Bohoričica

Prve slovenske knjige je, kot vemo, natisnil Primož Trubar. Pri tem ni uporabljal strogo določenih pravil za pisanje, tako je npr. glas c pisal kot z (Lubi Slouenzi) ali tudi kot c (Cerkouna ordninga). Vseeno je postavil temelj za prvo slovensko pisavo. Pozneje jo je bolj natančno izoblikoval Adam Bohorič, zato jo imenujemo bohoričica.
Bohoričica je v glavnem podobna današnji slovenski pisavi, večje razlike opazimo le pri sičnikih in šumnikih. Najbolj nenavadna za nas je črka ſ oziroma v rokopisu ſ, ki izvira iz gotice in se jo bere kot s.

Starejša verzija bohoričice je imela takole abecedo:

A

B

D

E

F

G

H

I

I

K

L

M

N

O

P

R

S

SH

S

SH

T

V

V

Z

ZH

a

b

d

e

f

g

h

i

j

k

l

m

n

o

p

r

ſ

ſh

s

sh

t

u

v

z

zh

Izgovorjava sičnikov in šumnikov:

z Z = c	zh ZH = č
ſ S = s	ſh SH = š
s S = z	sh SH = ž

Kot vidimo iz zgornje tabele, se veliki črki za glasova s in z ne razlikujeta med sabo. Isto je veljalo v začetku tudi za i in j (obe veliki črki so pisali kot I) in za u in v (obe veliki črki so pisali kot V).
Pozneje so zaradi lažjega branja začeli ločevati tudi velike črke: I in J, U in V, pa tudi Ş in S (npr.: Preſheren je napiſal "Şonete neſrezhe" in "Sdravizo".)

Tako je nastala novejša verzija abecede:

A

B

D

E

F

G

H

I

J

K

L

M

N

O

P

R

Ş

ŞH

S

SH

T

U

V

Z

ZH

a

b

d

e

f

g

h

i

j

k

l

m

n

o

p

r

ſ

ſh

s

sh

t

u

v

z

zh

Nekateri pisci so začutili tudi potrebo po ločevanju ozkega in širokega e. Zato lahko pogosto zasledimo črko ę-Ę kot oznako za ozki e. Tak zapis uporablja precej dosledno Valentin Vodnik (včasih uporablja tudi e z naglasom: é, vendar to pomeni le, da je e poudarjen, ne pa da je ozek). Manj pogosto je ločevanje med ozkim in širokim o.

Bohoričica je uporabljala še eno pisno znamenje, ki ga danes v slovenščini nimamo več  —  to je apostrof. Pisali so ga za tistimi predlogi, ki jih zapišemo z eno samo črko, npr.: v'roki, k'tebi, s'mamo.

Zgledi za bohoričico: Uganke iz Vodnikove Male pratike za leto 1798:
Vganka: Sakaj ſo nekidaj tatove obęſhali? (Sa urat.)
Vganka: Kaj je to, kar je rojeno od ozhęta inu matere vender ni ſin? (Hzhi.)
Vganka: Kateri ſi bode pręd nogo slomil, kir is mise, al kir is ſtręhe pade? (Kir is mise je pręd na tlah.)

En od večjih problemov bohoričice so slovenske besede, ki dejansko vsebujejo s-h ali z-h (npr. izhod, razhuditi se, shoditi…). Zato so se pojavile ideje o novi pisavi.
Kopitar je ravno takrat sodeloval pri uspešni reformi srbske cirilice: Vuku Karadžiću je prišepnil znano pravilo "Piši kao što govoriš" in na podlagi tega je nastala današnja srbska cirilica, ki se od drugih cirilic (ruske, ukrajinske, itd.) loči po posebnih črkah ћ(ć), џ(dž), ђ(đ), љ(lj), њ(nj), j(j).
Podobne načrte je imel Kopitar tudi s slovenščino. Pod geslom "En glas ena črka" je začela nastajati nova slovenska pisava. Dokončno izoblikoval in objavil jo je Metelko, zato jo imenujemo metelčica.