Metelčica


Franc Serafin Metelko (1789-1860) je razvil svojo pisavo, ki jo zdaj imenujemo metelčica, v njegovem času pa so jo pogosto imenovali tudi krevljica. Pisavo je javnosti predstavil leta 1825 v svoji slovnici. Nova pisava je bila odgovor na Kopitarjevo zahtevo: 1 glas = 1 črka (fonetični princip).
Problema fonetične pisave se je Metelko lotil zelo temeljito. Pravzaprav še preveč, saj je ustvaril dosti več črk, kot jih slovenski jezik zares potrebuje. Izmislil si je nove črke za sičnike in šumnike, posebne znake za lj, nj in šč, uvedel je ločevanje med ozkim in širokim o ter med ozkim, širokim in polglasniškim e.

Metelkova abeceda je bila taka:
Metelčica - abeceda
Razlaga posebnih znakov metelčice je v spodnji tabeli:
Posebni znaki metelčice
V abecedi vidimo, da je Metelko uvedel poleg navadnega h še posebno črko ("h z dodatkom"). To je posledica vpliva nemškega jezika: v nemščini dejansko obstajajo različne variante glasu h (npr. v besedi hoch je prvi h mehkejši, drugi pa ostrejši). V slovenščini pa v resnici ne ločimo dveh različnih h-jev. Slovenski h je po izgovorjavi enak nemškemu ch (in ne nemškemu h). Zato je v končni fazi Metelko v vseh normalnih slovenskih besedah pisal svojo posebno črko "h z dodatkom"; "navadni h" pa je uporabljal le v nekaterih tujkah.

Metelko je imel tudi zelo samosvoje poglede na knjižno slovenščino. Jezik, v katerem je pisal, je bil izrazito narečno obarvan. Današnjemu Slovencu zveni Metelkovo besedilo tuje, zlasti nas preseneča veliko število polglasnikov, ki jih je Metelko pisal s črko ƨ.

Zaradi prevelikega števila (nepotrebnih) črk in zaradi njihove čudne oblike se metelčica nikoli ni zares uveljavila. Tudi avtorji, ki so metelčico sprva podprli (npr. Slomšek), so hitro spoznali, da je precej nepraktična. Leta 1833 so tudi uradno prepovedali poučevanje metelčice v šolah in med Slovenci se je začela širiti gajica.

Zgled metelčice  —  zgodba Žaba in vol:

Zgled matalčice

Dodatni zgled metelčice (v povezavi z matematiko):