Slovenci ob koncu 19. stoletja

Protislovensko razpoloženje

Izboljšanje položaja nenemških, zlasti slovanskih narodov v času Taaffejeve vlade je med Nemci in Italijani sprožilo zahteve po zaščiti pravic, ki so jih pripadniki obeh narodov že uživali. Za zavarovanje položaja so ustanavljali narodnoobrambna društva, saj so slovenske kulturne in šolske pridobitve razumeli kot sovražno ogrožanje njihove kulture. Tako so Nemci leta 1880 ustanovili društvo Deutscher Schulverein, Italijani pa društvo Pro patria (kasneje Lega nazionale). Nemško društvo je imelo v devetdesetih letih že skoraj 100.000 članov, pred prvo svetovno vojno je imelo okoli 100 šol in vrtcev, zaposlovalo pa okrog 80 učiteljev in varuhov. Naloga teh društev je bila podpora ustanavljanju nemških in italijanskih zasebnih šol.

Slovenci so z namenom zaščite slovenskega šolstva, pa tudi jezika in kulture nasploh, odgovorili z ustanovitvijo Družbe svetega Cirila in Metoda leta 1885 v Ljubljani, ki je zgradila in vzdrževala več slovenskih šol na Koroškem, v okolici Trsta in na Kočevskem, pomagala pa je tudi slovenskim javnim šolam. Financirala se je s prostovoljnimi prispevki. Po vsem slovenskem ozemlju so organizirali podružnice, v času največjega razmaha jih je delovalo več kot 330. Družba je imela velik pomen za ženske, saj so v njej lahko delovale enakopravno z moškimi.

Tomo Zupan (1839-1937), prvi predsednik Družbe sv. Cirila in Metoda.