Nastanek političnih strank

Po Taaffejevem padcu (1893) je v državi nastalo veliko političnih strank, še posebno tistih, ki so bile nacionalistično usmerjene. Nemške in italijanske so se zavzemale za ohranitev privilegijev, ostale stranke pa so želele doseči enakopravnost svojih narodov v primerjavi s prvima. V državi so se pojavila močna idejna in nacionalna nasprotja, ki so omrtvila delo parlamenta in vlade, ki je lahko vladala samo še s pomočjo cesarskih odredb.

Razcepljenost se je pokazala tudi med Slovenci, še posebej po 1890. Najprej se je razdelila goriška Sloga, z delovanjem katere so bili nezadovoljni klerikalci. Leta 1900 so ustanovili Narodno napredno stranko za Goriško, preostanek Sloge pa se je 1907 preimenoval v Slovensko ljudsko stranko za Goriško.

Politične stranke so se pojavile tudi na Kranjskem, ki je bila skoraj v celoti slovenska. Leta 1890 je bilo ustanovljeno Katoliško politično društvo, iz katerega je izšla Katoliška narodna stranka, ki se je 1905 preimenovala v Slovensko ljudsko stranko. Svojo moč je črpala iz kmečkih množic (Kranjska je bila takrat še večinoma agrarna), pritegnila pa je tudi dobršen del delavstva. Pomembno vlogo pri njenem delovanju je imela duhovščina (kler).

Nasprotni pol, ki je imel oporo v meščanstvu in vaških veljakih, so predstavljali liberalci. Iz leta 1891 ustanovljenega Slovenskega društva je nastala Narodna (kasneje Narodna napredna stranka).

Razcep se je zgodil tudi na Štajerskem, vendar kasneje zaradi močnega nemškega pritiska. Leta 1906 je bila ustanovljena Narodna stranka za Štajersko (liberalci), leto kasneje pa še Slovenska kmečka zveza za Štajersko (klerikalci).

Leta 1896 je bila ustanovljena še Jugoslovanska socialdemokratska stranka.