KRATKA ZGODOVINA ASTRONOMIJE - Kepler in Galilei, Mesečniki ali Lunatiki
Spika, strani 309 – 311,  julij-avgust 2009. številka 7-8, cena 8 eur

Mesečniki (Lunatiki)

- o Galileju in Keplerju, kar šolske knjige večinoma zamolčijo Ob praznovanju mednarodnega leta astronomije, ki obeležuje 400 letnico prvih Galilejevih opazovanj neba s teleskopom, ne bi smeli pozabiti na Johannesa Keplerja in njegovih zakonov o gibanju planetov, ki prav tako praznujejo 400. obletnico. Leta 1609 je namreč izšlo njegovo delo "Astronomia Nova", v katerem je prvič zares opravil z antičnimi in srednjeveškimi predstavami o vesolju ter utrl pot sodobni astronomiji. Ne Kopernik, Kepler je bil tisti, ki se je dejansko osvobodil spon idealnega gibanja, nebesnih krogov, epiciklov, ekvantov... O tem je bilo že veliko napisanega, zato se bomo posvetili še nadvse pomembni interakciji med Kopernikom in Keplerjem, ki se je tudi zgodila pred 400 leti. Astronomsko renesanso s tremi velikimi akterji Kopernikom, Galilejem in Keplerjem je čudovito opisal Arthut Koestler v knjigi "The Sleepwalkers" ( Mesečniki), ki pa žal še ni prevedena v slovenščino. Koestlerjevo delo je temeljna knjiga zgodovine znanosti in še posebej astronomije, ki analitično obravnava prehode med gecentričnim in heliocentričnim pogledom na vesolje. Množina ni napaka saj sta se v zgodovini zahodnega sveta geocentrični in heliocentrični sistem večkrat tekmovala med seboj, toda v zgodnjem srednjem veku je ljudem uspelo pozabiti celo to, da je Zemlja okrogla. V Kopernikovih časih pa so po univerzah svobodno razglabljali o možnosti, da je sonce v središču vesolja, a pravega dokaza za to še ni bilo in tudi programov proti taki zamisli še ne. Koestler ne poveličuje in idealizira, temveč k tej temi pristopa analitično, predvsem pa junake oriše tudi s psihološke plati, ki se pokaže kot ključna za razumevanje njegovih dejanj. Tokrat si bomo od Koestlerja sposodili tisti del iz Mesečnikov, ki opisuje bežen, a nadvse pomemben stik med Galilejem in Keplerjem.
VPLIV TELESKOPA Odkritje teleskopa je Keplerja in Galileja, ki sta se gibala vsak po svoji orbiti, pripeljalo v najbližjo konjunkcijo. Če sledimo tej metafori potem Keplerjeva orbita spominja na hiperbolični tir kometov, ki pridejo iz "neskončnosti" in se vrnejo vanjo. Galilejeva pa je bila ekscentrična elipsa, zaključena sama vase. Sidereus nuncius (Zvezdni sel) je izšel marca 1610 v Benetkah in je bil prva Galilejeva znanstvena publikacija. Z njim je svoja odkritja s teleskopom kot bombo vrgel v areno učnega sveta. Ni vseboval le novosti o nebesnih telesih, "ki jih nobeden smrtnik pred tem še ni videl", bil je tudi napisan v novem jedrnatem faktografskem slogu, ki ga še noben učenjak ni uporabil. Tako nov je bil ta jezik, da je George Fugger, sofisticirani ambasador v Benetkah, "Zvezdnega sla opisal kot "suhoparno razpravo ali napihnjeno bahanje, namenjeno vsej filozofiji". Za razliko od Keplerjevega bohotnega baročnega sloga bi se nekateri deli "Zvezdnega sla" lahko skoraj uvrstili med članke današnjega Journual of physics. Knjižica ima vsega 24 listov, glavno senzacijo pa je Galileo pustil za konec: "Ostane še zadeva, ki si po moje zasluži najpomembnejše mesto v tem delu, to je objava mojega odkritja in opazovanja štirih planetov, ki niso bili opaženi od samega začetka sveta do današnjih dni." Štirje planeti so bili Jupitrove lune in razlog, da je Galileo temu odkritju pripisoval tako kapitalen pomen, je razložil na nekako prikrit način "Nadalje, imamo odličen in nadvse jasen argument, da pogasimo dvome tistih, ki v Kopernikanskem sistemu lahko dopuščajo kroženje planetov okoli Sonca, a jih zelo moti kroženje ene same lune okoli Zemlje, da to teorijo vesolja smatrajo za nemogočo". Z drugimi besedami, Galileo je menil, da je s tem zavrnil glavni argument proti Koperniku, to je nemožnost Luninega sestavljenega gibanja okoli Zemlje in skupaj z Zemljo okoli Sonca. Verjel je, da bo ta argument ovrgel s sestavljenim gibanjem štirih Jupitrovih lun. V vsej knjižnici je bilo to edino sklicevanje na Kopernika in ni vsebovalo nobene druge jasne trditve. Poleg tega je pozabil na dejstvo, da je v sistemu Tycha Braheja gibanje vseh planetov sestavljeno, saj naj bi se gibali okoli Sonca in skupaj z njimi okoli Zemlje. Tako Galilejeva opazovanja niso dala nobenega pomembnega argumenta v prid Koperniku, niti nobenega jasnega zavzemanja za heliocentrični sistem z njegove strani. Poleg tega tudi odkritja, ki jih je objavil v "Zvezdnem slu", niso bila tako originalna, kot je trdil avtor. Ni bil prvi in ne edini učenjak, ki je teleskop usmeril v nebo in tam odkril nova čudesa. Thomas Harriot je poleti leta 1609 sistematično opazoval in narisal karte Lune, torej torej pred Galileiem, a jih ni objavil. Celo imperator Rudolf je s teleskopom opazoval Luno, še preden je slišal za Galileja. Galilejeve zvezdne karte so bile nenatančne, da je Plejade mogoče le s težavo razpoznati, Orionove skupine zvezd pa sploh ne. Velika temna pega, ki jo je Galileo primerjal s Češko, enostavno ne obstaja. Kljub vsemu povedanemu in naštetim napakam v prvem Galilejevem objavljenem besedilu njegov vpliv in pomen vseeno ostaja izjemen. Drugi so videli isto kot Galileo in celo njegov primat pri odkritju Jupitrovih lun ni zanesljiv, a je prvi objavil, kar je videl in to opisal v jeziku, ki je vse osupnil. Prav kumulativni učinek je naredil najmočnejši vtis. Bralec je instinktivno začutil globoke filozofske posledice, ki jih je prinesla ta "otvoritev v vesolje", čeprav niso bile eksplicitno zapisane. Gore in doline na Luni so dokazovale podobnost med nebesnimi in zemeljskimi tvorbami, o enovitosti naravne snovi, iz katere je narejeno vesolje. Nesluteno število z očesom nevidnih zvezd je trditev, da so bile zvezde ustvarjene človeku v užitek, naredilo nesmiselno, če jih je lahko videti le oborožen z napravo. Jupitrove lune niso dokazale, da je imel Kopernik prav, a so dodatno pretresle staro prepričanje, da je Zemlja v središču sveta in da se vse giblje okoli nje. Ne ta ali oni določeni detajli, "Zvezdni sel" je kot celota ustvaril dramatični učinek! Knjižnica je nemudoma povzročila strastno nasprotovanje. Zanimiva je ugotovitev, da Kopernikova knjiga Revolutionibus pol stoletja ni povzročila večjega razburjenja in da Keplerjevi zakoni v svojem času še manj, medtem ko je "Zvezdni sel", ki se je le posredno dotikal teh tem, sprožil tak izbruh čustev. Nedvomno je bil glavni razlog njegova berljivost. Da bi "prebavil" Keplerjevo glavno delo, si potreboval skoraj vse življenje, kot je dejal eden od njegovih kolegov. Toda "Zvezdnega sla" si lahko prebral v eni uri in njegov učinek za tiste, ki so odraščali s tradicionalnim pogledom na vesolje, je bil kot udarec v pleksus. In ta vizija, čeprav nekoliko majava, je še vedno ohranila svojo koherenco. Celo Kepler se je prestrašil divje perspektive, ki jo je odprl Galilejev daljnogled: "Neskončnost je nedoumljiva", je neprestano tesnobno ponavljal. BITKA ZA SATELITE Tak je bil objektivni učinek Galilejevih odkritij na širni svet. Toda, da bi razumeli odzive majhnega akademskega sveta v nejgovi domovini, moramo vzeti v obzir tudi subjektivne učinke Galilejeve osebnosti. Kopernik je bil vse življenje neke vrste nevidni človek; nihče, ki je srečal blagega Keplerja ga ni mogel zares zasovražiti. Toda Galilejo je imel redek dar, da je nasprotnike provociral, ne na način, ki ga je s svojo pojavo budil Brahe, namreč z izmenično naklonjenostjo in besom, temveč s hladno in neizprosno sovražnostjo, ki jo pri povprečnežih budi seštevek genialnosti, arogance in pomanjkanja ponižnosti. Brez te osebne note bi bilo nemogoče razumeti nasprotovanje ob izidu »ZVEZDNEGA SLA«. Predmet spora ni bil pomen Jupitrovih lun, temveč njihov dejanski obstoj, ki so ga nekateri italijanski ugledni učenjaki gladko zavrnili. Galilejev največji akademski sovražnik je bil Magini iz Bologne. V mesecu, ko je izšel zvezdni sel, so 24. in 25. aprila v neki hiši v Bologni priredili izjemni zabavi, na katero je bil povabljen Galileo, da bi s svojim daljnogledom pokazal Jupitrove lune. Niti eden med številnimi uglednimi gosti se ni jasno izrazil, da bi jih videl. Tudi pater Clavius, glavni matematik v Rimu, jih ni uspel videti. Cremonini, profesor filozofije v Padovi pa celo ni hotel gledati skozi daljnogled. Enako je naredil njegov kolega Libri. Slednji je kmalu za tem umrl, s čimer si je Galileo prislužil še več nasprotnikov, ko je sarkastično izjavil: »Libri se ni odločil, da bi videl moje nebesne nepomembnosti, dokler je bil na Zemlji. Mogoče bo storil to sedaj, ko je odšel v nebesa«. Ti možje so bili deloma zaslepljeni od strasti in predsodkov, toda niso bili niti približno tako neumni, kot se zdijo. Galilejev daljnogled je bil ta čas najboljši, a je bi še vedno neroden inštrument brez trdnega stativa in s tako majhnim zornim poljem, da je nekdo dejal: "Čudež ni, da je odkril Jupitrove lune, temveč da je Jupitra sploh našel." Za rokovanje s cevjo je bila potrebna spretnost in izkušnje. Poleg tega sam Galileo ni znal razložiti, zakaj in kako zadeva deluje. Tudi Zvezdni sel o tej bistveni zadevi molči. Tako ni bilo povsem nerazumsko sumiti, da so razmazane svetle točke, ki jih je bilo videti v daljnogledu, optične utvare v ozračju ali pa so na nek način nastale v skrivnostni napravici. ŠČITONOSEC Prvi in nekaj časa edini, ki je svoj učeni glas povzdignil v prid Galileia, je bil Johannes Kepler. Bil je tudi najmočnejši glas, saj je Kepler nosil mesto prve avtoritete v astronomiji, pa ne zaradi svojih dveh zakonov o gibanju planetov, temveč zaradi mesta imperialnega matematikusa in Brahejevega naslednika. Kepler je prve vesti o Galilejevih odkritjih dobil okoli 15. marca 1610. V tednih po tem je nestrpno čakal na podrobnejše novice. Prve dni aprila je imperator dobil izvod zvezdnega sla, ki je bil pravkar natisnjen v Benetkah in Keplerju je bilo dobrohotno dovoljeno, da si ga ogleda in na hitro prelista. 8. Aprila je končno dobil izvod od Galileja s prošnjo za mnenje. Galileo ni nikoli odgovoril na Keplerjeve goreče prošnje za mnenje o njegovih knjigah Mysterium in Novi astronomiji, ki mu jih je poslal. Galileo se ni niti potrudil, da bi na Keplerja naslovil osebno prošnjo, temveč jo je ustno povedal toskanski ambasador v Pragi, Julian de Medici. Čeprav Kepler ni bil v stanju, da bi preveril Galilejeva odkritja, saj ni imel daljnogleda, je njegovim trditvam slepo zaupal. Navdušeno in brez oklevanja se je v sporu ponudil kot »ščitonosec« - on, Imperialni matematikus, za do pred kratkim neznanega italijanskega učenjaka. To je bila ena najbolj plemenitih gest v analih znanosti. Kurir je iz prage v Italijo odpotoval 19. aprila. V enajstih dneh, ki jih je imel Kepler na voljo, je napisal pamflet Pogovori z nebesnim slom v obliki odprtega pisma Galileju. Naslednji mesec so pamflet tiskali v Pragi in piratski prevod se je kmalu nato pojavil v Firencah. Prav tako podporo je v tistem trenutku potreboval Galileo. Teža Keplerjeve avtoritete je odigrala pomembno vlogo pri zasuku bitke v njegov prid, kar kaže tudi Galilejeva korespodenca. Nestrpno je želel zapustiti Padovo, da bi postal dvorni matematik Cosima de Medici, velikega toskanskega vojvode, v čigar čast je Jupitrove satelite poimenoval »Medičejske zvezde«. V njegovi prošnji za to mesto izstopa Keplerjeva podpora. »Vaša ekselenca, vedeti morate, da sem prejel pismo, bolje rečeno osem strani dolgo razpravo Imperialnega matematika, ki potrjuje vsako podrobnost v moji knjigi, brez najmanjšega dvoma ali nasprotovanja čemerkoli. In lahko verjamete, da bi od vsega začetka na enak način govorili tudi vodilni učenjaki v Italiji, če bi bil jaz v Nemčiji ali kje daleč stran.« Toda medtem, ko se je Galileo s Keplerjevim pismom hvalil Velikemu vojvodi in drugim, se Keplerju ni niti zahvalil. Poleg strateške vloge v kozmološkem spopadu je Pogovor z zvezdnim slom brez velike znanstvene vrednosti. Bere se ga kot baročno arabesko, kot okraske okoli trdega jedra Galilejeve razprave. Kepler je instinktivno začutil »krog resnice« v Zvezdnem slu in to naj bi bilo zanj dovolj. Ne glede na to, kaj je Galileju zameril zaradi njegovega predhodnega obnašanja, se je čutil poklicanega »da se vrže v prepir« za resnico, Kopernika in pet popolnih geometrijskih teles. Potem ko je končal prometejsko delo z Novo astronomijo, je ponovno zapadel v mistični somrak pitagorejskega vesolja, zgrajenega okoli kock, tetraedrov, dodekaedrov in tako dalje. To je tudi vodilni motiv njegovega dialoga z Zvezdnim slom, omenjene niso niti eleptične orbite, niti prvi niti drugi zakon gibanja planetov. Njihovo odkritje je zanj pomenilo le utrudljiva stranpota pri lovu za fiksno idejo. Profesorji Magini, Horky in celo Maestlin, ki so živeli v sovražnem vzdušju, niso mogli verejeti svojim ušesom, ko so slišali, da Kepler poje hvalnico Galileju. Poskušali so odkriti kako skrito bodico v Keplerjevi razpravi. Škodoželjno so uživali v tistem delu, kjer Kepler pokaže, da je princip daljnogleda že dvajset let pred Galilejem orisal Italijan Giovanni Della Porta, kakor tudi sam Kepler leta 1604 v delu o optiki. Ker pa Galileo ni izrazil prvenstva pri izumu daljnogleda, mu Keplerjeva zgodovinska ekskurzija ni mogla škodovati. Poleg tega je Kepler poudaril, da sta Della Porta in on pisala o zadevi le teoretično »kar ne more zmanjšati slave izumitelja, pa kdor si že to bodi. Kakor vem, vodi dolga pot od teoretičnega načela do praktičnih dosežkov, od Ptolomejeve omembe Antipodov do Kolumbovega odkritja Novega sveta, in še daljša od inštrumentov iz dveh leč, ki so v uporabi v tej deželi, do naprave, s katero si, o Galileo, prodrl v samo nebo.« Kljub vsem nasprotovanjem je Keplerjeva disertacija spodbudila nekatere Galilejeve nasprotnike, da so pogledali skozi izboljšane daljnoglede, ki so bili že na voljo. Prvi med konvertiti je bil jezuit Clavius. Kasneje rimski jezuiti niso le potrdili Galilejevih opazovanj, temveč so jih bistveno izboljšali. ORBITI SE RAZIDETA Galilejev odziv na Keplerjevo uslugo je bila popolna tišina. Toskanski ambasador na dvoru je Galileju svetoval, naj Keplerju pošlje daljnogled, da bi odkritja, ki jim je verjel na besedo, ta preveril vsaj »post factum«. Galileo tega ni storil. Daljnoglede, ki so prišli iz njegove delavnice, je podaril različnim aristokratskim pokroviteljem. Mesece po Keplerjevi disertaciji se je spor o Galilejevih odkritjih razvil do viška in prijatelji so Keplerju očitali, da je besedo zastavil za stvari, ki jih sam ni videl. Niti en sam ugleden astronom v tem času ni potrdil obstoja Jupitrovih lun. 9. Avgusta je ponovno pisal Galileju »...V meni ste vzbudili veliko željo, da bi videl vaš inštrument, da bi tudi sam, tako kot vi, užival v nebesni predstavi. Najboljši inštrumenti, ki jih imamo na razpolago, povečajo vsega desetkrat, drugi komaj trikrat...« Pisal je tudi o svojih opazovanjih Marsa in Lune in tudi o perečem vprašanju, ki se je dotikalo Jupitrovih satelitov: »Sprašujem se, kako je mogoče, da številni zanikajo njihov obstoj, vključno s tistimi, ki imajo daljnoglede... Potemtakem vas prosim, moj Galileo, čim prej mi imenujte priče. Glede na pisma, ki ste jih pisali drugim, sem spoznal, da vam takih prič ne manjka. Toda sam ne poznam nikogar razen vas...« Tokrat je Galileo pohitel z odgovorom, saj se je očitno prestrašil, da bo izgubil najmočnejšega zaveznika: »Padova, 19. avgust 1610. Prejel sem vaša pisma, moj nadvse učeni Kepler. Na prvo, ki ste ga že objavili, bom odgovoril v drugi izdaji mojih opazovanj. Medtem bi se vam rad zahvalil, da ste bili prvi in skoraj edini, ki ste povsem sprejeli moje trditve, čeprav niste imeli nobenega dokaza zanje, zahvaljujoč le vašemu čistemu in plemenitemu duhu.« Galileo nato Keplerju pove, da mu svojega daljnogleda ne more posoditi, ker ga je dal Velikemu vojvodi, ki ga je želel »razstaviti v svoji galeriji kot večni spomenik med največjimi dragocenostmi.« Navedel je številne izgovore glede izdelave inštrumenta enake kakovosti in zaključil z medlo obljubo, da bo, najhitreje kot je mogoče, naredil nove in jih » poslal prijateljem«. Kepler ga ni nikoli dobil. V nadaljevanju se je tudi dotaknil Keplerjeve prošnje po očividcih obstoja Jupitrovih satelitov, a ni navedel imena niti enega astronoma. »V Pisi, Firencah, Bologni, Benetkah, in Padovi so številni videli Medičejske zvezde, a so tiho in oklevajo.« Namesto tega je imenoval Velikega vojvodo in še enega člana družine Medičijev (od njiju bi težko pričakovali, da bi zanikali obstoj zvezd, ki nosijo njuna imena). »Kot dodatnega očividca ponujam sebe, ki mi je naša univerza dala doživljenjsko plačo 1000 florinov, kakršne ni imel noben matematik, in ki jo bom dobival, tudi če nas bodo Jupitrove lune ogoljufale in izginile.« To je bilo drugo in zadnje pismo, ki ga je Galileo pisal Keplerju ...

Galileo Galilei kardinalom demonstrira uporabo teleskopa.
Vir: http://www.arm.ac.uk/publicevents/galileo/galileo.html

Vir teksta (priredil Andrej Guštin):
Mesečniki - The Sleepwalkers
Avtor: Arthur Koestler (1905-1983)

Nazaj na zgodovino.
Nazaj na domačo stran.