© Gimnazija Črnomelj - 2012  Josef Ressel Josef Lukvik František Ressel je češki (avstrijski) gozdar in izumitelj ladijskega vijaka.  Poleg ladijskega vijaka je Resel izumil ali izboljšal še celo vrsto drugih naprav ter strojev. Konstruiral je številne  stiskalnice, izdelal prve valjčne ležaje, kroglične ležaje, izboljšal je parni aparat zaekstrakcijo barv in rastlinskih olj  iz rožnic.  Bil je vsestranski inženir, ki se je ukvarjal z gozdarstvom, agronomijo, kemijo, metalurgijo in vojaško tehniko. Za  veliko svojih izumov je prejel patente, med drugim za pnevmatsko pošto.  Umrl je v Ljubljani in pokopan je na Ljubljanskem Navju, kjer ima tudi spomenik (očiščen je bil leta 2007, ob 150  letnici njegove smrti).                                                                                                                                                                       Sebastijan Franković Bedřich Smetana Bedřich, ki je bil rojen 2. marca leta 1828 je bil drugi sin pivovarja Františka Smetane in njegove tretje žene. Bedřich se je po koncu gimnazije preselil v Moskvo, da se je lahko šolal na Akademski gimnaziji. Kasneje je postal profesor glasbe in se vpisal na praški konservatorij. Leta 1848 je odprl svojo glasbeno šolo. Leta 1856 je sprejel povabilo na Švedsko kjer je bil pet let dirigent filharmonije. Obdobje je bilo za njegovo družino tragično, saj so mu umrli vsi trije otroci, med vračanjem na Češko pa še žena Katarina. Leta 1866 so prvič uprizorili njegovo opero Brandenburžani na češkem. Po uspehu so mu zaupali umetniško vodstvo Narodnega gledališča. V zadnjih letih življenja je oglušel ter svoj konec dočakal v umobolnici, kjer je 12. maja 1884 umrl. Eno izmed njegovih najbolj znanih del je opera Prodana nevesta. (http://www.youtube.com/watch?v=3kN84D5FZ_c ) VIRI: - slika: http://www.google.si/imgres?hl=en&sa=X&biw=1366&bih=665&tbm=isch&prmd=imvnsol&tbnid=SOiJyjY_W- 6t8M:&imgrefurl=http://www.classical.net/music/comp.lst/smetana.php&docid=5jJeqOiTTUAcSM&imgurl=http://www.classical.net/music/images/composer/s/smetana.jp g&w=230&h=285&ei=dEpKUOiWEMjNsgaS1oCADw&zoom=1&iact=rc&dur=293&sig=104579067166844523861&page=1&tbnh=147&tbnw=119&start=0&ndsp=27 &ved=1t:429,r:2,s:0,i:76&tx=59&ty=45          - tekst: http://en.wikipedia.org/wiki/Bed%C5%99ich_Smetana         - videoposnetek: You tube - http://www.youtube.com/  Staša Šolar Jan Palach Jan Palach se je rodil 11. Avgusta 1948 na Českem, v mestu  Mělník. Palach je 16. januarja 1969 med demonstracijami  ob obletnici vkorakanja vojska Varšavskega pakta na Češkoslovaško na Trgu svetega Vaclava s samosežigom storil  samomor v znak političnega protesta. Umrl je tri dni pozneje v bolnišnici, 19. Januarja, v Pragi. Njegov pogreb 25.  januarja 1969 se je spremenil v velike demonstracije proti režimu.  Samozažigu Jana Palacha je v naslednjih mesecih sledilo še pet podobnih primerov. Med drugim se je mesec dni  kasneje, 25. februarja 1969, na istem mestu sežgal študent Jan Zajíc, kot zadnji pa aprila v Jihlavi Evžen Plocek. Kljub  velikemu odmevu samozažigi niso uspeli spremeniti političnega položaja na Češkoslovaškem.  Prvi, ki je na tak način protestiral proti posegu na Češkoslovaškem, je bil poljski odvetnik Ryszard Siwiec, ki se je 8.  septembra 1968 zažgal med žetvenim festivalom na varšavskem stadionu. Ker poljske oblasti vesti o tem dogodku  niso dovolile objaviti, ni mogoče vedeti, ali je Palach vedel zanj in ali je vplival na njegovo odločitev.                                                                                                                                                                              Vir slik: Internet Rok Peteh Vir: Internet  Jan Žižka JAN ŽIŽKA je bil zmagoviti vojskovodja češke protestantske husitske vojske.  Rodil se je leta 1376, umrl je leta 1424 zaradi kuge. Bil je vojaški voditelj  husitske vstaje in vojne proti Nemcem in kataloški cerkvi.  Husiti češkega kralja Sigismunda, ki je bil okronan leta 1420 v Pragi, niso priznavali. Začele so se križarske vojne, v katerih so vojske cesarja Sigismunda poskušale uničiti češke »krivoverce«. Jan Žižka je s svojo vojsko razbil pet »križarskih« pohodov nad husite in taborite. Bil slep na eno oko od mladih let, v obleganju mesta Rábí leta 1421 pa je popolnoma oslepel. Kljub temu je vojsko husitov  uspešno vodil do svoje smrti, tri leta kasneje. Njegova zadnja želja je bila, naj iz njegove kože naredijo opne za bojne bobne, da bo vojake lahko vodil  tudi po smrti. Njegovi vojaki pa so se odtlej imenovali Sirote. Jan Žižka je bil daljnovidni vojak, ki je s svojim mobilnim topništvom za dobri dve stoletji  prehitel razvoj vojaške taktike.    Leta 1420 so husiti objavili tudi svoj enoten program, ki se je glasil: 1. Tako laiki kot duhovniki naj imajo pravico do obeh vrst obhajila (vino in hostija - Kristusovo kri in telo) 2. Prosto razširjanje božje besede 3. Zaseg posvetne cerkvene lastnine in izključitev cerkvenega vpliva iz posvetne politike 4. Kaznovanje cerkvenih smrtnih grehov tudi v posvetnem sodstvu               Viri:  Blaž Berlec, Taborsko srečanje in husiti,   http://www.drustvogil-galad.si/wildenloski/tabor.htm  Leksikon Cankarjeve založbe , Ljubljana,  1988  11. oktober, članek Delo, http://www.delo.si/clanek/16348 Iva Bohte GAVRILO PRINCIP Gavrilo Princip je bil rojen 24. julija 1894 v vasi Obljaj, v Bosni in Hercegovini. Poleg njega sta imela njegova starša, Petar in Marija Mičić, še osem otok,  izmed katerih jih je šest umrlo že v otroštvu. Princip je bil že od otroštva šibkega zdravja in je bolehal za tuberkulozo. Februarja 1912 je demonstriral  proti sarajevski oblasti, zaradi česar je bil izključen iz šole. Po izključitvi je pobegnil v Beograd, kjer se je poskušal vpisati v prvo beograjski gimnazijo, za  katero na žalost ni opravil sprejemnih izpitov. V tem letu je v Srbiji potekala mobilizacija za prvo balkansko vojsko. Sprva se je nameraval pridružiti  komiteju – srbski prostovoljni gverilski enoti, pod vodstvom majorja Vojislava Tankosića, kasneje pa tudi skrivnemu društvu Zedinjenje ali smrt,  katerega član je bil tudi Tankosić. Pri obeh je bil zavrnjen, zaradi njegove nizke višine in šibkosti.   Večina zgodovinarjev je prepričana, da je bil Gavrilo Princip član teroristične skupine Mlada Bosna, ki je bilo gibanje sestavljeno iz Srbov, Hrvatov in Bošnjakov. Njihov  namen je bil izbor samostojnosti od Avstro-Ogrske.   Gavrilo Princip je znan zaradi atentata na Avstro-Ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo, 29. junija 1914. Atentat je bil skrbno načrtovan  in sedem članov atentatorske skupine se je razporedilo na svoje položaje ob predvideni poti Fredinovega avta. Prvi član skupine ni uspel sprožiti akcije, saj se je bal  aretacije policista, ki je stal pred njim. Napad drugega člana so predčasno opazili in pospešili, zato je granata priletela v avto za njimi. Ferdinand se je odločil, da bo  obiskal ranjene v neuspelem atentatu. Spremenili so smer poti, vendar so o tem pozabili obvestiti voznika avtomobila. Princip, ki je očitno obupal nad napadom se je  odpravil v kavarno, ko se je prestolonaslednikov avto ustavil v bližini njega, da bi spremenili smer potovanja. Ta je hitro zgrabil priložnost in iz razdalje dveh metrov  streljal v avto. Sofija, ki jo je zadelo v trebuh je umrla na mestu nesreče, Ferdinand, ki pa ga je zadelo v vrat je po nekaj minutah padel v nezavest in malo za tem umrl.  Po atentatu se je Princip sprva skušal ubiti s cianidom, katerega je izbruhal, zato je policija sklepala, da je bil slabe kvalitete. Ker to ni delovalo je poskusil še s pištolo,  katero pa so mu izbili iz roke predno mu jo je uspelo izstreliti. Ker je bil v času atentata Gavrilo Princip s svojimi 19. leti premlad za smrtno kazen, so ga obsodili na 20 let  težke ječe. Umrl je v Terezinu 28. aprila 1918, zaradi tuberkuloze.   VIRI: http://sl.wikipedia.org/wiki/Gavrilo_Princip  Kaja Bahor JAROSLAV HAŠEK Jaroslav Hašek se je rodil učitelju matematike Josefu Hašku in njegovi ženi Katerini kot eden od treh otrok, 1883 leta. Hašek je končal poslovno šolo in delal kot bančni uradnik,  prodajalec psov, novinar in pisatelj.   Leta 1906 se je pridružil anarhističnemu gibanju, v okviru katerega je predaval proletariatu in urejal anarhistični časopis Komuna. Postal je viden član gibanja, zato ga je  policija skrbno nadzorovala. Večkrat je bil aretiran, med drugim tudi zaradi vandalizma, napada na policista in skrunjenja zastave.   Leta 1907 je spoznal svojo bodočo ženo Jarmilo Mayerovo, s katero sta imela enega otroka, a zakon ni trajal dolgo. V letih se je začel počasi odmikati od anarhizma in se  nameraval zaposliti kot pisatelj. Leta 1910 je bil imenovan za urednika časopisa Svět zvířat (Živalski svet), a je to mesto kmalu izgubil, saj je objavljal članke o živalih, ki so bile  le plod njegove domišljije.  Ko je leta 1913 poskušal zaigrati samomor s Češkega mostu, je bil za krajši čas hospitaliziran v psihiatrično bolnišnico.   Med prvo svetovno vojno se je pridružil avstrijski vojski in leta 1915 padel v rusko ujetništvo, kjer je postal tajnik poveljnika ujetniškega taborišča. Ko so ga leta 1916 izpustili,  se je pridružil Češki legiji kot pisec propagandnih člankov. Po februarski revoluciji leta 1917 je ostal v Rusiji in postal član boljševiške stranke in politični komisar. Leta 1919 se je  vrnil v Prago, kjer je bil označen kot izdajalec in bigamist, zato je za svoja dela težko našel založnika. Po vojni je bil Hašek težko bolan, umrl je zaradi tuberkuloze leta 1923, star  39 let. DELO Hašek je napisal okoli 1500 kratkih zgodb. Do leta 1909 jih je objavil 64. Leta 1912 je izšla njegova knjiga Dobri vojak Švejk in druge nenavadne zgodbe, kjer se je prvič pojavil  lik, ki ga v poznejšem romanu spoznamo kot preprostega vojaka Švejka, ki vojno dojema kot imeniten gostilniški pretep.  Roman Usoda dobrega vojaka Švejka v svetovni vojni, je Hašek nameraval napisati v šestih delih, a je do svoje nenadne smrti končal le prve tri, četrtega pa je moral dokončati  njegov prijatelj Karel Vanek, ki je napisal še peti in šesti del. Roman je prvič izšel leta 1923. Do danes je bil preveden v več kot 60 svetovnih jezikov, med njimi tudi v  slovenščino.  30.4.1883-3.1.1923- rojstvo in smrt  1906- pridružitev anarhističnemu gibanju, urejal časopis Komuna  1907- spoznal ženo Jarmilo Mayerevo  1910-  imenovan za urednika časopisa Živalski svet  1912- izdaja knjige Dobri vojak Švejk in druge nenavadne zgodbe  1915- postal tajnik poveljnika ujetniškega taborišča  1916- pridružitev Češki legiji   1923- izdaja romana Usoda dobrega vijaka Švejka v svetovni vojni   Vir: Internet  Barbara Fortun Egon Schiele Egon Schiele se je rodil leta 1890 v Tullnu ob Donavi in je avstrijski ekspresionist iz začetka 20. stoletja. Že zelo zgodaj je učitelj risanja odkril njegov talent in ga tudi spodbujal.  Leta 1906 se je vpisal na šolo za umetno obrt, vendar so ga na zahtevo učiteljev premestili na tradicionalistično Slikarsko akademijo. Leta 1907 je spoznal Gustava Klimta,  ustanovitelja secesijskega gibanja, ki je postal njegov mentor, kupoval Schielejeve slike, mu priskrbel modele in kupce. Schiele je imel že naslednje leto prvo razstavo. Po treh  letih študija je leta 1909 s še nekaterimi nezadovoljnimi študenti zapustil akademijo in ustanovil Neukunstgruppe (Skupino nove umetnosti). Na Klimtovo povabilo je leta 1909  Schiele razstavljal v dunajski Kunstschau (umetniški galeriji) skupaj z izjemnimi umetniki – Edvardom Munchom, Vincentom van Goghom in drugimi. Umrl je leta 1918, zaradi  španske gripe.  Nekaj njegovih del: -Sedeča ženska, 1917, pastel, gvaš in svinčnik na papirju, Metropolitan Museum of Art, New York  -Portret Johanna Harmsa, 1916, olje z voskom na platnu, Guggenheim Museum, New York  -Klečeči polakt nagnjen v levo stran, 1917, črna kreda, pokrivne barve na papirju   -Avtoportret, 1910, črna kreda, akvarel in pokrivna barva na papirju, Metropolitan Museum of Art, New York          Sedeča ženska                                                   Avtoportret Viri: http://www.masterart.si/Avtorji/avtor/14/0/egon-schiele http://www.google.si/imgres?um=1&hl=sl&biw=1024&bih=621&tbm=isch&tbnid=6xqMwsRx6HBK2M:&imgrefurl=http://www.rtvslo.si/kultura/citat/egon- schiele/290953&docid=L2UmIAoEcJFy0M&imgurl=http://img.rtvslo.si/_up/upload/2012/09/06/64910198_schiele_show.jpg&w=261&h=210&ei=PhFKUJKHNOmO4gTihIHgDA&zoom=1&iac t=hc&vpx=120&vpy=165&dur=2068&hovh=168&hovw=208&tx=120&ty=90&sig=116086355176363191886&page=1&tbnh=144&tbnw=172&start=0&ndsp=16&ved=1t:429,r:0,s:0,i:67 http://www.google.si/imgres?um=1&hl=sl&biw=1024&bih=621&tbm=isch&tbnid=CDS8nQ6Th8k88M:&imgrefurl=http://www.masterart.si/Avtorji/avtor/14/0/egon- schiele&docid=HN30G4Tqg4jupM&imgurl=http://www.masterart.si/images/products/14/__2133.jpg&w=204&h=300&ei=WxJKUN7yM9Tb4QTArIGAAQ&zoom=1&iact=rc&dur=48&sig=116 086355176363191886&page=1&tbnh=139&tbnw=89&start=0&ndsp=16&ved=1t:429,r:1,s:0,i:69&tx=56&ty=69  Nastja Lozar   JOŽE PLEČNIK Jože Plečnik je slovenski arhitekt rojen 23. januarja 1872 v Ljubljani. Šolanje na nižji gimnaziji je opustil že po neuspešnem prvem letniku. Kasneje se je v Gradcu izučil za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva. V Gradcu in na Dunaju je nadaljeval s študijem.  Leta 1901 je odprl samostojni arhitekturni atelje.Od leta 1911 je bil profesor na Umetniško-obrtni šoli v Pragi, od 1921 pa na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Bil je bil član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Bil je častni meščan mesta Ljubljana in bil nagrajen z odlikovanjem zasluge za narod, Prešernovo nagrado, bil je začasni doktor Tehniške visoke šole v Ljubljani in na Dunaju.Umrl je 7. Januarja 1957 v ljubljanskem Trnovem. Plečnik je načrtoval javne in zasebne stavbe na Dunaju (cerkev Sv. Duha, Zacherlova hiša), v Pragi (Hradčani), v Ljubljani (Tromostovje, arkade osrednje mestne tržnice, zapornice na Ljubljanici, stavba NUK, osrednje sprehajališče v Tivoliju, Čevljarski most, mestno pokopališče Žale, celostna prenova številnih ambientov) in drugod. Povsod, kjer je deloval pa je z svojimi deli pustil izjemen pečat. VIRI:  http://sl.wikipedia.org/wiki/Jo%C5%BEe_Ple%C4%8Dnik  Vir: Internet  Nika Marija Kavšek Nazaj na vrh Nazaj na vrh Nazaj na vrh Nazaj na vrh Nazaj na vrh Nazaj na vrh Nazaj na vrh Nazaj na vrh