Gajica

Istočasno kot Slovenci so se o novem pravopisu spraševali tudi na Hrvaškem. Mladi Hrvat Ljudevit Gaj je začel širiti svojo verzijo črkopisa, ki uporablja črke Č, Š in Ž - po češkem vzoru.

Takrat Slovenska narodna zavest še ni bila popolnoma izoblikovana in tudi ločevanje med različnimi slovanskimi jeziki še ni bilo tako ostro kot danes, zato se je marsikomu zdelo, da so Slovenci in Hrvatje en narod  —  Iliri. Ljudevit Gaj je svoj novi črkopis pripravil za "ilirski" jezik, ki naj bi bil teoretično gledano nekakšen umetni skupni jezik Slovencev in Hrvatov, v praksi pa je bila "ilirščina" dosti bližja hrvaščini kot slovenščini.

Gaj je med Slovenci hitro dobil sodelavce, ki so bili pripravljeni zatajiti slovenski jezik in ga zamenjati z "ilirščino". Stanko Vraz, doma iz okolice Ormoža, je v mladosti pisal pesmi v prleškem narečju. Literati iz okolice Ljubljane so njegovo narečje skritizirali, zato se je odločil, da se s Slovenci ne bo več družil. Postal je zagnan "ilirec" in je objavljal le še v "ilirščini" (to pa je pravzaprav pomenilo v hrvaščini). Leta 1839 izdal knjigo z naslovom Narodne pesmi ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske. Knjiga je napisana v "ilirskem" (hrvaškem) jeziku in v Gajevem pravopisu, vsebuje pa tudi zapise slovenskih ljudskih pesmi, zato velja za prvo "slovensko" knjigo v gajici.

Za prvo res slovensko knjigo v gajici pa ponavadi štejemo "Matička", ki ga je Anton Tomaž Linhart 1840 izdal v dveh variantah: pol naklade v bohoričici in pol naklade v gajici. Med prvimi, ki so pisali v gajici je tudi Jovan Vesel Koseski (že 1838). France Prešeren se je za gajico ogrel sorazmerno pozno, mogoče tudi zaradi slabih izkušenj, ki jih je imel že od prej z metelčico.

Na razplet slovenske "abecedne vojne" je vplivalo tudi novinarstvo: gajica se je dokončno uveljavila, ko jo je Bleiweis začel uporabljati v svojih Kmetijskih in rokodelskih novicah. Velik vpliv pri širjenju gajice je imela gotovo tudi Slomškova knjiga "Blaže in Nežica v nedeljski šoli" (prva izdaja 1842 je še v bohoričici, druga 1848 pa že v gajici).

Pozneje je gajica med Slovenci povsem prevladala in jo uporabljamo še danes. Čeprav je preživela že nekaj pravopisnih reform, je po svojem bistvu še vedno enaka kot ob uvedbi.

Sodobna slovenska abeceda je taka:

A

B

C

Č

D

E

F

G

H

I

J

K

L

M

N

O

P

R

S

Š

T

U

V

Z

Ž

a

b

c

č

d

e

f

g

h

i

j

k

l

m

n

o

p

r

s

š

t

u

v

z

ž

Slovenska gajica se loči od hrvaške po tem da ima manj črk. Hrvaščina uporablja vseh 25 slovenskih črk, pa še Ć in Đ. Poleg tega hrvaščina šteje skupine DŽ, LJ in NJ za po eno črko  —  torej ima hrvaška abeceda skupno 30 črk.

Še zanimivost: Ljudevit Gaj je hotel uveljaviti še eno posebno črko - namreč Ě. To črko uporabljajo Čehi kot znak za "mehki e" ("je"). Gaj jo je hotel uporabiti za zapis hrvaškega "ije" v besedah kot npr.: mlěko (mlijeko), děte (dijete), zvězda (zvijezda).
V slovenščini je na istem mestu praviloma ozki e (mleko, dete, zvezda), zato so se nekateri Slovenci ogrevali za zamisel, da bi ozki e pisali s to črko in tako po videzu približali slovenščino hrvaščini. Zgodilo pa se je drugače: celo na hrvaškem črke Ě niso sprejeli in "rogati e" (kot so to črko posmehljivo imenovali) je šel v pozabo.