danes in to v izjemnih številkah.
"Darovanja otrok" v naši mladosti.
Izjemno povedna je števila, da je bilo kar 20 tisoč otrok v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja v nekdanji državi odvzetih mamam kmalu po porodu - sestre, zdravniki pa so jih osorno nalagali, da so otroci pač umrli, nehali dihat ... Te dojenčke so nato prodajali, posvajali so jih imenitneži, bile so še ostale zlorabe, ki jih ni za omenjat ... To kaže na neko vrojenost v človeško naravo, da manipulira z otroki. V naši mladosti je tako bil ukraden vsak 300 otrok - in to je še dodatno povečalo statistiko smrtnosti dojenčkov. Da preteklost še živi med nami, kaže dejstvo, da je edino Slovenija tista, ki še ni raziskala teh izjemno krutih anomalij nad trpečimi mamami, očeti in seveda ukradenimi otroki, ki so še danes brez identitete. Mame, očetje pa se še kar sprašujejo, zakaj se jim je to zgodilo in kje so danes njihovi otroci ... Kradljivci otrok pa še vedno tvorijo del vladajoče politične klike, katere govorica je cinično polna sklicevanja na človekove pravice.


Povzetek renesanse:
Znanost in RKC sta kar dolgo skrbeli,
da se ne podira verodostojnosti takratne "fizike",
da torej Zemlja vendar ne rotira ...
A sama znanost se pritožuje nad RKC, ki vsaj načelno sprejema heliocentrizem kot idejo ...
RKC je bila odprta za argumentirane alternativne razlage - protestnati še dolgo ne.


Kot vidimo, boj za znanstveno resnico ni le stvar »mračne« preteklosti, je potekal tudi v naši mladosti in žal še poteka. Javnost žal načrtno sliši za zgolj nekaj zloglasnih primerov zavračanja znanosti (trpljenja znanstvenikov) izpred stoletij – kaj pa ostali primeri? Morebiti se v šoli še bežno omeni kak beg in izgon znanstevenikov iz nacionalsocialistične Nemčije, v glavnem v ZDA, a to je tudi vse. V knjigi »Veliki pok« (je prevedena v slovenščino), avtor Simon Singh, lahko preberemo, da so v Sovjetski zvezi model velikega poka politično in posledično raziskovalno popolnoma zavračali, saj se ni ujemal z načeli materialistične ideologije. Nikakor niso mogli sprejeti modela, ki je vseboval trenutek nastanka vesolja. Obenem je veliki pok veljal za zahodnjaško teorijo, čeprav je njene temelje pomagal polagati tudi Aleksander Friedmann iz Sankt Peterburga. Kaj se je torej zgodilo z nekaterimi znanstveniki? Vsevolod Frederiks in Matvej Bronstein, tudi zagovornika modela velikega poka, sta prejela najstrožje kazni od vseh. Frederiks je bil v več taboriščih in je po šestih letih prisilnega dela umrl, medtem ko je bil Bronstein ustreljen kmalu po tem, ko so ga aretirali zaradi lažnih obtožb, da je vohun. Sovjeti so na veliko razglašali njegovo kruto usodo in s tem za desetletja zavrli vsakršne resne kozmološke raziskave. Ruski astronom V. E. Lov je sledil političnim zapovedim in izjavil, da je model velikega poka "rakav tumor, ki razjeda sodobno astronomsko teorijo in je glavni ideološki sovražnik materialistične znanosti." Boris Voroncov - Veljaminov, eden od Volovovih sodelavcev pa je dolival olja na ogenj, ko je o Gamovu vneto javno lajnal, da je: "Amerikaniziran odpadnik, ki zagovarja nove teorije zgolj zaradi senzacije".

Omenjeni primeri kažejo, da lahko astronomi v vseh časih doživijo nasprotovanja s strani utečene miselnosti ali glavnega ideološkega toka. Zakaj? Tudi, ker z raziskovanjem odstirajo naravo in iščejo resnico o razlogih, da je svet takšen kot je in ne drugačen. Resnica (bolje odstiranje novega) pa ni zmeraj prijetna, če nanjo nismo pripravljeni ali je zadaj ideologija, ki si domišlja, da je resnica zgolj neka »x« dogmatika v njeni službi. A če je družba svobodna in vedoželjna, odprta v raziskovanje, resnico, je raziskovanje vesolja nekaj najlepšega, kar se nam v življenju lahko zgodi! Zgodba o tisočletnem iskanju narave vesolja, resnice o gibanju planetov, je hkrati zgodba o razvoju človeštva.

Danes, ko nam znanost prodaja bučke, da so tudi bakterije samomorilske, da je več spolov kot dva, da spočet otrok ni človek ..., se zdi, da se je vloga religije in znanosti popolnoma obrnila. Znanost sedaj dejansko verjame v nekaj, česar ni zaznati v domeni naravnih zakonov in je tako prešla na stran verovanj, vraž ter prepričanj (podrejena je skrajnim političnim ideologijam) in je dejstva žal več ne zanimajo. Govoriti, da ko bakterije izločijo strup in tako odmrejo, skupaj z napadalnimi bakterijami, da je to samomor – je zavajanje. Z evolucijskega vidika je to vedenje logično, saj imajo te bakterije ničelni reproduktivni potencial, ker bi že tako odmrle brez potomstva. Razen, če bakteriji pripišemo zavest, podobno človeški, a po tem koraku smo človeka reducirali na bakterijo in to bo imelo in že ima hude posledice za bodoči razvoj človeštva. Evgenika se nam spet vrača, a tokrat kot farsa …
Že pred desetletji sem slišal misel, da znanost, kljub zveličavnim postulatom (ponovitev eksperimenta, kritičnost, dokazovanje ...) v resnici ni presegla principa verovanj in prepričanj - je dogmatska in se podreja politiki in dokazom. Nekaj časa sem se upiral tej poenostavitvi, degradaciji znansoti - češ znanost vendar temelji na čvrsti dokazih in metodah potrjevanja, ponovitve eksperimentov. A danes nas je sama znanost, s svojim relativiziranjem lastnih metod, demantirala in dokazala le eno, da je žal brez zadržkov postala dekla različnih ideologij. Znanost je žal danes velikokrat protislovna samim zakonom narave, kot tudi moralnim zakonom, ki so človeka počasi dvignili od golih nagonov do humanizma, sočutja. Problem znanosti je tudi, da se danes naravoslovne metode in metode družboslovja enači. A to ne gre skupaj - družboslovje je stvar tradicije, izročila, prepričanj in tudi verovanj - naravoslovna znanost to nikakor ni. In ko družboslovje neha upoštevati osnovne postulate naravnih zakonov, postane nehumano ... in ko naravoslovna znanost sprejme verovanje nehumane družbe, preneha obstajati kot znanost - je zgolj ideologija, vraževerje ... Statistika pa je le orodje za obdelavo podatkov in sama na sebi ni znanost - kar mnogi radi zamenjujejo in s statistiko dokazujejo kar koli, ker je le ta odvisna od metod, vprašanj, ki jih zastavljamo državljanom - recimo pri sociologiji, v ekonomiji ...

Naklonjenosti (ljubezni) ZASE, od drugih ne moreš zahtevati, ampak si jo zaslužiš le s svojimi dejanji, govorico ust in telesa, pisave, s povezovalnimi mislimi, z molitvijo. A krščanstvo nas uči, da moramo tudi ljudi, ki ne zmorejo socialne empatije, sprejeti. In to je razlika krščanstva do večine ostalih religij, a ta razlika v evropski RKC danes kopni, je skoraj ni. In prav to umanjkanje sprejetosti nekoliko drugačnih ljudi, prazni naše cerkve. Tudi, če pastir pase tuje ovce, ki že imajo pastirja, svoje pa zanemarja, to ni v duhu Svetega pisma in ovce se razbežijo – cerkve so prazne. A zavedati se moramo tudi, da vsak pašnik sprejme le omejeno število ovac in če to pomembno resnico kršimo, prihaja do hudih kriz, ki sicer prinesejo tudi kaj lepega, a žal tudi veliko trpljenja, ki ga ne morejo odtehtati požrtvovalna dejanja posameznikov.
Še enkrat. Spoštovanje si moramo zaslužiti z dejanji, z govorico telesa in ust, z dobrimi mislimi, molitvijo in ga ne moremo zahtevati od drugih ali si ga kar želeti, recimo zaradi preteklih uspehov ali si ga celo lastiti, kar počnejo nekateri samodržci med nami, tudi preko zlorabe medijev.

Preden nadaljujemo z dokazovanjem trditve (ponižne prošnje) iz naslova, soodvisnosti astronomije in žive cerkve, omenimo nekaj, kar nas vse določa kot živa bitja in izhaja prav iz krščanskega miselnega izročila. Cerkev in biologija sta povezana v temeljih. In temelje dedovanja je med prvi podal Gregor Johann Mendel (1822 - 1884), avstrijsko-češki duhovnik in znanstvenik, pionir genetike, dedovanja preko poskusov z grahom. Za dejanski obstoj genov Mendel seveda ni vedel, a so bili njegovi »elementi« praktično ekvivalentni genov. Poleg teologije je bila ključna še fizikalna izobrazba (študiral je med drugim pri znamenitem Dopplerju), njegov profesor botanike pa je bil znameniti Franz Unger, ki je zagovarjal teorijo evolucije. Spremljal je tako vreme, kot aktivnost Sonca preko štetja peg, ničesar ni prepuščal naključju – iskal je širšo, matematično opisljivo, sliko sveta.
Omenimo še dva učenjaka. To sta Anglež Roger Bacon 1214 - 1294 (frančiškan, študira v Parizu, Oxfordu) - eksperimentalna znanost, je zgodnji zagovornik empirične metode (prišel je do spoznanja, da sta poskus in matematika edini pravi poti k spoznavanju sveta) in Danec Nicolas Steno (Niels Steensen) 1638 – 1686 pa je utemeljitelj stratigrafije (plastov zemlje) - to je moderne geologija, ki je daleč pred fiziko spoznala, da je Zemlja stara vsaj milijardo let, če ne več ... Rojen v luteranski družini, se je Steensen leta 1667 spreobrnil v katolištvo. Zapišimo še nekaj besed o njem.
Nicolas Steno je danski katoliški škof, zdravnik in naravoslovec, pionir anatomije in geologije. Katoliška cerkev ga je leta 1988 razglasila za blaženega. Med preučevanjem glave morskega psa leta 1667 je opazil neverjetno podobnost med zobmi in nekaterimi kamnitimi predmeti (okameneli, ujeti v skali), najdenimi v skalnih plasteh. Od takrat je zagovarjal stališče, da so bili ti kamniti predmeti nekoč zobje morskega psa iz davnih časov, ki so bili zakopani v blatu ali pesku na dnu morja in nato na suhem oblikovani v skalo. Med fosiliziranimi zobmi in zobmi sodobnih morskih psov je obstajala razlika, vendar je Steno svojo teorijo zagovarjal s trditvijo, da se lahko kemična sestava fosilov spremeni, ne da bi se spremenila njihova oblika. Pri tem se je domislil naslednjega vprašanja: kako se lahko trdni predmet nahaja znotraj drugega trdnega predmeta, kot je skala ali geološka plast? Svoja geološka odkritja je leta 1669 objavil v "De solido intra solidum naturaliter contento dissertationis prodromus" ali "Preliminarna disertacija o trdnih telesih, ki se naravno pojavljajo v drugih trdnih telesih".
Roger Bacon je zavračal čarodejstvo. Pojasnil je načelo refrakcije, odboja (refleksije) in sferne aberacije ter opisal očala, ki so jih kmalu zatem res začeli uporabljati. Matematično je opisal delovanje leč in delal z njimi najpreprostejše poskuse. Pojasnil je navidezno velikost teles, navidezno povečanje velikosti Sonca in Lune na obzorju. Bacon je predlagal ladje, kočije in celo letala na mehanski pogon. Zanj je bila Zemlja krogla, ki jo je mogoče objadrati. Za opazovanje Sončevih mrkov je uporabil camero obscuro. Odkril je, da lahko z mešanico žvepla, nitratov (solitrov) in oglja proizvedemo svetlobo in močne eksplozije. Na zahtevo papeža Klemena IV. je proti koncu leta 1260 pripravil razpravo o znanostih (slovnica, logika, matematika, fizika, filozofija, etika in sodobna filozofija) z naslovom Glavno delo (Opus Majus). Leta 1278 je Bacon prišel v spor z vodjo frančiškovskega reda (problem nevoščljivosti), zato je predstojnik Girolamo Masci dal Bacona kar zapreti. Pozneje se je vrnil v Oxford. V svojih delih si je zamislil izdelavo lokomotiv, avtomobilov, eksplozivov, letal in parnikov.
Mnogi opozarjajo tudi na izjemen pomen Grossetestea iz srednjega veka kot na izvornega utemeljitelja moderne znanstvene metode (naslanjal se je tudi na Aristotela). Robert Grosseteste (c. 1168–70 – 1253) je bil znan tudi kot Robert Greathead ali Robert Lincoln, angleški državnik, filozof, teolog, znanstvenik in škof v Lincolnu. Grosseteste je igral eno ključnih vlog pri razvoju znanstvene metode. Grosseteste je latinskemu zahodu predstavil pojem nadzorovanega eksperimenta in ga povezal z znanostjo, kot enega od temeljnih načinov, kako priti do znanja. Torej z demonstracijo pojava in analizo meritev pred učenci, študenti, javnostjo. Vpeljal je posploševanje iz posebnih ugotovitev v univerzalni zakon in nato spet iz univerzalnih zakonov do napovedi posameznih rezultatov pri danem eksperimentu, pojavu. Grosseteste je nadalje dejal, da je treba obe poti preveriti z eksperimentiranjem, da bi preverili sprejeta načela. Zelo dobro je razumel optiko, leče. Nekako takale se interpretira njegove zapise o optiki: " Ta del optike, ki je dobro razumljen (zbiralne leče), nam kaže, kako lahko stvari (žarki) naredijo zelo dolge razdalje, kot da bi bile postavljene zelo blizu, in oddaljene velike stvari, ki so zato zdijo zelo majhne, lahko naredimo, da se zdijo velike. Tako bomo lahko prebrali najmanjše črke na neverjetnih razdaljah ali šteli (z lečo) bližnji pesek ali seme ali kakršne koli majhne predmete." Tukaj se kaže, da je bil zelo analitičen, da je poznal tudi geometrijsko optiko.
Omenimo še Hildegarda iz Bingena, ki piše tudi o naravoslovju in medicini. Hildegarda iz Bingena (1098 - 1179) je bila nemška redovnica, katoliška mistikinja, raziskovalka, pisateljica in skladateljica. Papež Benedikt XVI. je Hildegardo 7. oktobra 2012 razglasil za cerkveno učiteljico.
Še enkrat ponovimo poudarke iz uvodnih odstavkov in sicer, da je cerkev je bila ključna pri ustanovitvi prvih univerz (npr. Bologna - univerza je bila ustanovljena 1088, Oxford - univerza je delovala že 1096, Pariz - univerza je bila ustanovljena 1150). RKC je sponzorirala študije teologije, filozofije, matematike, medicine in astronomije. Do 17. stoletja so bile univerze skoraj izključno cerkvene ustanove. Cerkev je ohranila veliko znanstvenih in filozofskih del antike. Samostani so postali središča učenja, kjer so menihi prepisovali starogrška in latinska dela.
Papež Benedikt XIV. (1675 – 1758) podpira ženske znanstvenice: npr. Laura Bassi in Maria Gaetana Agnesi.
Pojdimo še v 20. in delno 21. stoletje.
Papež Pij XI. ustanovi Pontifikalno akademijo znanosti (1936).
Papež Janez Pavel II. priznava napake v primeru Galilea (1992).
Vatikanska observatorija in Pontifikalna akademija znanosti podpirata sodobno znanost.
Papež Frančišek zagovarja trajnostni razvoj in spoštovanje narave.
Cerkev podpira raziskave na področju genetike, astrologije in ekologije.
Tudi današnji papež Leon XIV (Robert Francis Prevost, izvoljen 8. maja 2025) je po poklicu naravoslovec - matematik.
Robert Francis Prevost je otroštvo in mladost preživel v Združenih državah Amerike, kjer je najprej študiral v malem semenišču reda avguštincev, nato pa na univerzi Villanova v Pensilvaniji, kjer je leta 1977 diplomiral iz matematike in študiral filozofijo. Upajmo, da bo torej sedaj spet nekaj več logike v cerkvi, ki mora delati tudi na področju izboljšanja realnega življenja, ekologije, izobraževanja mladega človeka v vedoželjnega in premišljenega in odgovornega kristjana, torej se znanosti nikakor ne sme bati. Danes znanost (recimo biologija, medicina) vse bolj postaja orodje zlorab raznih ideologij - posledice trpijo predvsem mladi. Hkrati mora torej RKC opozarjati tudi na stranpoti znanosti (digitalna zasvojenost, posledice so pešanja medčloveških odnosov, problem ekologije, zlorabe biologije in medicine ...)!

Podrobneje si oglejmo prispevek RKC pri podnebju kmetijstva?
Rimokatoliška cerkev je v zgodovini na več načinov pomembno vplivala na razvoj kmetijstva, predvsem v srednjem veku in zgodnjem novem veku. Njena podpora kmetijstvu se je kazala v naslednjih oblikah:
Samostani kot središča kmetijstva: Samostani so bili ključni v razvoju in širjenju kmetijskih tehnik. Imeli so velika posestva, ki so jih obdelovali menihi, hlapci in kmetje. Redovniki, zlasti benediktinci in cistercijani, so bili znani po svoji marljivosti in inovacijah v kmetijstvu (npr. kolobarjenje, odvodnjavanje, urejanje zemljišč).
Ohranjanje znanja: Cerkev je ohranjala in širila znanje o kmetijstvu, saj so samostani hranili in prepisovali starodavna besedila, vključno z rimskimi agronomskimi deli, ter jih tudi dopolnjevali z lastnimi izkušnjami.
Izobraževanje: Cerkvene institucije so izobraževale duhovnike in v nekaterih primerih tudi laike o osnovah kmetovanja, zdravljenja živine ipd.
Etika in pravila dela: Cerkev je s svojim naukom spodbujala pošteno delo, pravične odnose med gospodarji in podložniki ter omogočala določene praznične dneve, ki so kmetom omogočali prepotreben počitek.
Zemljiške posesti: Cerkev je bila eden večjih lastnikov zemlje v Evropi, kar ji je omogočalo vpliv na organizacijo kmečkega življenja, uvajanje davkov, desetine, a tudi vlaganje v razvoj zemlje. Vemo, da so protestnatje imeli na začetku precej bolj negativen odnos do kmetov kot RKC. Čeprav se je reformacija začela kot duhovno gibanje proti zlorabam v RKC, so njeni začetniki pogosto gledali na družbene spremembe (pravice kmetov) kot na nevarne in nezaželene.

Kmetijstvo pa seveda potrebuje tudi toče koledar!

Temelji urejene civilizacije so torej v točnem, a preprostem koledarju, torej v astronomiji. Da živimo po gregorijanskem koledarju, ki vsaj tri tisoč let sledi višini navideznega potovanja Sonca po nebu, se imamo zahvaliti tudi RKC, to je papežu Gregorju XIII, po katerem se koledar tudi imenuje, ki je reformo koledarja razglasil 24. februarja 1582 z bulo Inter gravissimas. Da naš koledar tako natančno sledi letnim časom, višini Sonca, je izjemnega pomena za načrtovanje setve, žetve, celotnega našega življenja, ritma naših priprav na letne čase, na urnik dela, praznovanj, počitka, potovanj.

******************
V čem je težava julijanskega koledarja? Tropsko ali Sončevo leto traja približno 365.242189 srednjih Sončevih dni. Če poenostavimo, lahko rečemo, da je leto dolgo 365 povprečnih Sončevih dni in približno 6 ur (dobrih 11 minut manj, natančneje 11.248 minut). To je bil tudi argument, da so se v prvem stoletju pr. Kr. odločili, da bodo leta dolga 365 dni in vsako četrto leto (imenovano prestopno) za dan daljše, torej dolgo 366 dni. V štirih letih se namreč nabere razlika približno enega dneva (4X6 ur = 24 ur = 1 dan). Koledarsko reformo je leto 46 pr. Kr. izpeljal J. Cezar (svetoval pa mu je imeniten astronom in matematik, Grk Sosigen). Dogovorjeno je bilo, da so prestopna leta vsa tista, katerih letnica je deljiva s štiri. To je bil julijanski koledar, ki je v večjem delu Evrope veljal do 16. stoletja, v Rusiji pa celo do leta 1918. Povedali smo že, da leto ne traja točno 365 dni in 6 ur, ampak dobrih 11 minut manj, kar je naneslo do konca 16. stoletja že zamik desetih dni. V štiristo letih se namreč naberejo že dobri trije dnevi preveč (približna ocena 400*11.248/(60*24) dni = 3.124 dni), zato so leta 1582 odvzeli 10 dni, ki so se nabrala od uvedbe julijanskega koledarja in s tem uvedli gregorijanski koledar. Gregorijanski koledar pa so dodatno korigirali tako, da se v 400 letih odvzamejo že omenjeni trije dnevi. Ti trije dnevi se odvzamejo tako, da se tri prestopna leta štejejo kot navadna. To so leta, katerih letnice se pišejo z dvema ničlama na koncu (prehodi med stoletji) in niso deljiva s 400. Zdaj tudi razumemo, zakaj sta leti 1600 in 2000 prestopni, leta 1700, 1800 in 1900 pa niso bila prestopna (so sicer deljiva s 4 a ne s 400). Resnici na ljubo tudi gregorijanska korekcija ni rešila težav s koledarjem, saj se bo napaka enega dneva spet nabrala v dobrih 3200 letih ( 400*11.248/(60*24) dni = 3.1244 dni na 400 let, napaka enega dneva se pa spet pojavi, zaradi 0.1244 dni ostanka, v približno 400 let/0.1244 = 3215,4 let). A to se bo reševalo z novim pravilom – recimo deljivostjo s 3200 ustrezne datumske razlike od 1600. Papež, po katerem se koledar tudi imenuje, je reformo koledarja razglasil 24. februarja 1582 z bulo Inter gravissimas in to v vili Mondragone v Frascatiju blizu Rima, o čemer priča vgrajena plošča (reformo je pripravila posebna komisija na podlagi predloga nemškega astronoma Christophera Claviusa in neapeljskega zdravnika, astronoma in fizika Luigija Lilia).



Astronomija v mnogih primerih uspešno povezuje in nadgrajuje, sicer ločene, naravoslovne in tudi humanistične predmete v celoto (fiziko, kemijo, biologijo, matematiko, ekologijo, zgodovino, tudi filozofijo …) in nam s tem daje širšo sliko dojemanje sveta.
Zakaj astronomija spet v cerkvi in kako? Začeli bi z mladimi!
Odgovor se bo zdel nekoliko šokanten, a astronomija bi zagotovo lahko pomagala k ponovnemu zaupanju mladih in staršev do RKC. A ni samo astronomija tista, ki bi morala biti del izobraževanja in delovanja cerkve, ampak tudi ostale vede (agronomija, biologija, medicina, zgodovina, arheologija, retorika, tehnične vede ...). Potrebno bi bilo dopolniti študij teologije in izobraževanje aktivnih duhovnikov. Osredotočimo se le na praktično astronomijo in mlade.
Z vključitvijo (recimo) v veroučni program, bi lahko astronomija dodala nov smisel, tudi nekaj svežine v mozaik dolgoletnega izobraževanja naših otrok. Astronomija poglablja tako razumevanje našega sveta (tudi preko sinteze ostalih naravoslovnih in delno humanističnih vsebin), kot tudi razumevanje nas samih na potepinki Zemlji, v Osončju, v globokem vesolju in tako lahko tudi pripomore k boljši ekološki ozaveščenosti mladih, vseh nas. Poveže nas lahko tudi kot Ljudi - preko zavedanja, spoznavanja naše krhkosti, ranljivosti in hkrati preko dojemanja naše enkratnosti – ki pa se lahko odraža le v sodelovanju, v občestvu, skozi zgodovinsko rast in izročilo, vzgojo, trud in spoštovanje prednikov in okolja, ki nam nudi privilegij biti in razumeti. Poiščimo torej pot do boljše vključenosti astronomije v naše življenje, zakaj ne tudi spet v cerkev.
To ne pomeni, da bi kakor koli zanemarili primarni cilj verouka - to je nauk o veri - a recimo astronomske vsebine (tudi opazovanja) bi tako vrnile nazaj nekaj zgubljene svežine samih začetkov RKC (tukaj so še oratoriji). Ne pozabimo, RKC je skozi zgodovino veliko napora vložila v astronomska opazovanja, tudi recimo zato, da imamo danes tako natančen Gregorijanski koledar, da poznamo nebesno mehaniko (Oresme, Kuzanski, Kopernik, Kepler), da smo se zelo približali moderni kozmologiji (Lemaître) - začetku časa in prostora z velikim pokom ...
Pomanjkljivo znanje astronomije nam ni v čast
Lahko bi tudi dejali, da če se ne znajdemo na nebesnem zvezdnem svodu, kako se bomo potem znašli v življenju!? Kakor na Nebu, tako na Zemlji.
O velikih vrzelih v naši splošni in astronomski izobrazbi govorijo številni primeri, ko sicer celo odlično naravoslovno izobraženi ljudje še niso slišali (ali napačno trdijo), recimo: da je Severnica kar Venera na zahodu, o osnovah gibanja v Sončevem sistemu so prejeli tako malo informacij, da si ne morejo predstavljati razloga za menjavo nočnega zvezdnega neba skozi letne čase, nihče jim (nam) ni povedal, da elementi težji od vodika večinoma nastajajo v zvezdah preko fuzije, in da je to preko E = Δmc² glavni vir energije sevanja zvezd (tudi energije na Zemlji), da brez upoštevanja splošne teorije relativnosti GPS navigacija ne bi delovala (danes se celo posredno pobere največ davkov od teorije relativnosti), tudi koledar si kdaj napačno razlagajo, zelo malo vemo o dinamiki razvoja podnebja, atmosfere in življenja na Zemlji (da je kisik zapolnil atmosfero do današnjih koncentracij komaj pred kratkim, da smo sesalci dobili priložnost komaj v času zadnjih dveh odstotkov obstoja Zemlje), zelo malo vemo o naših pomembnih astronomih (Herman Koroški, Bernard Perger, Andrej Perlah, Ferdinand A. Hallerstein, Jurij Vega in Jožef Stefan – imata kraterja na Luni, Pavel Kunaver, Herman Potočnik Noordung, Franjo Dominko, Franklin R. Puhek, Anton Mavretič in še številni astronavti slovenskega rodu …) in še bi lahko naštevali o vrzelih naše izobrazbe.
Res je – vsi pozabljamo vsebine iz šolskih dni in nas kdaj dobijo na levi nogi – a tukaj govorimo o zagati večine nas, ker se določenih primarnih vsebin v šoli sploh ne obravnava ali povezuje. Se jih ne doživi v naravi preko opazovanj (videti je vedeti) ali se jih vpelje preko eksperimenta. V marsičem še zmeraj živimo v pred renesančni miselnosti … V renesansi so poučevali sedem umetnosti: gramatika, retorika, dialektika, geometrija, aritmetika, glasba, astronomija. Izbor v kontekstu časa nikakor ni bil slab – a danes je astronomija praktično obrobna šolska veda, čeprav korenito določa naše življenje in bodočnost! Tukaj ima cerkev priložnost, da priskoči na pomoč mladim in odraslim.
Zgodovina astronomije
Tudi zgodovina astronomije je naša učiteljica »Historia magistra vitae est«. Slovenci smo veliko prispevali in še prispevamo v zakladnico astronomskega vedenja – to bi se pri pouku astronomije posebej poudarilo. Recimo naš rojak Jožef Stefan je odkril zakon o toplotnem sevanju – za črno telo velja j = σT⁴ (kjer so: T je absolutna temperatura sistema v kelvinih, σ je Stefanova konstanta; kdaj dodajo zraven še Boltzmannovo priimek, ki pa je bil Stefanov študent ..., Stefan je s svojim termodinamičnim pristopom k fiziki docela določil Boltzmannovo izjemno kariero, žal je leta 1906, najbrž tudi zaradi nekaterih pritiskov na njegovo termodinamično interpretacijo sveta, Boltzmann naredil samomor v gradu Devin pri Trstu ...). To je (j = σT⁴) edini fizikalni zakon poimenovan po kakem Slovencu in je tako Stefan tudi kot prvi na svetu leta 1879 pravilno izračunal površinsko temperaturo Sonca, zvezde, ki nam daje življenje. Tega uspeha se Slovenci večinoma sploh ne zavedamo.

Nekaj utrinkov iz Štefanovega življenja.

Jožef se je rodil materi Mariji Startinik (1815-1863), hčeri mizarja Gregorja Startinika in njegove žene Apolonije, rojene Olip iz Glinj pri Borovljah, dekli na posestvu Josipa Geigerja, in očetu Alešu (Aleksander) Stefanu (Stephan) (1805-1872), nezakonskemu sinu kmetice Elizabete iz Škocjana pri Podjuni, mlinarskemu pomočniku. Starša ob rojstvu še nista bila poročena.
Ko si je oče v Celovcu v Zgornji grajski ulici (nemško Obere Burggasse) 372 ustvaril skromno trgovino z mlinarskimi in pekarskimi izdelki, se je 25. avgusta 1844 poročil z Jožefovo materjo. Oče je formalno uveljavil očetovstvo šele 3. oktobra 1845, ko je Jožef že obiskoval benediktinsko gimnazijo. Ostal je edinec. Starša sta bila nepismena. Leta 1841 je začel obiskovati celovško normalko, ki je tedaj zaradi učnega programa veljala za »nemško« šolo. V osnovni šoli je pokazal veliko nadarjenost in so mu priporočili da nadaljuje šolanje. Staršema je bil zelo hvaležen, ker sta mu to omogočila in ga podpirala tudi na univerzi.

Med počitnicami je učil mamo pisati in brati - res izjemna gesta.

Ker je kot otrok pomagal očetu mlinarju - na ramenih je prenašal težke vreče - je imel celo življenje eno rame nekoliko povešeno.
Na Dunaju je postal takrat najmlajši redni profesor, sodelavci in študentje so ga imeli izredno radi.

Dobro leto pred smrtjo se je tudi poročil.


Še nekaj besed o njegovi karieri.

V letu 1848 je doživel revolucionarne dogodke v habsburški monarhiji, še posebej spremembe na celovški gimnaziji. Leta 1849 je postala slovenščina za slovenske dijake obvezen predmet in sestavni del pisnega in ustnega dela mature. Slovenščino je tedaj Stefana v četrtem razredu poučeval Janežič. Stefan se je začel zelo zanimati za jezik in pesništvo. Skupaj s prijatelji so na gimnaziji ustanovili literarni krožek, kjer so najprej zbirali in izmenjevali knjige slovenskih in slovanskih književnikov, nato pa so začeli v letu Prešernove smrti pisati sami in izdajati dijaško glasilo Slavija, ki se verjetno ni ohranilo. Tukaj je Stefan objavil tudi svoje prve pesmi. Več je napisanega na strani: Jožef Stefan, življenje, sevalni zakon - temperature zvezd in planetov ... . Kako je razmišljal osemnajstletni Jožef Štefan

Nevmerlost

Kako zalostno bi bilo
tu na zemlji nam ziveti,
ce bi morali po smerti
kakor drugo vse strohneti!

Ce bi nam zaperti bili
lepsi in srecnejsi kraji,
ce bi tudi nam neznani
vekomaj ostali raji.

Prav je, da smo se v tem tekstu dotaknili tudi velikega Slovenca, svetovljana, fizika, humanista ... Jožefa Stefana, ki je tudi prvi pravilno izračunal površinsko temperaturo Sonca - naše Zvezde:)

Seveda pa, kot smo že omenili, ne moremo mimo omembe zametkov preproste kozmologije iz svetih spisov – posebno iz Stare zaveze (povezava na veliki pok iz citata »Fiat Lux! Bodi svetloba! - Let there be light« - Prva Mojzesova knjiga/Geneza) – v kontekstu časa seveda. Iz povedanega sledi, da sploh ni čudno, da je širitev vesolja, »veliki pok« iz drobne vroče točke (t. i. prvobitnega atoma) prvi vpeljal matematik, fizik in župnik hkrati, Belgijec Georges Lemaître leta 1927. Religija in znanost se torej lahko dopolnjujeta in ni razloga za napetost med njima, razen v konstruktivnem dialogu seveda.
Velikana Kepler in Kuzanski v Sloveniji
Kot zanimivost omenimo še dva renesančna genija, ki sta bistveno prispevala k razvoju moderne astronomije in modernega človeka in sta povezana tudi s Slovenijo. J. Kepler (1571 - 1630) je nekaj mesecev preživel tudi v dvorcu Kastelišče, Petanjci – Prekmurje (razlogi so tičali v hudih političnih nesoglasjih glede ekonomske prevlade v družbi – seveda pod krinko take ali drugačne zanemarljive razlike v veroizpovedi …). Drugi, širši javnosti žal manj poznan mož, je kardinal Nikolaj Kuzanski (1401 – 1464), ki je najbrž prvi verodostojno opisal zvezde kot oddaljena sonca ter eksoplanete, ki potujejo okrog njih in je tako posledično tudi dopustil prisotnost življenja tam daleč v vesolju (v knjigi iz 1440 - O učeni nevednosti originalno De docta ignorantia - trdi, da so tam tudi naseljeni svetovi) – izjemno. Kuzanski je bil sloviti srednjeveški polihistor, teolog, škof, kardinal, filozof, matematik, optik, astronom, cerkvenopravni strokovnjak, zapornik, humanitarec saj je rešil ogromno ljudi, beguncev in večino grških antičnih spisov iz padlega Bizanca in je tako tudi dejavni začetnik renesanse (leta 1458 je obiskal tudi Bled, Bohinj). Danes so ('Nikolajevi') eksoplaneti v centru vesoljskih raziskav. Kepler je zelo dobro poznal delo Kuzanskega in ga je imel za božansko navdahnjenega. Noben od njiju ni imel nobenih težav zaradi astronomskih trditev.
Če boste kdaj obiskali Brixen (Južna Tirolska) in tamkajšnji dvorec, boste v eni od soban našli nekaj 100 let stare slike Bleda - ki imajo izjemno pričevalsko moč. Prvi so jih "odkrili" moji otroci med tekanjem po palači, no slike Bleda smo tudi pričakovali, a bili so vseeno zelo navdušeni.

Življenje na modrem planetu
Življenje kot tako, najbrž še vsaj kakšno milijardo let ostaja na našem modrem planetu (a vprašanje, če tudi človek). Izumrtja vrst v zgodovini planeta so številna ter drastična (okrog 95 % vseh vrst je že izginilo, ocena gre tudi do 99%) in so paradoksalno omogočila spet nov zagon, porast biodiverzitete, novih vrst življenja, pred kratkim tudi razvoj primatov in človeka (po izumrtju velikih plazilcev zaradi padca petnajst kilometrskega asteroida pred približno 65,8 milijoni let, ko preživi le nekaj sesalcev – naših prednikov – rec. Kayentatherium). Glede na starost vesolja 13,8 milijarde let, če ta čas skrčimo na eno leto, so sesalci dobili priložnost v zadnjem dnevu leta – človek poljedelec pa se pojavi komaj 31 decembra, ob 23:59:32 (pred osemindvajsetimi sekundami) …. Apokaliptični dogodki so torej neke vrste stikalo, za nastanek novih vrst in slovo večine do takrat bivajočih vrst.
Previdno z Zemljo
Larry Niven (priznan pisatelj znanstvene fantastike) pravi takole: "Dinozavri so izumrli, ker niso imeli vesoljskega programa. In če bomo mi izumrli, ker ne bomo imeli vesoljskega programa, si to zaslužimo." Ali ga imamo, ga gradimo v pravi smeri?
Nimamo (še) rezervnega planeta – zato moramo biti še toliko bolj previdni, ko posegamo v bistvo naše Zemlje, to je v podnebno in kemijsko ravnovesje (kajti to nas lahko stane velikih tragedij, trpljenja – tudi na področju lastnega genoma – ki je naše bistvo, hormonski motilci so danes prvi eksistencialni problem, so tihi ubijalci identitete mladih…). Etika, odnos do sveta, sočloveka, se gradi tudi preko razumevanja narave, vesolja, krhkosti Zemlje in življenja na njej – in tukaj nam mora pomagati tudi šola z ustreznim odzivom na znamenja časa.

Tudi astronomija (vedenje) vzgaja človeka.
Zorko Vičar

An electronic vote has been conducted among all members of the International Astronomical Union, and the resolution to recommend renaming the Hubble law as the Hubble–Lemaître law has been accepted.
https://www.iau.org/news/pressreleases/detail/iau1812/?lang

https://astro.uchicago.edu/~kent/fnal/blunder.html
https://hozana.si/index.php?datum=6.4.2368
https://www.iskreni.net/2-dan-stvarjenje-sveta/


Problem vseh ustanov, kjer so vključeni otroci (vrtec, šola, internati, cerkev, razni šolski tabori, otroški zbori, poletne šole ...), so občasne zlorabe otrok s strani odraslih, učiteljev, mentorjev, ostalih pedagogov, avtoritet, duhovnikov ... Temu se je včasih posvečalo premalo pozornosti in danes se zato te zlorabe velikokrat pripisuje zgolj RKC - a temu še zdaleč ni tako. Nekaj o tem problemu lahko najdemo tudi na spodnji nemški raziskavi. A danes so otroci velikokrat zlorabljeni preko medijev, družbenih omrežij, skrajnih ideologiji - a zdi se, da danes to nobenega več ne moti (kot da so se zlorabe dogajale zgolj v preteklosti in v RKC).

Child sexual abuse in religiously affiliated and secular institutions: a retrospective descriptive analysis of data provided by victims in a government-sponsored reappraisal program in Germany
VIR: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3995507/
Nekateri odlomki ...
Od 1050 žrtev v nemškem vzorcu jih je bilo 404 v rimskokatoliških, 130 v protestantskih in 516 v neverskih ustanovah. Skupna povprečna starost v času poročanja je bila 52,2 leta. Moških (59,8 %) je bilo več kot žensk. Žrtve, ki so bile v versko povezanih ustanovah, so bile precej starejše od tistih, ki so bile v posvetnih ustanovah. Skoraj polovica žrtev je bila zlorabljena fizično in spolno, večina žrtev pa je poročala, da se je zloraba ponavljala in da so napade zagrešili moški. Vzorci zlorab (čas, vrsta in obseg) ter spol storilcev se med tremi skupinami niso razlikovali. O spolnih odnosih so pogosteje poročale starejše žrtve in ženske. Podobni odstotki žrtev v vseh skupinah so poročali o trenutnih psihiatričnih diagnozah (depresija, anksiozne motnje, PTSD). Precej več žrtev iz protestantskih ustanov je poročalo o trenutnih psihosocialnih težavah.
Rezultati kažejo, da je spolno zlorabo otrok v institucijah mogoče pripisati prej sami naravi institucionalnih struktur in družbenim predpostavkam o pravicah otrok, bolj kot pa odnosu do spolnosti določene vere, organizacije (govorimo o javnih ustanovah). Raziskovalni podatki, ki izhajajo iz te študije, lahko služijo kot izhodišče za gradnjo hipotez in lahko nakažejo pot k izboljšavam preventivnih in intervencijskih strategij.
Razprava.
Medtem ko je veliko znanja izhajalo iz uradnih preiskav, izvedenih v različnih državah v zadnjem desetletju, je spolna zloraba v institucijah še vedno premalo raziskano področje. Mnoge študije o spolni zlorabi otrok niso vključile ustreznega števila žrtev institucionalne zlorabe. Na primer, v raziskavi iz leta 2010, ki je preučevala podatke o razširjenosti spolne zlorabe v Nemčiji in je zajela skoraj 12.000 posameznikov, so bili samo štirje anketiranci – manj kot 0,001 odstotka vseh – nekdanji stanovalci otroških domov. Trenutna študija, ki temelji na podatkih, zbranih v letih 2010–2011 prek sistema poročanja, ki ga je vzpostavil neodvisni komisar, predstavlja največji vzorec žrtev spolne zlorabe otrok v ustanovah, ki so jih kdaj proučevali v Nemčiji. Je tudi prvo, ki posebej primerja spolne zlorabe v rimskokatoliškem, protestantskem in nereligioznem okolju, saj se je večina prejšnjih poročil osredotočala samo na rimskokatoliške institucije, npr.
Spolna zloraba je bila prijavljena za vsako od teh treh nastavitev. Na podlagi pričevanj žrtev spolne zlorabe otrok v našem vzorcu se zdi, da dejavniki, ki so skupni vsem institucijam, kot so skupinska kohezija, hierarhične strukture moči in odvisnost ter pristranskost glede verodostojnosti v korist avtoritet, vodijo k pojavu ponavljajoče se spolne zlorabe v daljšem časovnem obdobju, ne glede na versko pripadnost. Številni vzorci zlorab v vseh treh okoljih, ne glede na versko pripadnost, so bili podobni: žrtve iz vseh treh okolij so opisale ponavljajoče se napade, ki so jih zagrešili moški; ena tretjina vseh prijavljenih penetracij; in več kot 90 % jih je navedlo, da je zloraba trajala. Številne žrtve so izjavile, da ko so zlorabo razkrile oblastem, so bile prezrte ali celo kaznovane. O napadih več storilcev so poročali pogosteje za posvetne kot za versko povezane ustanove. V vseh treh okoljih so storilci uporabljali strategije pridobivanja zaupanja žrtev, ustvarjanja situacij, v katerih so bili sami z žrtvijo, in prikrivanja spolne zlorabe kot nečesa vzgojnega; vse to so poročale žrtve v drugih študijah, npr. Storilci v versko povezanih okoljih so dodatno izkoriščali situacije zaupanja (npr. spoved) in uporabo verskih groženj, da bi otroke prestrašili, da bi se podredili.
Čeprav so ženske običajno bolj izpostavljene spolni zlorabi, je bilo več žrtev v našem vzorcu moških. To je mogoče pojasniti z dejstvom, da je bilo na splošno več fantov kot deklet poslanih v internate ali ustanove za bivanje. To velja še danes; od leta 2010 sta bili dve tretjini otrok v mladinskih zavodih dečkov.
Več študij, npr. so razkrili visoko življenjsko prevalenco psihiatričnih motenj, kot so depresija, anksiozne motnje, zloraba substanc in PTSD, pri preživelih institucionalne zlorabe otrok. (V našem vzorcu so nekatere žrtve poročale, da še vedno doživljajo simptome PTSP desetletja po koncu zlorabe.) Ker vse žrtve ne iščejo zdravljenja in ne dobijo diagnoz, je stopnja v našem vzorcu morda dejansko podcenila odstotek žrtev s takšnimi težavami. Poleg psihiatričnih motenj lahko zloraba s strani zaupanja vredne osebe povzroči tudi psihosocialne okvare, ki vplivajo na otrokovo sposobnost vzpostavljanja odnosov in navezanosti pozneje v življenju. Medtem ko nekatere žrtve kažejo odpornost na travmo ali so sposobne premagati njene učinke, so druge ujete v zapleten začaran krog, v katerem se izkrivljen pogled na navezanost ohrani vse življenje in močno vpliva na odnose med odraslimi. V našem vzorcu je več žensk kot moških opisalo zlorabo, ki se je nadaljevala v odrasli dobi. V zvezi z razlikami v rezultatih za žrtve verskih in posvetnih ustanov smo ugotovili podobne stopnje psihiatričnih motenj v vseh treh okoljih, vendar višjo stopnjo psihosocialnih motenj med žrtvami, ki so bile zlorabljene v ustanovah, ki jih vodijo protestanti. V skladu s sociološkimi teorijami Maxa Webra je možno, da je tako imenovana »protestantska delovna etika« igrala vlogo pri tem, da so lahko posamezniki z višjimi pričakovanji glede uspeha v življenju bolj prizadeti zaradi nizkih dosežkov in zato bolj verjetno prijavijo to kot oslabitev; vendar so to le ugibanja.
Analiza kvalitativnih podatkov, ki so jih posredovali anketiranci, osvetljuje stiske, s katerimi so se včasih srečevali otroci prejšnjih generacij. Do relativno nedavnega se o problemu zlorabe otrok ni javno razpravljalo in širša javnost je malo vedela o njeni razširjenosti, procesu in posledicah. Otroci niso imeli posebnih pravic; telesno kaznovanje je bilo sprejemljivo (v Nemčiji so ga zakonsko odpravili šele leta 2001); in spolna vzgoja pred sedemdesetimi leti je bila redka.
Starejše žrtve v našem vzorcu so opisovale odvisnost, nemoč in podvrženost krutemu kaznovanju; tisti v ustanovah z versko pripadnostjo pa so opisali dodatni element spolne zlorabe, ki je včasih prikrita kot verski obred, ali da storilec otroku grozi z verskimi posledicami, kot je peklenski ogenj, če se bo upiral. Večina študij zlorabe otrok v ustanovah ali rejniških okoljih se je osredotočala na dogodke, ki so se zgodili pred osemdesetimi leti prejšnjega stoletja. Podatki iz nekaj študij, ki so preučevale novejše situacije, kažejo, da se je stopnja spolne zlorabe v takih okoljih v zadnjih desetletjih zmanjšala [12,19], vendar so otroci v teh okoljih še vedno bolj izpostavljeni tveganju spolne zlorabe. ali drugače trpinčeno kot prebivalstvo na splošno. Morda še vedno obstaja pomanjkanje zavedanja in razumevanja problema s strani pristojnih. Program ponovne ocene, ki ga sponzorira vlada, in ugotovitve, opisane v tem poročilu, imajo več pomembnih funkcij. Prvič, program je žrtvam prejšnjih generacij, od katerih mnoge še nikoli niso nikomur razkrile zlorabe, dal priložnost, da spregovorijo o tem, kaj se jim je zgodilo. Drugič, politični proces, ki je bil sprožen s programom, je bil zasnovan za izboljšanje položaja žrtev spolne zlorabe otrok (npr. s pomočjo žrtvam pri dostopu do učinkovitih terapij). Tretjič, ugotovitve so pokazale, da pretekla spolna zloraba otrok v institucijah ni bila povezana z nobeno določeno versko pripadnostjo, temveč z institucijami na splošno. Nazadnje, medtem ko so se pravice otrok in kakovost izobraževanja v institucijah v zadnjih nekaj desetletjih izboljšale, se lahko zagovorniki dobrobiti otrok še vedno učijo iz teh izkušenj in jih lahko uporabijo za krepitev izvajanja preventivnih in intervencijskih strategij. Čeprav je obveščanje javnosti o programu privedlo do večje ozaveščenosti javnosti o spolni zlorabi otrok v institucijah, je težava morda včasih še vedno podcenjena. V nemški raziskavi, ki je anketirala 1.128 ravnateljev, 702 svetovalcev in 736 direktorjev zavodov, je le 3,1 % vprašanih znalo navesti celo sum spolne zlorabe v zadnjih treh letih, kar je presenetljivo. Vendar ni jasno, ali ta ugotovitev odraža resnične stopnje razširjenosti ali je izkrivljena zaradi omejitev študije (npr. ni bilo potrjevanja informacij in posamezniki, ki so privolili v sodelovanje, so bili izbrani sami).
...
Povzetek študije
Ta študija je prva, ki na velikem vzorcu preučuje vzorce in posledice spolne zlorabe otrok v različnih vrstah institucij. Na podlagi informacij, ki so jih posredovali anketiranci, se zdi, da je narava institucionalnih struktur in splošno dojemanje otrokovih pravic dejavnik razširjenosti in narave spolne zlorabe otrok prej kot verska pripadnost institucij. Zdi se, da se je huda spolna zloraba v institucijah v zadnjih desetletjih zmanjšala, vendar še vedno obstaja potreba po boljšem razumevanju in izvajanju preventivnih in intervencijskih strategij. Raziskovalni podatki, ki izhajajo iz te študije, lahko služijo kot izhodišče za gradnjo hipotez.
Več na: https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC3995507/

K tej diskusiji dodajmo še šokantno odkritje, da je Francoski upokojeni pedofilski kirurg Joel Le Scouarnec priznal posilstva ali spolne napada na skoraj 300 pacientov v času svojega profesionalnega udejstvovanja. Gre večinoma za otroke. Večino zlorab je zapisal v svoj dnevnik. To je eden najbolj odmevnih primerov spolnih zlorab otrok v Franciji, v Evropi (razkrito leta 2025). Ta primer še enkrat kaže, da je ni inštitucije, službe, kjer spolnih zlorab ni - žal. In lahko si predstavljate medijski in politični pogrom nad RKC, če bi se tako množično zlorabljanje dogajalo s strani kakšnega cerkvenega uslužbenca (v Sloveniji bi se zgodil pravi pogrom nad RKC, tudi na zahodu Evrope). To bi recimo ustrezalo pogromu nad zdravstvenim sistemom kot takim - ki pa zato ker obstaja, ni primarno pedofilski, a to seveda zdravstva ne odvezuje, da vloži maksimalno truda, da se spolne in ostale zlorabe preprečijo, seveda enako velja za RKC in vse ostale ustanove.
V resnici pa je ta primer zlorab zblojenega zdravnika opozorilo, da se mora vsaka organizirana dejavnost primarno zakonsko zaščititi, preko kontrol, zunanjih preverjanj, anket, pred spolnimi in ostalimi zlorabami. Velja za: šole, vrtce, univerze, bolnice, verske ustanove, zapore, vojsko, javne prireditve, zabavišča, medijske ustanove, taka in drugačna podjetja, službe ...
Primer zdravnika Scouarneca tudi kaže, da je teh zlorab precej več, kot jih odkrijejo organi pregona - in nad tem se je potrebno zamisliti. Sedaj medijsko in politično izgleda tako, da je RKC edina grešna ustanova (temu še zdaleč ni tako), ostale službe pa lahko v senci te neresnice delajo kar koli. In to je eklatantna zloraba, zavajanje s strani politike in medijev tudi akademskih ustanov, seveda s pozicije njihove moči in je moralno enako zavržena kot same spolne zlorabe. Proti spolnim zlorabam otrok in odraslih se ne moremo boriti z lažjo in enostranskostjo - z dvojnimi merili. In francoski primer izprijenega zdravnika opozarja točno na to zlorabo - na model, ko kradljivci kričijo "primite tatu" (torej zgolj RKC), ne rešuje ničesar, ampak dopušča še večje zlorabe po ostalih ustanovah.
Še podoben primer - ko so organi pregona morali gledati vstran.
Angleška medijska osebnost - James Wilson Vincent Savile (1926 - 2011) je bil znan po svoji ekscentrični podobi, dobrodelnem delu, vodil je tudi nekatere BBC-jeve oddaje Top of the Pops in Jim'll Fix It. Po njegovi smrti je bilo preiskanih na stotine obtožb o spolnih zlorabah, ki so omadeževale njegov ugled in policija je končno ugotovila, da je bil plenilski spolni prestopnik in morda eden najbolj grozovitih v Veliki Britaniji. Že v času njegovega življenja so bile podane obtožbe na njegov račun, vendar so bile obtožnice opuščene in žrtve so bile žal prezrte - bil je del omrežja nedotakljivih, ki so najbrž bili vsi bolj ali manj povezani s tovrstnimi zavrženimi praksami. Savileove žrtve so bili tako otroci in starejše posamezniki. BBC je žal oviral razkritje obsega zlorabe otrok v svoji medijski hiši - in to je žal vzorec, ki danes še kako vztraja po celi Evropi (mediji zmeraj ščitijo svoja omrežja in napadajo konkurenco - brez pluralnosti torej ni demokracije in odstiranja resnice, ni boljšega življenja). Junija 2014 so preiskave v 28 bolnišnicah NZS končno ugotovile, da je v več desetletjih spolno napadal tako osebje in bolnike, stare od 5 do 75 let. Zaradi izjemnega škandala so bile nekatere časti, ki jih je Savile prejel v svoji karieri, posmrtno preklicane in njegovi televizijski nastopi se več ne prikazujejo. A za žrtve prepozno.
Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Jimmy_Savile


Ko recimo naši mediji dnevno nabijajo o spolnih zlorabah otrok in odraslih v cerkvi, ne pa tudi o ostalih zlorabah otrok po šolah, v medicini, na ulicah, v zabaviščih (Fotopub) ..., pa pozabljajo na izjemen kriminal, ki presega vse ostale RKC delikte. Gre za zavrženo dejanje kraje otrok v porodnišnicah v naši bivši državi. To je zločin, ki ne zastara, tudi zaradi neslutene razsežnosti te ostudne prakse. Gre za izjemno povedno številko, saj je bilo kar 20 tisoč otrok v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja v nekdanji državi odvzetih mamam kmalu po porodu - sestre, zdravniki pa so jih osorno nalagali, da so otroci pač umrli, nehali dihat ... In kako to, da je ta zločin medijsko in pravno neraziskan - prepuščen le ubogim utrujenim, nemočnim in šikaniranim mamam.


Omenimo še protislovne sociološke resnice (populacijska gibanja), ki nam niso v ponos, so pa večne in je prav, da jih ne skrivamo.
Zakaj gre?
Kot kažejo zgodovinski podatki, družbe brez revežev niso preživele, niso bile uspešne.
Reveži namreč protislovno (ali pa tudi ne) večinoma spoštujejo vse koristne malenkosti, ki jim jih domovina, lastna skupnost, vendar nudi - vsaj za osnov(n)o preživetja. Jim recimo tudi dopušča otroke, družine, ker jih domovina rabi in se preprosti ljudje tudi počutijo varni v lastni skupnosti jezikovnega in ostalega kulturnega izročila ... Reveži se tudi večinsko borijo (za kdaj "osovraženo") domovino ... (zato mnogi politični sistemi temeljijo primarno na revežih, a ne vsi, tudi naš je, a ni dajal upanja ...).
Revni ljudje namreč imamo, kot smo že omenili, večinsko tudi družine, otroke, ki so bistvo človeške družbe, preživetja, ekonomije, razvoja, zgodovine. Otroci so temelj vsakega bogastva - tudi bogatašev brez otrok.
Obnašanje bogatih ali tistih, ki so se rodili z zlato žlico v ustih, pa je na drugi strani večinsko pogubno, brez vrednot življenja. So izjeme, a je zares odgovornih bogatašev (ali bolje ljudi, ki lagodno živijo) premalo, da bi bogastvo lahko postalo temelj večine. Tudi nekoč reveži, potem bogataši, doživijo enako degradacijo vrednot, zagotovo v naslednjih generacijah. To je pravilo, ki ga še nobena skupnost ni razrešila, ker namreč nove generacije nimajo več izkušnje doživete želje in resnice, da je potrebno za uspeh delati, kdaj celo garati. Zakon genetike, narave, možganov, je zgolj v aktivnem otroštvu doživetja realnosti preživetja in iskanju rešitev za vsakdanjo eksistenco in planiranju rezerv za spremenjene okoliščine, recimo vsaj v ciklu enega leta, če ne več. Otroci, ki tega ne doživijo (mestni otroci Evrope 21. stoletja zagotovo ne), so več ali manj podvrženi trajni opravilni invalidnosti tako v mišljenju, motoriki, kot v zmožnosti dolgoročnega preživetja, ko se jim podre vsakdanjik samoumevne oskrbe, medijskega blišča - in to se nam v Evropi ravno dogaja. Če pogledamo res uspešne inovatorje, znanstvenike, umetnike, inženirje, gradbenike ... je večina le teh v Evropi prihajala iz stanu preprosti ljudi, vajenih trdega in poštenega dela. Teh otrok, ki doživljajo resnico sveta na lastni koži, teh skupnosti danes v Evropi zmanjkuje. Posledice so na dlani. V Evropo se tako danes zgrinjajo trume ljudi iz tretjega sveta, ker Evropa izgublja, ne samo na primarnih storitvah, kmetijstvo, fizična dela, gradbeništvo, krojaštvo, rudarstvo, industrija, rokodelstvo ..., demografija Evrope je porazna - postajamo družba ubogih dementnih starcev, ko se zdi višek našega humanizma, medicine evtanazija. Evropa izgublja celo v šolstvu, zdravstvu (ni učiteljev, ni medicinskih sester, ni zdravnikov, negovalk), izgublja tudi na področju raziskovanja. Mladi v Sloveniji sicer kar nad 70 % končajo določene univerzitetne smeri (to je grozljiva številka, nekateri trdijo, da to pomeni kar 60 % izgubljenih človeških resursov). A to niso smeri za preživetje in razvoj - mladi postanejo neke vrste neuporabni šolani novodobni farizeji ... (farizeji so sicer izpolnjevali zapovedi, vendar pa niso imeli prave ljubezni, odnosa do sočloveka, do preživetja skupnosti, bili so neke vrste kulturni evnuhi).
Bogataši in ljudje, ki lagodno živijo (kot sledi iz socioloških analiz zgodovine), se namreč torej polenijo, ničesar ne cenijo (to je zakon genetike), ničesar nimajo radi, še domovine ne. Ne cenijo otrok, ker jih baje omejujejo v vsakdanjih hrepenenjih po novih in novih užitkih - užitkih, ki jih za razvajenost bogatih hitro zmanjka ali ti užitki čez čas ne delujejo več ... (na koncu ostanejo le še kakšna mamila, alkohol, perverzne prakse in zaton ...).
Zato lahko preberemo v Evangeliju po Mateju (19,24) "In spet vam povem: 'Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo.'"
To je paradoks, ki ga je izkazala zgodovina. A zgodovina je tudi pokazala, da tudi reveži (neka civilizacija) ne morejo preživeti, če družba ne dopušča sposobnih ljudi, ki vendar ustvarjajo zase in tudi za druge, ki ubogim omogočajo delo, osnove preživetja. Sposobni, pametni in zmerni, med njimi so tudi nekateri bogati ljudje, omogočajo tudi primarni dogovor o vzorcih obnašanja, o etiki, o dopustnem in nedopustnem, o skupnem dobru (ceste, šole, bolnišnice, prazniki, verovanja, pravila v gospodarstvu, davki ...). In ko se med tema dvema skrajnostnima vzpostavi določeno ravnovesje (upanje v minimalne standarde korektnosti, možnost napredovanja, človečnosti), se pojavijo civilizacije, ki lahko preživijo nekaj 100 ali nekaj 1000 let.
To protislovje se zdi kot zakon populacijski gibanj in ključ do uspešnosti neke družbe. Brez razlik v človeški skupnosti ni pretoka dela, človeških hrepenenj, inovacij, napredka; brez družbenega konsenza o razlikah v družbi pa ni nobena civilizacija živela več kot nekaj 10 let ... oziroma sploh ni zaživela.
Če katera religija, je ravno krščanstvo vsa ta protislovja znotraj družbene dinamike in možne rešitve, izjemno bistro vgradilo v Sveto pismo (Biblija, The Bible) in delno tudi v vsakdanje prakticiranje krščanske drže. Seveda tudi ostale religije rešujejo podobne, oz. enaka protislovja, a le v krščanstvu se Jezus "protislovno" pusti pribiti na križ za sočloveka in le tukaj si pisci upajo zapisati, da ljudje glasujejo za barabo in žrtvujejo dobrega človeka, ker so jih duhovniki in starešine pregovorile ...
V Svetem pismu lahko preberemo - Matej 27,15-26: 20 Véliki duhovniki in starešine so pregovorili množico, naj zahtevajo Baraba, Jezusa pa dajo umoriti. 21 Upravitelj jim je odgovoril: »Katerega od teh dveh hočete, da vam izpustim?« »Baraba,« so rekli. 22 »Kaj naj torej storim z Jezusom, ki se imenuje Kristus?« jim je rekel Pilat. Vsi so dejali: »Križan naj bo!« 23 Rekel jim je: »Kaj je vendar hudega storil?« Oni pa so še bolj kričali: »Križan naj bo!«
In to je vzorec, ki je temelj razumevanja skoraj vsake družbe (vedno znova se namreč izkaže, da - pod določenimi pogoji manipulacije javnega mnenja, kar je žal prej pravilo kot izjema - imajo ljudje rajši barabe, klovne, kot pa nekoga, ki si želi normalnosti; Sveto pismo, žal Slovenija in tudi zadnja leta Evropa to dokazujejo).
Če ste torej kdaj osovraženi in nimate nobene moči, razen moralne, še to ne pomeni, da ste na napačni strani zgodovine - a tega ne morete vedeti, zato je seveda zmeraj potrebno pomisliti na sedem smrtnih grehov:
Superbia: napuh
Avaritia: pohlep
Luxuria: pohota (nečistost, strast, poželenje)
Ira: jeza
Gula: požrešnost
Invidia: zavist
Acedia: lenoba
Seveda, nekateri pa gradijo "prevrednotene vrednote" prav na teh grehih (uporabljajo torej: napuh, pohlep, pohoto, jezo, požrešnost, zavist, lenobo) za vzpon na družbeni lestvici. Saj poznate prispodobo, da pridna dekleta pridejo v nebesa, poredna pa povsod. In krščanstvo vsa našteta protislovja vključuje v svoj nauk, v dinamiko življenja in zgodovine, z nekonvencionalnimi odgovori - ponuja življenje za drugega, tudi če ta zavrača ponujeno roko ... Nikakor pa krščanstvo ne obljublja novega človeka brez greha - a veliko ideologij pa žal prav to obljublja; obljublja novega idealnega človeka, družbo, a žal za temi praksami (v iskanju nemogočega, pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni) ostajajo strašna polja smrti in genocidov. Poznamo jih iz 20. stoletja, revolucija žre lastne otroke, najprej ruske, pozneje ukrajinske - hlodomor, genocid nad Armenci. Že prej nad domačini v Afriki, pozneje nad Judi in ostalimi narodi Evrope, sveta, krute ideološke državljanske vojne 20. stoletja, tudi v majčkeni Sloveniji. A si predstavljate da je bil davek slovenske morije (bilo nas je dober milijon) med in po drugi vojni okrog 100 000 ljudi (k temu je potrebno prišteti še nekaj 10 tisoč izgnanih Slovencev in ostalih, mnogi pa so pobegnili v tujino (izobraženci), ker bi jih sicer doma čakala smrt ali ponižanje). In to je kar cca 1/3 ameriških izgub med drugo svetovno vojno. Slovenci smo torej velesila v skrajnostih do samega sebe - tudi zaradi uvoženih ideologij 20. stoletja in okupacije velikih sosed. Zadnja in najbrž usodna okupacija za preživetje slovenstva je bila srbska po letu 1918. V letih 1988 - 1991 se je zdelo, da bomo končno na svoji zemlji mi gospodar (kot pojejo pesmi) - a zdi se, da smo se ušteli. Državo smo najbrž dobili 70 let prepozno. Zapiranje osamosvojiteljev (montirani sodni procesi, vrhovni sodniki brez diplom), brisanje muzeja slovenske osamosvojitve, nepokop ubitih po drugi svetovni vojni, ekonomsko nazadovanje, podeželje se prazni, katastrofalna demografska slika, spet beg pametnih ljudi v tujino, slovenske kulture v medijih, v javnosti, praktično ni več, v šolah se nabira kaos brez identitete, vero naših staršev in RKC se preganja in demonizira, sodno se preganja tiste, ki se zavzemajo za še nerojene otroke (patra Strehovca in ostale, tudi medijsko blokira), kulturi smrti se na veliko odpira vrata, politika podpira mednarodni terorizem, svoboda govora je v zatonu, po ulicah vreščijo skrajne strankarske milice, ki niso dobile legitimnosti na volitvah, določenim prijateljem Miloševića se odpisuje nekaj 10 milijonske dolgove, ostale pa sodno preganja in medijsko sramoti, ker hočejo normalno živeti in spoštovati dediščino Trubarja, Prešerna, Cankarja, trud in žrtvovanje naših prednikov; zavedene množice pa kričijo: »Križan naj bo!« (Véliki duhovniki in starešine so pregovorili množico, naj zahtevajo Baraba, Jezusa pa dajo umoriti.) in potem gredo še na papežev pogreb in se tam slikajo ..., to so žal zlovešče napovedi.
No - človek obrača, Bog pa obrne, pustimo se presenetiti.

Je pa tako, da so človeške odločitve velikokrat vezane na slabe ali dobre izkušnje iz otroških let in na karakter - ki pa ga v večji meri oblikuje genetika. Tako lahko enaka dobra ali slaba socialna slika dvema otrokoma v poznejših letih vrne diametralno nasprotni razlagi, kateri družbeni, socialni dogovor (politična ureditev, religija) bolj pomaga, človeku da dostojno prehodi pot na tem svetu. Otroka, lahko tudi brata, ki sta bila recimo v otroštvu lačna, bosta najverjetneje drugače odgovorila na izzive v odrasli dobi. Lahko, da bo eden od njiju ostal skromen v prehrani, tudi sicer varčen in deloven, ta drugi pa bo lahko iskal smisel v zapravljanju denarja v nezdravih prehranjevalnih navadah in mu bo tudi sicer varčnost tuja in se bo zmeraj usajal, da so drugi krivi za njegove težave. Kot recimo v šolskem razredu enaka razlaga učne snovi različnim učencem različno pomaga pri reševanju nalog med preizkusi znanja ali pri uporabi v vsakdanjem življenju. Nekateri rešujejo probleme precej gladko (ocene 4 ali 5, na fakultetah 9 ali 10), večina nekje povprečno. Obstaja pa nekaj učencev, ki imajo pa velike težave, a mnogi od njih krivijo za te težave kar učitelja, sistem ... A tudi talenti so med uspešnimi in manj uspešnimi različno porazdeljeni, lahko da nekdo, ki mu leži naravoslovje nikakor ne blesti pri jezikih in tako se velikokrat uspeh in neuspeh delno prepletata. Odnos do duhovnosti je za ene (ne glede na šolski uspeh) nekaj tujega, a nekateri kar hrepenijo po duhovni razlagi človeka, lastnega socialnega kroga. Nekateri vidijo zgolj moč matematike, fizike, biologije, inženirstva ... kot edino (zgolj mehanično) pot do razlage sveta, človeka, spet drugi povezujejo naravoslovje s celostno sliko človeškega doživljanja sveta, čustvovanja, človeških odnosov, tudi pot do umetniškega udejstvovanja, humanizma. Nekateri vidijo najprej pravice in manj dolžnosti, spet drugi pa postavljajo na prvo mesto delo in dolžnosti ... V tej dihotomiji ni moč najti pametnih rešitev - tega se seveda zaveda tudi Sveto pismo in delno RKC. Tako smo obsojeni na sobivanje dveh konceptov, ki nista združljiva - a ker je taka realnost, imamo neprestano dinamiko v strukturi realnih vrednot, ki se jim moramo prilagajati. Ko prevzamejo vajeti v roke ljudje, ki vidijo zgolj pravice in za težave valijo krivdo le na druge okrog sebe, se družba zapre sama vase in prihajajoča revščina sili posameznike k improvizaciji, individualizmu, k dvojni morali (ena je za javnost, druga za družino, prijatelje). Če pa se recimo zgodi, po daljši krizi, da vajeti neke skupnosti vendar le prevzamejo v roke sposobni, odgovorni in delovni ljudje, se to počasi pozna na standardu posameznika in skupnosti, v splošnem napredku. A to blagostanje kmalu naplavi na dan zavist, da imajo nekateri več in kolo "sreče" se spet začne obračati v revščino. Tako so človeške skupnosti več ali manj obsojene na cikle avtističnih diktatur, dekadence in seveda občasno tudi na čase razumnih in odgovornih politikov, javnih služb, mnenjskih voditeljev, umetnikov.
Ker je človek čredno bitje - brez skupnosti praktično ne moremo zaživeti in preživeti, brez sobivanja in sodelovanja ni zgodovine, ni identitete, ni časa - in, ker se med nami skrivajo izjemno brihtni ljudje - smo že kmalu po enem največjih človeških izumov, to je govor, zbrali osnovne globoke resnice, modrosti, o nas samih (kaj smo in kaki smo, kako vendar na kratko in učinkovito nagovoriti sebe in sočloveka) in jih zbrali v kratkih stavkih, modrostih, ki jih zelo povedno imenujemo PREGOVORI. In, če smo iskreni, je večina današnjih knjig na tematiko psihologije, družinske terapije, tudi delno filozofije in ekonomije le tekstovno baročno napihnjenih starodavnih pregovorov. Najlažje torej nekoga nagovorimo (pregovorimo) s pregovorom. A ti pregovori niso enosmerni. Skoraj zmeraj na dani pregovor obstaja korekcijski pregovor ali njih več, ki nas opomnijo, da moramo poznati kontekst, kdaj lahko kak pregovor utemeljeno uporabimo. Oziroma, uporaba pregovora zahteva premislek, ker drugače je lahko učinek za govorca ravno nasproten, kot je želel. Nekaj primerov takih pregovorov, ki se med sabo dopolnjujejo:
*_* Kdor jezika špara, kruha strada. Molk je zlato. Kdor molči, devetim odgovori. Z lepo besedo ti še graščino odpro. Previdnost je mati modrosti. Cagav fant še nikdar ni pri lepi punci spal. Pisana beseda ostane.
*_* Beseda lahko močneje udari kot pest. Dejanja so glasnejša od besede. Dosti besed – malo prida. Modra ušesa se ne zmenijo za neumne besede. Vola primeš za roge, človeka za besedo.
*_* Starega psa ne moreš naučiti novih trikov. Bolje pozno kot nikoli.
*_* Potrpežljivost je božja mast, a revež je tisti, ki se z njo maže.
*_* Prazna vreča ne stoji pokonci. Kar seješ, to žanješ. Živi iz rok v usta. Kdor neprestano opazuje oblake, ne bo nikoli žel. Človek brez ljubezni jemlje, poln ljubezni daje. Samo enkrat se živi. Kar si vse življenje sadil, to boš na pozna leta užil. Življenje se meri po delih, ne po dnevih. Srečnejši je tisti, ki daje, kakor oni, ki jemlje.
*_* Ne prevzemi se v sreči, ne ponižuj se v nesreči! Išči novo srečo, a stare ne zavrzi! Dokler bo šla sreča s teboj, boš imel prijateljev cel roj. Kakor dobljeno, tako izgubljeno. Revolucija žre svoje otroke.
*_* Prah si in v prah se povrneš. Življenje je kot basen; ni važno, kako je dolga, ampak kakšen je njen nauk.
*_* Hvala se pod mizo valja. Kadar prosi, zlata usta nosi, kadar vrača, hrbet obrača. Kar je preveč, še s kruhom ni dobro.
*_* Kakršni starši, takšni otroci. Kakršen gospodar, takšen pes.
*_* Vsi ljudje vse vedo. Vsega nobeden ne ve.
*_* Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal! Vsak je svoje sreče kovač. Če bi bil vedež, ne bi bil revež.

In še nekaj ostalih pregovorov:

Isti ptiči skup letijo.
Po bitki je lahko biti general.
Kdor lahko dela in ne dela, naj ne je.
Brez dela ni jela.
Dvakrat sm jo odrezu pa j' še zmer prekratka!
V slogi je moč.
Najbolj je gluh tisti, ki noče poslušati.
Večkrat so iz šale, nesreče že nastale.
Zanič je pes, ki s za rep pusti ujeti.
Jezik je edino, kar ostane tistemu, ki je brez domovine.
Marsikdo se s tujim jezikom pači, z domačim pa berači.
Kadar žalost do vrha prekipi, že veselje se glasi.
Ko bi človek vse grenjave povsem izpil, en trenutek povsem živ bi ne bil.
Sto ljudi, sto nravi.
Vsak berač svojo malho hvali.
Kdor te hvali, te misli prevarati.
Sit lačnega ne razume!
Slaba cerkev, v kateri ni nikdar pridige.
Grša je gos, bolj se snaži.
Vest je najboljše vzglavje.
Kdor ni užil žalosti, ne zna ceniti veselja.
Ne išči dlake v jajcu
Na domačem pragu se petelin lahko repenči.
Kdor konja lovi, mu mrve moli.
Na nizkega osla se lahko vsakdo povzpne.
Kakor pozdravljaš, tako ti odzdravljajo.
Gliha vkup štriha.
Upanje je vogelni kamen človeškega življenja.
Dober glas seže v deveto vas, slab pa v deveto deželo.
Kar se Janezek nauči, to Janez zna.
Nismo bogati, da bi kupovali poceni.
Tiha voda bregove dere.
Vsaka šola nekaj stane.
Strah ima velike oči.
Starost prihaja - moč odhaja.
Srečen si, ako si ne želiš, česar ne moreš imeti.
Vse kar imam, nosim s seboj.
Ako češ koga spoznati, oblasti mu daj!
Ni bolj praznega človeka mimo tistega, ki je sebe poln.
Sposoben krmar pluje tudi z raztrganimi jadri.
Ni tako neumnega človeka, da bi za nekaj ne bil.
Zažgati je lahko, hud ogenj pogasiti pa težko.
Zgodovina ne more biti učiteljica modrosti, če v njej iščemo navdih za novo sovraštvo.
Dobro živeti, srečno umreti, to je hudiču račun podreti.
Boljša nam domača gruda kot na tujem zlata ruda!
Da se resnica prav spozna, treba je čuti dva zvona.
Skrivnost - če jo ve samo en, jo ve samo en, če jo pa dva, pa pol sveta.
Če se moškemu kaj pove, gre pri enem ušesu noter, pri drugem ven, če ženski, gre pri obeh ušesih noter, pri ustih pa ven.
Grbec (grbavec) tujo grbo vidi, svoje pa ne.
Ni tisti tvoj prijatelj, ki te hvali, ampak tisti, ki te graja.
Varuj se ženske, ki govori o svoji kreposti in moškega, ki se hvali s svojo poštenostjo.
Bolje tenek mir kot tolst prepir.
Trudnemu je lahko postiljati.
Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.
Če bi posojila čemu služila, bi posojali tudi žene.
Ponižen odgovor zlomi jezo, čemerna beseda pa jo vrže.
Kovačeva kobila in šuštarjeva žena sta vedno bosi.
Bolje je funt pameti kot cent moči.
Koliko znaš, toliko veljaš - je veljalo včasih.
Prirojenih lastnosti nikdo ne ukrade.
Človek brez slabosti, telo brez kosti.
En norec deset norcev naredi.
Dober počitek je pol dela.
Poučevati norca je toliko kot zdraviti mrliča.
Kdor grdo gleda, še grše misli.
Navada je ena muka, odvada dve.
Sosedova trava je vedno bolj zelena.
Ženska je kot reka, ob bregovih daje bujno življenje, upanje, a z eno poplavo vse uniči.
Bolna je, delat ne more; godci zagodejo, plesat' pa pojde.
Kdor hoče, temu ni nič težko, kdor noče, vse.
Bolje stare modrosti, kot nove norosti.
Od lepote ni nič vzeti, pa jo vendar vsak hoče imeti.
Kakršen je mojster, tako je delo.
Prijaznost prijaznost najde.
Ljubezen je včasih bolezen.
Na jeziku med, v srcu led.
Zaradi dreves ni videl gozda.
Veliko govorice, malo resnice.
Človek skušen več ve kot učen.
Sto babic, kilavo dete.
Nihče ne ljubi domovine, ker je velika, temveč ker je njegova.
Slabo orodje je cesta k zamudi, mojstra ukrade in delavca utrudi.
Roka še ni naredila otroka.
Vsak po svoje, je dejal tisti, ki je s svedrom kravo drl.
Lonec lončarja hvali.
Ne tisti, ki začne, temveč tisti, ki dokonča, slavo dobi.
Krava se molze pri gobcu.
Česar je polno srce, o tem usta rada govore.
Ne mešaj jabolk in hrušk.
Jabolko ne pade daleč od drevesa.
Čast je ledena gaz, ki hitro zvodeni.
Kar mačka rodi, miši lovi.
Kdor jamra, mu je potrebno vzeti.
V nejevolji smo mrmravci, v sreči gizdavci.
Na svetu ni človeka, ki bi ustregel vsem ljudem.
Sitna muha nikoli dolgo ne živi.
Če je že beg sramoten, je pa koristen.
Ogenj in voda dobro služita, a slabo gospodarita.
Ni pomembno koliko je nekaj vredno, ampak koliko ti pomeni.
Če bi volitve kaj spremenile, bi jih ukinili.
Ni važno koliko skočiš, ampak koliko ti namerijo.
Stalinov rek: “Ni pomembno, kako ljudje glasujejo, ampak kako preštejemo glasove!”
Krogle in medalje nikoli ne zadenejo pravega ...

Še komentar na zapisane pregovore - zdi se, da pregovori ne spadajo v tako specifično vsebino, kot je dvojec "RKC in znanost".
A v bistvu so pregovori, ker živijo med aktivno populacijo in se z njimi srečujejo vse generacije določenega časa, ena od osnov logičnega, družbenega, duhovnega, moralnega in abstraktnega razmišljanja. Večinoma so pregovori na začetku imeli dobeseden pomen, nato so jih ljudje posvojili kot sredstvo za opis človeške narave, morale - pregovori so nam postavili ogledalo.
Pregovora "Jabolko ne pade daleč od drevesa ali kar seješ, to žanješ." sta na nek način nastavek za genetiko, fiziko in seveda tudi za moralo, razložita nam posledice naših zgrešenih dejanj ali zgolj besed.
"Sit lačnega ne razume!" je zagotovo misel, ki nas spomni na socialno držo, politiko, tudi na potrebo po empatiji in se lahko aplicira na mnoge dvojice doživetij, človeških stanj (zdrav bolnega ne razume, brihten nerodneža ne razume ...). Pregovor "V nejevolji smo mrmravci, v sreči gizdavci." nam pokaže ogledalo naše dvojne narave.
Seveda, vemo, da lahko pregovore tudi drugače interpretiramo ali jih dopolnimo in povečamo ali popolnoma zrelativiziramo njihovo ostrino, obrnemo pomen (recimo, kdor visoko leta je pilot ...). Ljudje se kdaj tudi zbadajo s proti pregovori - recimo, hvala se pod mizo vala ali, če mački stopiš na rep, zacvili, se lahko kdaj branita z znano krilatico, da se za dobrim konjem kadi ... Vse je odvisno od uporabnikov, njihovega čustvenega dometa in tudi karizme, ki jo prinesemo na svet ... Med ljudmi so tudi taki, ki ne zmorejo skrbeti zase (ekstremne oblike avtizma), ki težko razumejo sporočila, pravila, ki urejajo pravice in dolžnosti večine (težko razumejo zakone, izročilo, tudi pregovorov ne razumejo ...). Večina izmed njih tako čaka na pomoč (ki jo večinoma tudi prejme), da sploh preživi, nekaj izmed njimi pa žal (no, kdo bi vedel zakaj je kaj dobro) uprizarja pravo kalvarijo in razdor v skupnosti, v družinah, sploh med kriznimi situacijami - od tod tudi pregovor: "En norec deset norcev naredi." .
Problem ljudi, ki deset norcev naredi, je - da morajo taki opravljat delo, za katerega imajo talent in pri tem procesu ne morejo vplivati na sodelavce, so nekako izven verige občutljivih procesov, kjer lahko naredijo štalo. To je težko uresničiti, a večinoma se da, a zagotovo ne v vsakem delovnem okolju, pri vsakem procesu. Podajmo mejna primera:
- osebe, ki je nagnjena k zlorabam otrok, nikakor ne boš zaposlil v vrtcu, šoli, pri verouku, v šoli v naravi, pri tabornikih, skavtih ...
- oseba, ki je površna in ne samokritična, a bi rada bila pomembna in zato spletkari, nikakor ne sme posegat v kompleksne procese (recimo v programsko kodo, v definicijske tabele - rec. metatabele, ne sme posegati v GIS podatke, v občutljive podatke socialne mreže, socialnih služb, v osebne podatke, v različne statistike, evidence ...), ki zahtevajo veliko pozornost in že ena napaka v verigi nekega postopka lahko pomeni ustavitev dela ali celo delovno nesrečo ali kaos v železniškem, letalskem, cestnem, pomorskem prometu; v socialni mreži pa to lahko pomeni konec kohezivnosti neke skupnosti, pride do nezaupanja, lažnih, zlonamernih informacij (kar lahko privede do neslutenih posledic, človeških tragedij).
Družba, ki se tega zaveda (ki ne izvaja negativne selekcije), bo dolgo delovala v strpnem dialogu. Ne pozabimo torej, da en norec deset norcev naredi, žal lahko tudi veliko več :(

Življenje žal nikoli ni in ne more biti pravično (po človeških merilih), je pa lahko lepo, vznemirljivo, bogato v vedenju ..., če ga seveda razumemo v vsej njegovi raznolikosti, protislovnosti - tukaj pa nam lahko zelo pomagajo, družina, izročilo, prijatelji, šola, vera, samoizobraževanje, loterija genetike in tombola kraja ter časa rojstva (tudi pregovori - recimo: "Srečen si, ako si ne želiš, česar ne moreš imeti.") ...
Se je pa dobro, poučno vprašati - potomci kakšnih ljudi, karakterjev smo v resnici mi živeči danes, ki nam je bilo dano v verigi premnogih prednikov preživeti vse nevarnosti divje narave, džungle, savane, močvirja, bolezni, uiti vsem darovanjem otrok in odraslih, vse morije in ostale "norosti" naših prednikov?
Če bi lahko pogledali realno sliko preteklosti, bi zagotovo bili marsikdaj ponosni na nekatere naše prednike, kdaj pa bi zagotovo zamolčali izjemno nagnusne poteze naših prejšnjih generacij (gledano iz konteksta današnjega časa in današnjih vrednot). Če poenostavimo, zagotovo so naši predniki za preživetje takratnih njihovih družin (naše genetike), kdaj pokončali tudi kako konkurenčno družino - si za preživetje prisvojili njihove dobrine ... Lahko pa, da so po pokolu konkurenčne družine (plemena) vseeno rešili kakega njihovega otroka, ki je jokajoče objemal ravno ubitega očeta in ta "ukraden ali rešen" otrok je torej tudi naš prednik. V določeni meri pa so naše prednice tudi dekleta pobitega plemena, ki so jih po pokolu kdaj vseeno kot sužnje vzeli s seboj. Vse to je dobro vedeti, ko hočemo sestaviti kar se da verodostojno sliko sedanjosti in preteklosti - razumeti sebe in naš čas. A zavedati se moramo - da se živi tudi o objektivno sestavljeni sliki naše preteklosti (o zgodovini) nikoli ne bomo strinjali (vsak bo vzel iz nje tisto, kar mu odgovarja, kaj zmore njegov intelektualni domet). Zato pa velja zguljena fraza, da zgodovino zmeraj pišejo zmagovalci. Zato dvorni ali uradni, univerzitetni zgodovinarji, skoraj nikoli niso tudi znanstveniki - so le hlapci politike. Če skušajo biti objektivni - se jim (recimo pod krinko sovražnega govora) obeta ... izgube službe, medijsko bodo utišani, kot da jih mama nikoli ni rodila.
Slovenija v resnici temelji na poljih smrti, na zamolčanem izročilu pričevalcev resnice, zato tega tukaj ne bi razpredali. A vseeno podajmo primera iz otoškega imperija (o njiju se najbrž v Sloveniji ne bomo veliko prepirali).
Prvi primer.
Na ljudski pogled na angleškega kralja Riharda je bolj kot karkoli drugega vplivala Shakespearova igra Rihard II. Shakespearov Rihard je bil krut, maščevalen in neodgovoren kralj, ki je dosegel videz veličine šele po padcu z oblasti. Pri pisanju leposlovja si je Shakespeare vzel veliko svobode in marsikaj opustil. Svojo igro je zasnoval na delih pisateljev, kot sta bila Edvard Hall in Samuel Daniel, ona pa sta svoja pisanja oprla na sodobne kroniste, kot je bil Thomas Walsingham. Hall in Daniel sta bila del tudorskega zgodovinopisja, ki je bilo Rihardu zelo nenaklonjeno.
Drugi primer.
Rihard III. (2. oktober 1452 – 22. avgust 1485) je bil kralj Anglije od 26. junija 1483 do svoje smrti leta 1485. Bil je zadnji kralj dinastije Plantagenet. Njegov poraz in smrt v bitki pri Bosworth Fieldu sta zaznamovala konec srednjega veka v Angliji. Njegova smrt je končala obdobje tako imenovanih vojn vrtnic, v katerih sta se dve veji Plantagenet, družina iz Yorka in na drugi strani družina iz Lancasterja, borili v desetletja dolgih bojih druga proti drugi. Nato je na prestol prišla dinastija Tudor, ki je izhajala iz Lancasterja. Pokopan je bil pod današnjim parkiriščem. Šele leta 2012 so arheologi (Univerza v Leicestru) pod parkiriščem v Leicestru naleteli na človeško okostje z vdrto lobanjo in ukrivljeno hrbtenico, za katero so forenzične preiskave potrdile, da je dejansko izgubljeni grob angleškega kralja Riharda III. Skupaj je bilo na telesu deset različnih poškodb, od tega osem na glavi. Usodna je bila rana na glavi, večino drugih poškodb pa so mu nasprotniki verjetno zadali po smrti z namenom ponižanja pokojnika. S primerjavo njegove mitohondrijske DNK z gensko sliko dveh potomcev njegove sestre Anne, je bila potrditev nedvoumna. Leta 2015 so ga ponovno pokopali v stolnici v Leicestru. Leta 1597 je Shakespeare napisal dramo Tragedija kralja Riharda III., ki temelji na zelo pristranskih virih in je tako do danes zarisal zelo negativno Richardovo podobo. Shakespeare ga je v svoji drami ponižal v pošastnega tirana, emblematični lik zla in pehanja za močjo. Z besedami kardinala Vincenta Nicholsa so Rihardu III. simbolno vrnili "dostojanstvo, vredno britanskega kralja". V pridigi v leicesterski katedrali se je pazljivo izognil Rihardovemu kontroverznemu prevzemu prestola in njegovi domnevni krutosti. Pripomnil je le, da je prevrednotenje njegove vladavine, ki se je začelo z odkritjem posmrtnih ostankov, v skladu z "modo rekonstrukcijskih biografij, v katerih svetniki postanejo zlobci in zlobci svetniki." Kralj je v leicesterski katedrali pokopan pod epitafom Loyaulte me lie (Zvestoba me veže), kar je bil njegov slogan. Gneča na pogrebu je bila, tako so vsaj poročali lokalni mediji, še večja kot leta 2012, ko se je v okviru praznovanja 60-letnice svoje vladavine tam sprehodila kraljica Elizabeta II.

No, nekaj podobnega se je v tistem času dogajalo tudi met Habsburžani in Celjani - kjer so Habsburžani zelo na veliko brisali simbole Celjanov. A Slovenci smo svojo največjo golgoto doživeli v 20. stoletju, kjer smo zbrisali (so nam pobili ali izgnali) okrog 100 000 ljudi - tudi mnoge izjemne izobražence, mislece, znanstvenike, inženirje ... Ta izjemna izguba se vsekakor še danes pozna na značaju slovenskega naroda - tako smo lahek plen tujih ideologij, kultur, uvoženih županov, "poslovnežev".

Podajmo še zanimivo razmišljanje, na kak način je brutalna 30-letna vojna vplivala na značaj Čehov.
Začela se leta 1618 prav v Pragi (ko so češki protestanti skozi okno vrgli cesarjeve svetovalce - Praška defenestracija), in v maščevanju Habsburžanov je Češka tako izgubila največ prebivalstva med vsemi vpletenimi stranmi (kar cca 70 % Čehov je bilo pobitih). Češka se po tem udarcu vsaj 200 let ni opomogla. Ko danes prelistamo češko literaturo, preletimo njihove filme, nasploh obnašanje ljudi, opazimo njihov poseben odnos do realnosti. Ta se odraža v njihovem obnašanju, posebno pa v govoru, prispodobah, ki se večinoma vežejo na humor (kdaj tudi črn) - to je njihov princip preživetja. Če si predstavljamo genetski izbor Čehov med 30-letno vojno, se zdi, da so v kruti realnosti morije, preživeli le tisti, ki so se znali ubraniti s pasivnostjo, premetenostjo in zaigranim humorjem, kot eno od bolj uspešnih samoobramb (ljudje se kdaj v strahu raje naredimo neumne in ne pogumne). In ta genska slika še danes bistveno zaznamuje odnos Čehov do življenja (s premetenostjo in s humorjem do golega preživetja). To ni neka nova taktika, je prisotna povsod, kjer je nasilje dominanto orodje vladanja. A na Češkem je takrat dejansko šlo za pokol vseh, ki so se cesarjevi vojski vsaj malo postavili pokonci in preživeli so le pametni "norci".
Morebiti se v tej kruti izkušnji skriva modra češka »aktivna pasivnost« med drugo vojno in predvsem v času ruske okupacije leta 1968 – le živ človek bo prenašal življenje in kulturo naprej. Ukrajinci so tokrat po napadu Rusov nanje (leta 2022) izbrali drugo pot, pot ubraniti svoj narod - upajmo, da jim uspe preživeti, in da se jim ne ponovi scenarij iz časa hlodomora (cca 6 milijonov do smrti izstradanih v eni zimi, mnogi še živi pokopani), iz druge vojne, da se izognejo češkemu scenariju izpred 400 let.
Ukrajina je vest Evrope in seveda tudi kristjanov ... Na Ukrajini Evropa obstane ali pade.
Veliko srce in pogum so 15. marca leta 2022 pokazali predsedniki vlad Slovenije (Janez Janša), Češke (Petr Fiala) in Poljske (Mateusz Morawiecki, Jaroslaw Kaczyński kot bivši predsednik) z obiskom napadene Ukrajine in obleganega Kijeva ... To so predstavniki narodov, ki so v preteklosti, poleg Judov najbolj trpeli - žal strašno tudi med drugo vojno in po njej. Slovenski narod pa je med njimi trenutno najbolj ogrožen, da za zmeraj izgine iz bodoče zgodovine.

Ko smo že omenili težave z objektivnostjo zgodovine - sploh v diktaturah, omenimo tukaj še zanimivo izkušnjo. Mnogi iz povedanih razlogov (pritisk vladajočih na zgodovino, humanizem) zavračajo humanistične študije in se raje lotijo naravoslovnih študijskih smeri (matematika, fizika, strojništvo, elektro, računalništvo ...) - na teh smereh je politika večinoma precej manj vpliva na logiko narave, fizike, števil (tudi je, a ta vpliv je bil bolj vezan, kot zmeraj, na kozmologijo in fiziko osnovnih delcev ter nukleosintezo v zvezdah - vemo, da so Rusi v 20. stoletju zapirali in ubijali znanstvenike, ki so sprejeli veliki pok - širjenje vesolja - tudi slovenka fizika, astronomija je po drugi svetovni vojni desetletja dolgo to tematiko ignorirala ...). Tako ne čudi zelo zanimiva izkušnja (protislovje), ko so moje kolegice humanistke veliko raje učile gimnazijce v naravoslovnih oddelkih, kot gimnazijce v humanističnih, družboslovnih oddelkih. V naravoslovnih oddelkih so bile profesorice humanizma bolje sprejete, razumljene, manj je bilo sabotiranja dejstev, teorij - ki so že tako zahtevne za odraščajočega človeka. Kljub temu, da po definiciji naravoslovci večinoma nimajo afinitete do humanizma, pa imajo vendar lep odnos do nosilcev, profesorjev humanizma. V bistvu imajo naravoslovci humanizem zelo radi - a ne ta zlagan, politično posiljen humanizem, nimajo radi zlagane zgodovine, te hipokrizije politike v humanizmu in družboslovju.
Enako velja za RKC - če je zlagana, mladi bežijo pred njo. Tega se je včasih RKC zavedala in zato je tako močno podpirala astronomijo, matematiko, fiziko, kozmologijo, biologijo, medicino, agronomijo ... - že prej smo za te trditve podali primere!




Podajmo še prispodobo - zakaj moderni hedonistični svet ostro zavrača vsak stik mladih s krščanskim naukom.
Tukaj lahko uporabimo simboliko zgolj šibke luči, svetlobe (vžigalica, svečka), ki je že dovolj, da nam v neznanem okolju pokaže varno pot in osnovne konture, podobe prostora, kjer se nahajamo.
Simbolika svetega pisma je namreč tako globoka, povedna, izklesana iz stoletij hudih preizkušenj prehoda iz surove džungle v humanizem (je torej kot luč, svetloba, ki nam kaže resnico realnega življenja), da se je bojijo vse liberalne, leve, anarhistične in dekadentne ideologije, kjer je vse dovoljeno, samo človečnost in pamet ne.
Simbol šibke luči je seveda dvostranski. Razloži nam tudi - zakaj se RKC boji že zgolj namigov na sprevržene prakse, ki v zgodovini niso obrodile sadov, ampak zgolj strah v skupnosti, trpljenje, obup - recimo:
ubijanje otrok, odprava univerzalnosti svetosti življenja, darovanje ljudi, odvzem vsakršne svobodne volje, popolna podrejenost nečloveškim ideologijam - ki so temeljile na evtanaziji, genocidih, svetost življenja je bila (je) vezana zgolj na izbrane vladarske elite, ideološke milice, ostali pa si zaslužijo smrt, ker so stari, ker drugače mislijo - najbolj se opazi zaton neke civilizacije, ko samoimenovani preroki veliko govorijo o ubogih zločincih, zapornikih, na žrtve, na mrtve, oropane pa čisto pozabijo ... in ko v taki družbi dvojna morala postane zakon, doma recimo vladajoči preganjajo RKC, ljudi, ki se borijo za nerojeno življenje, a potem takoj tečejo na papežev pogreb ..., in tako se med državljani počasi pojavi popolna apatija - naenkrat v lastni nemoči ni več odziva javnosti na inflacijo krivic, umorov, laži, protislovij, norosti, perverznosti, dekadence, montiranih sodnih procesov ... V tem primeru krute nahujskane ideološke milice prevzamejo popoln nadzor nad mediji, kulturo, politiko, sodstvom, policijo, nad šolstvom, zadaj je velikokrat krinka civilne družbe (ki pa dobiva denar od države), ustanavljajo se kvazi privatni inštituti za človekove pravice, mirovništvo, ekologijo, ideološko-roparske milice seveda prevzamejo kontrolo tudi nad ulicami mest (v milicah so preprodajalci mamil, kriminalci, morilci, pedofili, perverzneži, domači in uvoženi morilci, samooklicani "umetniki in dobrotniki")! Zgovoren je podatek, da je samooklicani vodja "tretjega rajha" bil vegetarijanec in ljubitelj zveri ter pristaš evtanazije, česar (vegetarijanstva) seveda ne moremo posplošiti kot nekaj slabega, a kaže na določene vzorce, ki se danes vračajo.
Vsekakor se ti pojavi slej ko prej žal vtihotapijo tudi v RKC - a večinoma jih je krščansko občestvo do 21. stoletja znalo izriniti iz nauka cerkve - ali bo to RKC uspelo tudi v 21. stoletju? Pritiski hedonizma, vsiljevanje zmaličene podobe človeka in zlaganega humanizma, so na RKC v 21. stoletju strašanski! Zmeraj se vtihotapijo v RKC preko mafijske metode - ali nekomu (recimo kardinalu, škofu) nastavijo vabo, recimo žensko, denar, pedofilijo ali celo umor in potem je lahka tarča izsiljevanj izprijenih ideologij ali pa se določena skupina oseb vrine v RKC pod krinko (nekaj časa goreče zagovarjajo sveto pismo in tako napredujejo, nakar slečejo ovčji kožuh ...). RKC je najbolj zaželen plen večine obveščevalnih služb in izprijenih ideologij!

Povejmo še, da je slovenska beseda za sveto povezana s svetlobo. Sveti kraji so simbolično kraji svetlobe, ki nam v prenesenem pomenu kažejo pot po skrivnostnih labirintih čudeža življenja. Svetnik je nekdo, ki ljudem kaže pot (simbolično sveti, ima avreolo), kako in katere vrednote živeti.

Problem RKC seveda niso zgolj papeži, škofje, a oni dajejo takt (iz simfonije Svetega pisma), usmeritve župnikom in ostalim kristjanom.
Problem župnikov je podoben problemom vseh podobnih poklicev (učitelji, zdravniki, sodniki, socialni delavci ..., tudi obrtniki, zidarji ...). Povsod je porazdelitev po kvaliteti dela, po odnosu do sočloveka podobna. Povsod imamo nekaj (1/4) vrhunskih in karizmatičnih zdravnikov, učiteljev, župnikov ...; večina je seveda nekje v povprečju (solidno opravljajo svoje delo); povsod pa se najde recimo 1/4 takih, ki zelo slabo ali celo škandalozno opravljajo svoje poslanstvo.
Kaj pomeni, da posamezniki slabo ali škandalozno opravljajo svoje poslanstvo?
Učenci dobijo pomanjkljivo ali celo napačno znanje, pacienti nadpovprečno umirajo ali imajo trajne posledice, ljudje bežijo vstran od cerkve (v župniji, kjer deluje neprimeren župnik). Pri župnikih je največji problem, če ljudje pri njih zaznajo ležernost, dvojna merila (dobrikanje premožnim ali povzpetnikom, za marljive preproste ljudi pa si ne vzamejo časa), ljudi tudi moti moraliziranje in vzvišenost ... Torej, ko se pastir druži z volkovi in zanemarja ovce, se čreda razleti in je to dolgoročno največja škoda, ki lahko doleti neko cerkveno občestvo.
Sveto pismo je knjiga, ki nagovarja prav vse ljudi enako v njihovi ranljivosti - in če župnik tega ne živi, večina od njega beži. Ali župnik ni izbral pravega poklica ali je bil tudi napačno vzgojen, šolan ... To zadnje pa je naloga papeža, škofov, profesorjev ... A, kot smo že poudarili - problem vseh poklicev je podoben, niso vsi super strokovnjaki, a tudi ne vsi slabi.



Vrnimo se nazaj k znanosti.
Vatikanski observatorij (italijansko: Specola Vaticana) je astronomska raziskovalna in izobraževalna ustanova, ki jo podpira Sveti sedež. Prvotno s sedežem v rimskem kolegiju - Rim. Observatorij ima sedaj sedež v Castel Gandolfu v Italiji in hkrati tudi upravljajo teleskop na mednarodnem observatoriju Mount Graham v ZDA.

Direktor observatorija je brat Guy Consolmagno (2024), ameriški jezuit. Leta 2008 je nagrado Templeton prejel kozmolog Fr. Michał Heller, štipendist Vatikanskega observatorija. Leta 2010 je bila nagrada Georgea Van Biesbroecka podeljena nekdanjemu ravnatelju observatorija, ameriškemu jezuitu p. George Coyne.
Cerkev se že dolgo zanima za astronomijo zaradi astronomske osnove koledarja, po katerem so določeni prazniki in velika noč. Na primer, gregorijanski koledar, ki ga je leta 1582 razglasil papež Gregor XIII., je utemeljil Alojzij Lilij, kasneje pa ga je dopolnil Christoph Clavius iz Collegija Romano preko zadnjih astronomskih podatkov. Gregorijanski stolp je bil za ta namen dokončan leta 1580, zasnoval pa ga je bolonjski arhitekt Ottaviano Nonni.

V 18. stoletju je papeštvo dejavno podpiralo astronomijo in leta 1774 ustanovilo observatorij Rimskega kolegija. V letih 1787–1789 je bila ustanovljena Specola Vaticana v stolpu vetrov v Vatikanu pod vodstvom msgr. Filippo-a Luigi-a Gilii-a (1756–1821). Ta stolp je bil zgrajen, kot smo že omenili, za opazovanja letnega gibanja Sonca za potrebe prenove gregorijanskega koledarja leta 1582. Ko je msgr. Gilii umrl, je bila Specola zaprta, ker je bila neprimerna za študente (je bila v samem mestu), ker jim je kupola sv. Petra ovirala pogled na nebo. Njeni instrumenti so bili preneseni na Observatorij College. Tretji objekt, Kapitolski observatorij, je deloval od leta 1827 do 1870.

Oče Angelo Secchi SJ je kolegijski observatorij preselil na vrh Sant'Ignazio di Loyola a Campo Marzio (cerkev sv. Ignacija v Rimu). Leta 1870 je ob zavzetju Rima Observatorij College padel v roke italijanske vlade. Iz spoštovanja do njegovega dela pa je bilo očetu Secchiju dovoljeno še naprej uporabljati observatorij. Po Secchijevi smrti leta 1878 je italijanska vlada nacionalizirala observatorij in ga preimenovala v Regio Osservatorio al Collegio Romano ("Kraljevi observatorij na rimskem kolegiju"), s čimer so se končale astronomske raziskave v Vatikanu.

Leta 1891 pa je papež Leo XIII izdal Motu proprio, s katerim je ponovno ustanovil Specola Vaticana (Vatikanski observatorij) in nov observatorij je bil zgrajen na obzidju na robu Vatikana. Novi Vatikanski observatorij je tam ostal naslednjih štirideset let.


V poznem devetnajstem stoletju je bil Vatikanski observatorij del skupine vrhunskih astronomskih ustanov z vsega sveta, ki so sodelovale pri ustvarjanju fotografskega "nebesnega zemljevida" ("Carte du Ciel") in "astrografskega" kataloga, ki je natančno določal zvezde. položajih. Italijanski astronom pater Francesco Denza je vodil vatikanski prispevek k projektu do svoje smrti leta 1894. V zgodnjem dvajsetem stoletju je pater John Hagen prevzel projekt in zaposlil skupino nun iz vrst sester Svetega Deteta Marije, da bi delale na potrebnih snemanje in izračuni. Sestre so bile sestre Emilia Ponzoni, Regina Colombo, Concetta Finardi in Luigia Panceri.
Srebrna medalja ob slovesni otvoritvi novega observatorija leta 1891 s strani papeža Leona XIII.
Vatikanski observatorij in papeška palača, Castel Gandolfo

Do leta 1930 sta dim in sij mesta onemogočala izvajanje koristnih opazovanj v Rimu. Papež Pij XI. je observatorij preselil v Castel Gandolfo, ki je 25 kilometrov (16 milj) jugovzhodno od Rima. Do leta 1961 so iste težave s svetlobnim onesnaženjem otežile opazovanje v Castel Gandolfu. Observatorij je nato ustanovil Raziskovalno skupino Vatikanskega observatorija (VORG) s pisarnami v observatoriju Steward Univerze v Arizoni v Tucsonu v Arizoni.

D.K.J. O'Connell je izdelal prve barvne fotografije zelenega bliska ob sončnem zahodu leta 1960. Leta 1993 je VORG dokončal gradnjo 1,8-metrskega (71-palčnega) Vatikanskega teleskopa za napredno tehnologijo, ki je na gori Graham blizu Safforda v Arizoni.

Sedež observatorija ostaja v Italiji v Castel Gandolfu. V začetku leta 2008 je Vatikan napovedal, da se bo observatorij preselil v nekdanji samostan kilometer stran od gradu kot del splošne rekonstrukcije papeške rezidence. Njegove nekdanje prostore bi namenili za več prostora za sprejem diplomatskih obiskovalcev. Stari prostori v gradu so bili tesni in zelo slabo urejeni za uporabo Observatorija. Raziskovalne dejavnosti VORG v Arizoni so tekle naprej.

Direktorji:
Francesco Denza (1891–1894)
Giuseppe Lais (1894–1906)
Johann Georg Hagen (1906–1930)
Johan Stein (1930–1951)
Daniel Joseph Kelly O'Conell (1952–1971)
Patrick Treanor (1971–1978)
George Coyne (1978–2006)
José Gabriel Funes (19 August 2006 – 18 September 2015)
Guy Consolmagno (18 September 2015 – present)


Teleskop Alice P. Lennon in njegova ustanova za astrofiziko Thomasa J. Bannana, skupaj znana kot Vatikanski napredni tehnološki teleskop (VATT), je gregorijev teleskop, ki opazuje v optičnem in infrardečem sevanju in se nahaja na gori Graham v jugovzhodni Arizoni v Združenih državah. Teleskop, premera 1,83 m (6 ft 0 palcev), je svojo prvo svetlobo zaznal leta 1993.


Optika teleskopa tipa Gregory. Idejo za optiko je dal Škot James Gregory že v 17. stoletju. Pri Gregoryjevem teleskopu s centralno navrtanim paraboloidnim zrcalom, opisanim v delu Napredna optika (lat. Optica Promota, 1663), je sekundarno zrcalo elipsoidno konkavne oblike, kar daje pokončno sliko. Zaradi majhnega vidnega polja ta tip ni prišel v širšo uporabo, ima pa zelo kvalitetno sliko.

VATT je del mednarodnega observatorija Mount Graham in ga upravlja Vatikanski observatorij, ena najstarejših astronomskih raziskovalnih ustanov na svetu, v sodelovanju z Univerzo v Arizoni.

Primarno zrcalo je bilo izdelano v Laboratoriju za zrcalna ogledala observatorija Univerze v Arizoni, ki je bil pionir v tehnikah vrtenja in poliranja, ki se je uporabljajo za teleskopska zrcala, ki vključujejo 6,5-metrsko odprtino MMT in teleskope Magellan ter dva 8,4-metrska zrcala velikega binokularnega teleskopa (VLT).

Raziskovanje
Zaradi svojih odličnih optičnih lastnosti se je teleskop uporabljal predvsem za slikanje in fotometrično delo, v katerem redno prekaša veliko večje teleskope, ki se nahajajo drugje. Med rezultati tega teleskopa je bilo odkritje MACHO v galaksiji Andromeda; validacija fotometričnega filtrskega sistema Stromvil; dokaz o tem, kako so se oblika in dimenzije galaksij spreminjale skozi starost vesolja; odkritje prvega binarnega asteroida 'Vesta chip'; ter karakterizacijo in razvrstitev po vidnih barvah približno 100 transneptunskih objektov, od katerih je večina svetlejših od magnitude 21.

Financiranje
Vlada Vatikanske mestne države podpira osebje Vatikanskega observatorija in redne raziskovalne stroške, vendar so stroški za gradnjo in vzdrževanje samega VATT prišli od zasebnih donatorjev: glavna donatorja, ki sta podprla gradnjo VATT, sta bila Fred in Alice P. Lennon ter Thomas J. Bannan. Dobrotniki fundacije Vatikanskega observatorija še naprej podpirajo operativne stroške VATT.

Podajmo še manj znano razmišljanje nadškofa Fultona Sheena (1895 - 1979) iz ZDA, ki takole pravi:
V Združenih državah Amerike ni več kot 100 ljudi, ki sovražijo Rimskokatoliško Cerkev. Vendar pa je več milijonov ljudi, ki sovražijo tisto, za kar zmotno mislijo, da je Katoliška Cerkev.
Ta misel nekako povzema mnoge dileme RKC in sodobne družbe, ki beži od vsega tradicionalnega. A se po drugi strani sodobna družba, obvladovana s strani medijev, nevede vrača v "predtradicionalni" čas, v čas vraževerja, darovanj ljudi, v čase slavljenja zlatega teleta, nebrzdanega potrošništva, hedonizma, evtanazije vsega, kar zahteva naš čas za trpečega ... V čas, za katerega smo mislili, da smo ga že presegli ...

Brat Guy Consolmagno, astrofizik in jezuit, direktor Vatikanskega observatorija (Specola Vaticana).
Diplomiral iz planetarne znanosti (MIT, Harvard), delal za NASA, nato postal redovnik.
Je močan zagovornik združljivosti znanosti in vere. Leta 2006 je dejal: "Religija potrebuje znanost, da jo zadrži stran od vraževerja in jo drži blizu resničnosti, da jo zaščiti pred kreacionizmom ..."
O pomenu vere v znanstvenem delu pravi tudi: »Vera ni sprejemanje kupa dejstev brez dokazov. Šlo bi za sprejemanje odločitev v odsotnosti vseh dejstev... [temu se RKC izogiba]« .
Pogosto tudi poudarja, oziroma parafrazira Einsteina, da je »vera brez znanosti prazna, znanost brez vere pa slepa.«
"Science without religion is lame, religion without science is blind." (Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti pa slepa.)
To izjavo je Einstein zapisal v eseju "Science and Religion" (Znanost in vera), ki ga je leta 1941 predstavil v okviru predavanj pri Inštitutu za versko življenje na univerzi Princeton.


Še moderno protislovje - v svetu število kristjanov narašča (cca 1,4 milijarde kristjanov), v Evropi pa zelo pada.
V splošni zmedenosti "moderne" Evrope več ne vemo, ne razberemo, kaj Evropa danes še vidi v svoji (lastni) tradiciji (a mnogi ljudje izven Evrope bi zanjo dali vse, kar imajo – to kaže globalni tok ljudi). Ko sem nekoč govoril s Kitajci, danes je Kitajska najbrž ena največjih krščanski držav na svetu (a to je javna skrivnost) – so mi razkrili, da zaradi izredno krutih razmer, ki vladajo v njihovih tovarnah (če odmislimo izredno trpljenje Kitajcev v šestdesetih letih – ko so recimo učitelje metali skozi okna, tudi fizike ...) – vidijo v krščanstvu še zadnjo bilko smisla, da v trpljenju vsakdana ne obupajo (in pravijo, da zaradi obrnjene logike Jezusove smrti, njegovega življenja). Lahko bi še naprej debatirali – a krščanstvo torej vzgaja sužnje ..., a to je stvar konteksta, kraja in časa, vzgoje, optike posameznika ... – potrebno je upoštevati zgodovinski kontekst. Zagotovo pa krščanstvo daje smisel vsem ponižanim in zatiranim, tudi preko pozitivnega odnosa do znanosti, ki lajša življenje ... in Evropa danes to žal, v kaosu ideologij in začasnega izobilja, pozablja.


Zaključne misli
Tudi, če cerkev (RK) ostane za vedno ponižana napram ostalim religijam in političnim trendom, ji pa vendar ostanejo neizbrisni veličastni akademski dosežki (če prav premnogokrat zamolčani), dosežki na področju nebesne mehanike (Kuzanski, Kopernik, Kepler), pri prenovi koledarja, na področju genetike, etike, medicine, kozmologije (veliki pok - Georges Lemaitre) ... A RKC mora še naprej gojiti ljubezen do znanosti - poleg edinstvene etike seveda, da je potrebno živeti za soljudi - sicer bo počasi izginila v norišnici ekstremizmov ..., ki večinoma ponujajo lahkotnost bivanja brez razmišljanja, brez dela in odgovornosti, brez novega življenja - otrok.

+ PREDSTAVA O VESOLJU V NAŠEM ČASU
Pogled na začetek vesolja, različne faze razvoja prostora in časa ter Higgsov bozon ...

Grafi razvoja vesolja glede na čas, temperaturo in energijo: t (Planckov »prvi« čas 10^-44 s), T (začetna temperatura 10³² K) in E = k_BT (začetna energija 10¹⁹ GeV) - t, T, E grafi so izjemno učinkovita in strnjena metoda za učenje osnov kozmologije in hkrati fizike osnovnih delcev. Oboje, svet osnovnih delcev in svet velikih teles je že od samega začetka vesolja povezan v celoto – simbolično kot otrok in mama, ko enega brez drugega ni (otroka zagledamo po rojstvu, kot delce po inflaciji). V najzgodnejših časih vesolja bi naj sevanje imelo toliko energije, da bi po Einsteinovi enačbi E = mc² spontano nastajali pari materije in antimaterije (recimo e^- in e⁺) in se spet pretvorili (anihilirali) v gama svetlobo – v to idilo pa baje poseže »božji« delec - Higgsov bozon, več sledi. Na vrhu grafa razvoja vesolja je podano še poglavje »POSPEŠEVALNIKI«, ki kaže, do katerih energij, sil in časov smo preko trkov delcev v pospeševalnikih že potrdili klasični model razširjajočega se vesolja. S pospeševalniki smo prišli do starosti vesolja nekje 10^-10 s (neverjeten uspeh), do ekstremne temperature 10¹⁵ K in do energije okrog 10² GeV (ko so se osnovne sile že ločile in smo tik pred začetkom njihovega delovanja – recimo druženju kvarkov, zaradi močne sile, v protone in nevtrone). Ta graf torej tudi dokaj solidno utemeljuje upravičenost gradnje velikih in dragih pospeševalnikov – trkalnikov delcev. Je ena od mnogih predstavitev, predvsem zgodnjega vesolja, glede na delce in interakcijo med njimi skozi čas-prostor, temperaturo prostora in energijo - recimo kinetično energijo Planckove mase. Trenutno je ta energija pri temperaturi vesolja 2,7 K na grafu ocenjena na E = k_BT = 2,7 K*8,61733 10^-5 eV/K = 2,3 10^-4 eV = 2,3 10^-13 GeV (kdaj pa se poda tudi energija svetlobe E = hc/λ, z valovno dolžino vrha Planckovega sevanja črnega telesa pri dani temperaturi; Wienov zakon: λ_maks=b/T; ko velja E = hc/λ = hcT/b. Skala ni linearna – poudarek je torej na času od velikega poka, do nastanka atomov – V 380000 let.
Če razvrstimo zaokrožene zaloge energij, ki se nahajajo v osnovnih delcih in njihovih sestavnih delih, tudi preko enačbe E = mc² za nukleone (Higgsov bozon ki je dal maso elektronom, kvarkom, W, Z bozonom … ima energijo okrog 125,09 GeV, W in Z bozona pa okrog 80,4 GeV in 91,2 GeV, proton okrog 938.3 MeV, ionizacija vodika okrog 13,6 eV in Helija okrog 24,6 eV, ocena temperature glede na energijo je kar T = E/k_B) in podatke primerjamo na skali energije razvoja vesolja (v GeV), ter si ogledamo nastale delce, lahko razberemo zakaj in kdaj so se delci sploh lahko začeli pojavljati in združevati v svet nukleonov in nato atomov (atom je jedro z elektronskim oblakom), nato v molekule ..., bo ta graf naenkrat postal zelo domač, poveden za razumevanje razburljivega dogajanja v vesolju skozi čas, do nas! Higgsov bozon je (naj bi bil) odgovoren za prekinitev simetrije med delci in antidelci – inflacija vesolja.
Ko je temperatura padla na okrog 10¹⁰ K so se še pred tvorbo zvezd lahko zlivali protoni in nevtroni v devterij in tudi že v helijeva jedra z dvema nevtronoma in dvema protonoma (sevanje je bilo že toliko razredčeno, da ni razbijalo helijevih jeder). Heliju tako tudi pravimo pepel velikega poka (nastalo je še nekaj litija in zelo malo ostalih elementov). Zato je danes v grobem razmerje med helijem in vodikom v prid vodika, ki ga je okrog 75 % in helija okrog 25% - velja za področja, kjer ni novega fuzijskega helija, ki nastaja v zvezdah (danes so v povprečju razmerja 25 % helij, 73 % vodik in 2 % ostali kemijski elementi). To se je zgodilo, ko je vesolje bilo staro dobro minuto, takrat je bilo razmerje med protoni in nevtroni že okrog 7:1 v prid protonom – pred tem (pri višjih temperaturah je veljalo
n + e^- <==> ν_e + p in n + ν_e <==> p + e^- )
je bilo nevtronov in protonov približno enako (po padcu temperature pa so mnogi nevtroni razpadli v protone, beta minus razpad zaradi šibke jedrske sile - prosti nevtroni so nestabilni s povprečno življenjsko dobo le 880 sekund). V tem primeru (recimo v nekem delčku vesolja) je od prvotnih 14 protonov in 2 nevtronov ostalo 12 protonov ter en helij in noben prost nevtron, saj se v helij vežeta dva protona in 2 nevtrona – razmerje v atomskih masah je torej 12:4 (ali 75 %/25% v procentih v prid vodika – razmerje pa seveda velja za celotno vesolje). To je na sliki razvoja vesolja (zgoraj) področje, kjer piše zlivanje protonov in nevtronov. V tem obdobju nastane (poleg ⁴He, tritija ³H, devterija ²He) še nekaj litija s 3 protoni in 4 nevtroni (⁷Li iz ⁴He in ³He, a ³He je bilo zelo malo). Ko je nastal stabilen helij je bila temperatura vesolja že prenizka (gre za širjenje vesolja), oziroma ni bilo dovolj časa, da bi iz različnih ostalih jeder nastalo še kaj veliko ostalih težjih elementov (približno 0,01% je nastalo še devterija in helija-3, v sledovih še (komaj okrog 10^-10) litija in zanemarljivo število težjih elementov kot so berilij, bor …). Vsa ostala nastala jedra iz helija so bila na začetku vesolja večinoma nestabilna in so takoj razpadla – nakar je kmalu temperatura zelo padla – gre za širjenje vesolja …, to je razlika glede na fuzijo v zvezdah.
Če preletimo zgornji graf po velikem poku in inflaciji vesolja, je trenutni scenarij naslednji - temperatura vesolja je odločala o nastanku prvih nukleonov (po 0,0001 sekunde, temperatura pade na 10¹² K), v nadaljevanju razvoja vesolja je pričakovano temperatura odločala tudi o nastanku atomskih jeder (po nekaj minutah, ko temperatura pade pod 10¹⁰ K), sledijo nevtralni atomi (po okrog 380 000 letih, temperatura pada na okrog 3000 K), nato nastopijo zvezde (gravitacija prevzame vajeti v roke in že okrog 100 milijonov let po velikem poku se pojavijo prve zvezde), pojavijo se tudi planeti, kmalu tudi galaksije (prve se pojavijo že po okrog 400 milijonih let po velikem poku, temperatura sevanja ozadja pade 475 milijonov let po velikem poku na vrednosti okrog 19 k, danes na 2,7 K). Ko so nastale prve zvezde in galaksije so se v vesolju prižgale luči (zvezde oddajajo svetlobo, tudi UV) - takrat se je zgodila ponovna ionizacija (reonizacije) vodika, helija in svetloba se je potem lahko skoraj neovirano širila po vesolju. Vesolje postane 10 % prosojno za svetlobo 475 milijonov let po velikem poku in v obdobju 250 milijonov let je vesolje postalo skoraj povsem ionizirano in tako prozorno za vidno svetlobo. Iz tega obdobja vidimo tudi prve galaksije (z = 11, JW zazna že z = 12) - prej je bil prostor za vidno svetlobo neviden (doba teme) - saj so atomi svetlobi preprečevali neovirano potovanje - komaj nastajajoče zvezde (razlog je gravitacija, ki združuje vodik in helij in temna snov, ki tvorbo zvezde pospeši) so ustvarile dovolj velik izsev, energije, da so počasi ionizirale atome. Po nastanku atomov in pred nastankom zvezd, je prevladovala infrardeča svetloba, ki jo je zadrževala atomska megla vodika in helija (kot recimo, če v zimskih mesecih zjutraj pogledamo s Krvavca na Ljubljansko kotlino, večinoma vidimo meglo, ki nam zastira pogled na Ljubljano, Šmarno goro ..., ko pa Sončevi žarki s svojo energijo razbijejo meglo, postane Ljubljanska kotlina prosojna in svetloba neovirano potuje med nami in dolino). Po nastanku zvezd, galaksij pa pridemo do našega bistva - nastanejo Sonce, planeti in na Zemlji nastane tudi življenja pred okrog 4 milijardami let (za katerega pričakujemo, da se je razvilo še kje v naši Galaksiji, tudi v ostalih). A moderni človek se pojavi komaj pred kakimi 200 000 leti, načrtno generirane elektromagnetne signale pa znamo v vesolje pošiljati komaj dobrih 100 let. Da je vesolje veliko milijarde svetlobnih let (da vesolje torej ni zgolj naša Galaksija - Rimska cesta premera 100 000 sv. l.) pa smo se prepričali pred komaj slabimi 100 leti (preko sija utripajočih zvezd kefeid smo najprej ugotovili, da je nam sosednja galaksija M31 daleč vsaj milijon sv. l. – danes vemo, da je oddaljena okrog 2,5 milijona sv. l.). Nebesno mehaniko pa nam je razkril Kepler pred 400 leti. Velik problem vseh naših modelov je merjenje razdalj v vesolju …!!!
Ravno preko merjenj razdalj s supernovami tipa Ia, smo na prehodu iz 2. v 3. tisočletje začudeno ugotovili, da ne samo, da s vesolje širi, ampak se širi celo pospešeno. Pospešek mu daje na novo vpeljana temna energija, ki nasprotuje gravitaciji ... Če dodamo še malo naše poezije, ki tokrat ni Prešernova - Janez Vesel Koseski pravi: "Zakon nature je tak, da z majhnega raste veliko." Velja torej tudi za vesolje.
Zadnji tak velik uspeh in hkrati napor je izstrelitev (25. dec. 2021) novega izjemnega vesoljskega teleskopa James Webb v Lagrangevo točko L2 (6,5 m premera - sestavljen je iz 18 zrcal, šesterokotnikov velikosti 1,32 metra, v raketo so zrcala zložili na principu origamija). Za razliko od Hubbla, ki vesolje opazuje v bližnjem ultravijoličnem, vidnem in bližnje infrardečem delu (0,1–1,0 μm) spektra, pa JWST opazuje v območju s krajšimi valovnimi dolžinami, od dolgovalovne vidne svetlobe (rdeče) do srednje infrardečega sevanja (0,6–28,3 μm) - to je svetloba v obdobju teme vesolja (čas med 380 000 let do okrog 400 milijonov let po velikem poku, ko temperatura pade iz 3000 K na okrog 60 K, od valovnih dolžin sevanja 970 nm do okrog 50 μm). Tako lahko zazna objekte z visokim Dopplerjevim rdečim premikom z ≈ 20, ki so za Hubbla prestari, prešibki, oz. preveč oddaljeni. Relativni Dopplerjev premik (z = Δλ/λ ) valovnih dolžin svetlobe zaradi premikanja s hitrostjo v, je v splošnem 1 + z = ( (1 + v/c)/(1 - v/c) )^1/2, c je hitrost svetlobe. Hubble teoretično vidi Dopplerjev premik z ≈ 11,1, to je približno 400 milijonov let po velikem poku, J. Webb teleskop pa vidi v same zgodnje začetke vesolja, zagotovo več kot 13,5 milijarde let nazaj, teoretično celo približno 180 milijonov let po velikem poku, za z ≈ 20. Torej teoretično je z = 20 dovolj, da vidimo prve galaksije (≈ 270 milijonov let) in zgodnje zvezde (≈ 100 do 180 milijonov let po velikem poku) Prvi Webbovi posnetki so glede ločljivosti in števila zaznanih šibkih objektov, zvezdic, naravnost fascinantni (kot da bi človeštvu operirali sivo mreno – toliko več šibkih objektov razločno zaznamo). Skratka – ne bo nam dolgčas.


Teleskop James Webb (desno) vidi veliko dlje (rdeči premik Z = 20) proti začetku vesolja, kot teleskop Hubble (z = 11,1), ki vidi okrog 13,4 milijarde let nazaj. J. Webb pa vidi v same zgodnje začetke vesolja, zagotovo več kot 13,5 milijarde let nazaj, teoretično celo približno 180 milijonov let po velikem poku, za z ≈ 20. Torej teoretično je z = 20 dovolj, da vidimo prve galaksije (≈ 270 milijonov let) in zgodnje zvezde (≈ 100 do 180 milijonov let po velikem poku).
Za izračune lahko uporabite kozmološki kalkulator, vstavite rdeči premik 'z' in izberite ravno ali odprto vesolje, spreminjate lahko tudi gostoto:
https://www.astro.ucla.edu/%7Ewright/CosmoCalc.html
(ali kalkulator lokalno).



Tako smo sklenili časovni razvoj človeka od današnjih dni do začetka stvarstva, vesolja. Pri tej trenutno veljavni sliki sveta (astronomija, fizika, biologija, inženirstvo, humanistika, umetnost, duhovnost), je veliko vlogo igrala tudi Krščanstvo in seveda tudi RK cerkev, njeni člani. Seveda pa so današnja vedenja, znanja, vrednote, poganjajo korenine iz prvih civilizacij, ki segajo vsaj tja do 15 000 let v zgodovino (in še nazaj - zagotovo v čas izjemne inovacije, to je govora - pred približno 50 000 so ljudje, vsaj določene skupnosti, že razvile govor kot eno najpomembnejših orodij komunikacije in prenosa znanja).
Fiziološko anatomski razvoj človeka, ki je omogočil govor.
Ljudje so razvili večje in kompleksnejše možgane, kar je omogočilo kognitivni razvoj:
abstraktno razmišljanje, logiko in simbolno mišljenje,
sposobnost načrtovanja in predstavljanja stvari, ki jih ni neposredno v okolju,
razvoj spomina, kar je ključno za učenje jezika in slovničnih struktur.

Za govor je potreben ustrezen govorni aparat:
spuščeno grlo omogoča širši razpon zvokov (to imamo ljudje, a ne vse živalske vrste),
fina kontrola jezika, ustnic in dihanja,
fosili kažejo, da so homo sapiens imel te lastnosti že pred ∼100.000 leti.
To je bil eden odločilnih preskokov v razvoju človeške kulture v vseh smereh udejstvovanja.