ČEŠKA IN AVSTRO-OGRSKA             Avstro-Ogrska (tudi »dvojna monarhija«) je bila dualistična država, ki je nastala po ustavni reformi Avstrijskega cesarstva leta 1867 in je obstajala do leta 1918. Avstro-Ogrska je nastala zaradi vse močnejše konkurenčne Prusije, ki je silila proti Habsburški monarhiji, Franc Jožef pa se ni vdal, temveč je združil moči z Madžarsko opozicijo. Tako je leta 1867 nastala Avstro-Ogrska, ki je vključevala več dežel oz. dele današnjih držav:  Avstrije, Madžarske,  Češke, Slovaške, Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, ter dele ozemelj današnje Italije (Južna Tirolska, Trst, del Furlanije in del Koroške),  Romunije (Transilvanija), Srbije (Vojvodina), Črne gore (Boka Kotorska), Poljske in Ukrajine (Galicija, Bukovina). Notranjo organiziranost vsake državne polovice so določili s posebno ustavo – Franc Jožef ni vladal kot cesar Avstrije, temveč kot kralj Ogrske.  Imeli sta skupno zunanjo, obrambno in finančno politiko.  Kmalu po ustanovitvi »dualizma« so se ljudje začeli pritoževati. Čehi so zahtevali za »dežele krone Sv. Vaclava« (Češko, Moravsko in Šlezijo) enak  status, kot ga je dobila Ogrska. Svoj odpor so pokazali z bojkotom zasedanj državnega zbora (do leta 1879) in taborskim gibanjem (1868-71). Po  nastopu konservativne Taffejeve vlade (1879) je nemški pritisk na slovanske narode malo popustil. Češki poslanci so se vrnili v državni zbor in s  Poljaki, Slovenci, in nemškimi katoliškimi konservativci podpirali vlado. Taaffe je ugodil številnim zahtevam Čehov, vendar so se ljudje zaradi njegove nedoslednosti zopet  začeli pritoževati. Na Češkem se je vnel spopad med Čehi in Nemci, na Tirolskem med Nemci in  Italijani… Po Taaffejevem propadu (1893) je nacionalizem dobival vse bolj iracionalne razsežnosti. Nemci in Čehi niso bili od nekdaj v dobrih odnosih, ko pa je aprila l. 1897 ministrski predsednik  Badeni razglasil jezikovne naredbe za Češko in Moravsko (določale so, »da mora v celem obsegu češkega kraljestva in moravske mejne grofije vsak državljan pri vsakem državnem uradu dobiti  pravico v svojem lastnem jeziku«), so pa Nemci na Češkem 'izgubili živce' in se uprli. Povezali so se v »sveto zvezo« in se odločili, da bodo prisilili vlado k umiku teh navedb. Claryjeva vlada je leta  1899 zaradi pretepov in uporov ukinila sporni naredbi.  S preklicem jezikovnih naredb je nemško obstrukcijo nadomestila Češka. Parlament je tam le s težavo opravljal svoje delo. »Absolutizem« je bil na  vrhuncu v obdobju vlade Ernesta von Koerberja (1900-04), ki je poslance skušal prepričati o katastrofalnih učinkih nacionalnih bojev na  gospodarsko in socialno življenje države. Spodbujal je gospodarske projekte, ki bi prinesli denar blaginji. Nacionalni konflikti so se še bolj  stopnjevali, zato je l. 1904 moral Koerber odstopiti. L. 1907 so uvedli državnozborske volilne reforme, kjer so uvedli splošno (moško) volilno reformo, vendar tudi ta ni rešila problemov med Nemci  in Čehi. Avstro-Ogrska je bila v veliki politični krizi. Na predvečer svojega razpada pa je Avstro-Ogrska zopet doživljala razcvet. Gospodarstvo, modernizacija sta cveteli, nastajali so novi kulturni  dosežki, bilo je veliko družbenega prepletanja.  Vse to se  je končalo 31.oktobra, preden so se začeli spopadi na Italijanskem polotoku. VIRI:  - slika grba Avstro-Ogrske: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/0/0c/Austria- Hungaria_transparency.png            - slika zemljevida Avstro-Ogrske: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/0/06/Austro-Hungarian_Monarchy_%281914%29.svg            - Janez Cvirn, Andrej Studen; Zgodovina 3; Nemirne vode: od nacionalnih gibanj do prve svetovne vojne; Habsburška monarhija na prelomu stoletja           - wikipedia: http://en.wikipedia.org/wiki/Austria-Hungary  Staša Šolar  © Gimnazija Črnomelj - 2012