|
|
AVSTRALIJA |
|
-
Kenguru -
Koala -
Kljunaš -
Emu -
Vombat Kmetijstvo Glavno in največje mesto: Canberra in Sydney |
TASMANIJA
Otok Tasmanija je zvezna država Avstralije. Njena površina je 68.332 km2. Na Tasmaniji živi približno 484.700 ljudi. Glavno in največje mesto Tasmanije je Hobart. Lega Tasmanije je 200 km južno od vzhodne strani (celine)Avstralije; ločuje ju Basov preliv. Tasmanija se promovira kot država narave zahvaljujoč svoji čisti in nepokvarjeni naravi saj 40% Tasmanije pokrivajo naravni rezervati, nacionalni parki in področja svetovne dediščine.
ZGODOVINA PREBIVALSTVA Aboridžini so na celino pred okrog 40.000 leti verjetno
prišli iz jugovzhodne Azije po nekdanji kopenski povezavi. S seboj so
pripeljali divje pse, prednike današnjih dingov. Proti jugu, na skrajni
jugovzhod celine in Tasmanijo, ki je bila do pred 11.000 povezana z
avstralskim kopnim, so izrinili še starejše staroselce Tasmance, ki so jih
Evropejci popolnoma iztrebili že v 19. stoletju. Negroidni Tasmanci z
volnatimi skodranimi lasmi so bili verjetno sorodniki prebivalcev Nove
Kaledonije, o čemer pričajo izsledki antropoloških raziskav. Bili
so edina veja človeštva, ki si jo spoznali za posebno raso in je
izumrla.
Tasmanski vragi spadajo v podrazred vrečarjev in so avstralski endemiti, danes pa živijo le še na Tasmaniji. Vragi dosežejo velikost majhnega psa, vendar so čokati in mišičasti, samci večinoma tehtajo okrog 9 do 12 kilogramov. So največji mesojedi vrečarji in lahko ulovijo plen do velikosti majhnega kenguruja, vendar se bolj pogosto hranijo z mrhovino, najpogosteje z živalmi, ubitimi na cestah. Tasmanski vragi so dobili ime zaradi glasnega vreščanja, ki ga oddajajo med borbami za hrano, po značilni črni barvi dlake in po značilni napadalni pozi, v kateri so jasno vidni njegovi čekani. Na kopenski Avstraliji so izumrli pred približno 600 leti, njihovo izumrtje pripisujejo predvsem prihodu dingov. Na Tasmaniji so preživeli, saj tam dingov ni, kljub temu pa so ogroženi. Največjo nevarnost zanje predstavlja obrazni tumor, ki lahko prizadene 20-50% celotne populacije. Avstralska vlada je zato ustvarila dve »varovalni« populaciji na izoliranih otokih, s pomočjo katerih bi ob morebitnem izumrtju tasmanskih vragov v naravi lahko vrsto čez nekaj let ponovno predstavila v divjino.
KMETIJSTVO Na Tasmaniji so veliki nasadi jabolk. Na sredozemskem podnebnem območju uspevajo vinska trta in agrumi. Tasmanija slovi tudi po vrtninah in ovcah.
VIRI: ·
http://www.rtvslo.si/tureavanture/avstralija/avstralsko-povrsje-in-vodovje/199873 · http://www.rtvslo.si/tureavanture/avstralija/avstralski-staroselci-aboridzini/199449 · http://sl.wikipedia.org/wiki/Tasmanija · http://www.s-gimorm.mb.edus.si/Projektne/Avstralija/kmetijstvo.htm · http://www.okarina.si/index.php?sv_path=2459,11401http://www.okarina.si/index.php?sv_path=2459,11401 |
Ko
so Evropejci prvič naleteli na tasmansko kulturo, se jim je zdela tako
nerazvita, da so jih brez oklevanja označili za predstavnike
paleolitskih ljudi. Za razliko od aboridžinov niso obvladali tehnike
oblikovanja in brušenja kamnov za pripravo orodja in orožja, postopkov,
značilnih za mlajšo kameno dobo. Niso znali risati, ogenj pa so netili z
drgnjenjem ene palice v žlebu druge in ne z vrtenjem palice med dlanmi, kar
velja za naprednejšo tehniko. Belci so vse Tasmance med letoma 1831 in 1836
preselili na Flindersov otok severovzhodno od Tasmanije, kjer so jim
postavili hiše, jih prisilili, da so nosili obleko in jih pokristjanili. V
novih okoliščinah so brezdelja nevajeni ljudje postopoma shirali. Od
prvotnega števila okrog 2.000 je bilo leta 1847 živih le še 47
čistokrvnih Tasmancev, ki so jih takrat znova preselili na Tasmanijo.
Vendar se je njihovo umiranje nadaljevalo. Zadnji moški je umrl leta 1865,
zadnja čistokrvna ženska z imenom Truganini pa leta 1876.
