Hrvaška: pogodba z Ogrsko

Z začetkom ustavne dobe v Avstriji (1861) je Hrvaška ostala v uniji z Ogrsko, čemur so nekateri politiki ostro nasprotovali. Medtem, ko si je unionistična stranka, ki je bila Madžarom vedno naklonjena, prizadevala za pogajanja, je Narodna stranka, ki jo je vodil Ante Starčević, zahtevala samostojno državo pod Habsburžani. Leta 1868 so s sklenitvijo nagodbe Hrvaški priznali ozemeljsko celovitost, uvedena je bila notranja samouprava, šolstvo in sodstvo, hrvaščina pa je postala uradni jezik. Hrvaška po nagodbi ni bila več finančno samostojna, prav tako je bil ban namesto avstrijskemi sedaj podrejen ogrski vladi v Budimpešti, ki ga je tudi imenovala. Hrvaška s Slavonijo je bila formalno kraljevina, ki je skupaj z Ogrsko pripadala deželam krone sv. Štefana, ki jo je nosil habsburški cesar. V avstrijski polovici monarhije so ostali Reka, Istra in Dalmacija, leta 1881 je bila Hrvaški priključena še Vojna krajina.