Italija: težnje po združitvi

Največ privržencev je imel risorgimento (italijansko narodno gibanje) med liberalnim meščanstvom in izobraženci. Po revolucijah so številna italijanska kraljestva dobila nove ustave (Neapelj, Toskana, Sardinija, papeška država …). Na severu je prihajalo do močnih protiavstrijskih uporov, Benetke so se celo oklicale za republiko. Piemontski kralj Karel Albert je 1849. napovedal novo vojno Avstriji, vendar je doživel poraz, zato je odstopil v korist sina Viktorja Emanuela II., razmere na celotnem Apeninskem polotoku pa so se vrnile v staro stanje. Razočaranje med italijanskimi rodoljubi je bilo veliko, hkrati pa so se med njimi pojavljala nasprotja o bodoči ureditvi države; nekateri so se zavzemali za republiko, drugi za zvezo držav pod papeževim vodstvom.

Sardinski kralj Viktor Emanuel II. je edini v vsej Italijo obdržal ustavo in italijansko zastavo, zato je užival velik ugled. Znal je dobro izbirati sodelavce, kar se je še posebej izkazalo, ko je eden od njih postal grof Camillo Benso de Cavour. Bil je odličen gospodarstvenik in gospodarski teoretik, izkazal se je kot kmetijski in finančni misnister, leta 1852 je postal ministrski predsednik. Prizadeval si je za modernizacijo gospodarstva, ustanavljal je banke, pritegnil je veliko količino tujega kapitala in podpiral pristanišče v Genovi. Veliko je vlagal v železnice in kanale ter podpisali pogodbe o svobodni trgovini z evropskimi državami. Odpravil je številne cerkvene privilegije. Cavour je hotel izriniti Avstrijce. Moderniziral je vojsko, vendar se je zavedal, da geslo Giuseppa Mazzinija 'Italia fara da se' (Italija se bo združila sama) ni uresničljivo, zato je poiskal pomoč pri francoskem cesarju Napoleonu III. Ta je sklenil s Cavourjem tajni sporazum o skupnem boju proti Avstrijcem.