Po dolgih in smotanih peripetijah nam je le uspelo priti do Corsija, kjer sta Marijana in Boštjan odpovedala poslušnost in mi zmatrana ušla navzdol. Kaj sem hotel, zaprašil sem se proti Koštrunovim špicam in iskal najino pravljico v kopnem.

S Police v žleb, po njem vse bolj strmo do škrbine Beljaške Igle, potem sem bil pa na lepem izgubljen. Prehoda v levo ni bilo nikjer, poskusil trikrat, pa so bile povsod gladke plošče samo na globoko obložene s prhkim snegom. Pa tako lepo se je izpod Corsija videl celotni spodnji del smeri...

Nazaj nisem hotel tako kmalu, tako da sem le našel en čudno poprhan in 'skoraj' navpičen prehod, se znašel na robu, ki ga ne bi 'smelo' biti ter prečil levo v žleb, ki sem ga gledal od spodaj. Še vedno je bila pa okoli mene sama zmešnjava glede na pogled od spodaj. Po žlebu do konca, kjer sem v levo poskusil po treh ali štirih čudnih prehodih, pa nikjer ni bilo kruha. Ravno sem se sprijaznil s sestopom, a sem nižje vseeno šel pogledat za rob. In poglej, ta je bil pravi, pripeljal me je ven iz senčne mišnice na sonce na drugi strani Beljaškega stolpa. OK, ne bo mi treba ritensko nazaj po smeri! ;)

Ura je bila že prepozna za vrh, tako da sem potegnil samo do škrbine nad stolpom, vršni labirint je bil sicer lepo zalit, mnogo lepše kot pred leti, a sta mi 'lenuha' spodaj v senci že zmrzovala. Sem pa zato s škrbine odsmučal po spodnji varianti (do 45°), ki sicer zahteva več snega, je pa bolj smučarska od moje stare variante in se nižje priključi rampi, ki vodi iz 'stene'...