Krščanskosocialno gibanje

Krščanskosocialno gibanje je bilo politično gibanje, ki je nastalo na osnovi katoliškega družbenega nazora v Nemčiji. Utemeljil ga je papež Leon XIII. V svoji encikliki Rerum novarum (O novih stvareh). Cilj gibanja je bila ureditev družbe na krščanski podlagi, brez razrednih bojev, ampak bi vladala solidarnost. Pripadniki gibanja so obsojali kapitalizem in ga označevali za nedemokratičnega in izkoriščevalskega.

Pri nas je bilo najmočnejše v slovenski ljudski stranki. Načela gibanja so večinoma obravnavali na katoliških shodih, ki so bila nekakšne versko-politične manifestacije. Bilo jih je 5, najpomembnejši pa je bil prvi, leta 1892. Sklepi shoda predstavljajo eno najboljših analiz takratnih slovenskih političnih, gospodarskih in socialnih razmer.

Najvidnejši osebnosti tega shoda sta bila Ivan Šušteršič, ki je postal vodja SLS, in Janez Evangelist Krek, ki se je posvetil organiziranju kmetov in delavstva ter jih skušal zaščititi pred pastmi razvijajočega se kapitalizma s pomočjo zadružnega gibanja in ustanavljanja prosvetnih društev.

Kmetom so se zadruge in znotraj njih delujoče hranilnice in posojilnice pomagale rešiti vaških oderuhov, saj je bil kredit, pridobljen pri njih osebni, in ne javni, kar pomeni, da ga niso vpisovali v zemljiške knjige. Krek se je zavzemal za zaščito kmetij, pravno prepoved njihove delitve ali zadolžitve, s čimer naj bi preprečili njihovo zadolževanje in drobljenje.

Krščanskosocialno gibanje je bilo med delavstvom pri nas mnogo uspešnejše kot pri drugih avstrijskih narodih, to pa zato, ker se je oprlo na proletariat in ne na preddelavce in obrtnike kot drugod.