Taffejeva vlada

Liberalni nemški krogi so po okupaciji Bosne in Hercegovine (1878) z nezaupanjem gledali na politiko Franca Jožefa, ki je osebno nadziral vojsko in zunanje zadeve. Ministre, ki so nasprotovali njegovi politiki, je hitro odstavil in na njihova mesta imenoval sebi zveste ljudi. Leta 1879 je za novega ministrskega predsednika nastavil konzervativno usmerjenega Edvarda Taffeja, ki je uspel sestaviti koalicijo narodnih nenemških strank ter nemških klerikalcev in konzervativcev. Vlada se je obdržala kar 14 let in je imela velik vpliv na politično življenje med Slovenci. Pravimo, da so takrat Slovenci politično dozoreli.

Na Kranjskem je interese Taaffejeve vlade večino časa zastopal Slovenec Andrej Winkler. V tem času se je povečalo število domačih uradnikov, ravno tako so bili kranjski deželni glavarji odslej Slovenci. Položaj Slovencev se je izboljšal tudi na Goriškem in Štajerskem, ravno tako v Trstu. Nekoliko slabše je bilo na Koroškem, ker oblast ni nadzirala izvajanja zakonov, ki so bili ugodnejši za nenemško prebivalstvo.

V tem času se je izboljšal tudi položaj slovenščine, saj je bila po zakonu materinščina za slovenske dijake obvezen učni predmet. Nenemškim narodom naklonjeni lokalni oblastniki so z različnimi oblikami pritiska velikokrat dosegli, da so starši svoje otroke izpisovali od pouka materinščine, saj so bili prepričani, da sta za širše družbeno okolje pomembni zgolj italijanščina in nemščina.

Nekateri kritiki so popuščanje slovenskih politikov Nemcem in vladnim željam za zmernost v narodnih zadevah za drobtiničarstvo, saj bi morali od vlade in parlamenta iztržiti več. Nosilce te politike so označevali za elastikarje, med njimi je bil najbolj znan Fran Šuklje.