Ena od treh najbolj zaželjenih plezalskih lepotičk nad Belo vodo, kot je Tine Mihelič imenoval dolino Belega potoka, je smer Ive-Piemontese v Mali Lojtrici (IV, 250 m) in za prvo kopno turo je smiselno izbrati tak kratek pristop in sestop, saj 'stresov' nevajene mišice že tako prehitro uniči 'muskelfiber', ki se je, tako kot vsak začetek sezone, 'izkazal' tudi tokrat. Pravzaprav sva imela po 'visenju v steni' v mislih še lep greben do Krniške špice, a sva bila pozno na izhodišču in plezala tako 'strahovito' počasi, da sva namesto grebenskega norenja pred temo izbrala umirjen sestop po normalni gredini, ki sva jo navkljub že poznani smeri kar dolgo lovila.

Sama smer je res lepa, z naravnimi prehodi, ki te sami usmerjajo, stena premore odlično skalo, strmina pa vse do vrha prav nič ne popušča, tako da tako dolgega 'visenja' v steni še nisva skusila, saj je bil edini oddih le zračna sprehajalna polička točno na sredini. In prav tu se je nazorno pokazalo, kako resnično nisva 'prava' alpinista po duši. Smer je bila sicer prijetna, a niti približno ne deliva Tinetovega navdušenja nad uživaško vertikalo oziroma nebeško lojtro, ki nama prav veliko ne pomeni. Midva namreč naravnost obožujeva žagaste grebene, ki so le malo ali nič obiskani, kjer vseskozi iščeš 'skrite' prehode in ki plezalsko niso tako napeti od dna do vrha ter le tu in tam premorejo kako res 'divje' mesto - nič čudnega, da so nama pogledi vseskozi uhajali k malodane neponovljivemu vzhodnemu grebenu Visoke Bele špice.

Smer ni plezalsko nič tako posebno zahtevna, težave se sicer vseskozi gibljejo v okviru prijetne/lahke štirice, mestoma je bila štirica sicer 'prava', v zgornjem zračnem kaminu, kjer je dvakrat presneto ozko in se nahrbtnik 'veselo' zatika, je bilo pa precej napeto in so bile težave na zgornjem robu dobre štirice, ki jo omenjajo ostali viri, le Tinetu je bilo pač vse tako lahko. Drugače je smer solidno opremljena, tako da sva predvsem pridno vpenjala (6 sistemov bi bilo ravno prav) in le enkrat zabila (na vrhu spodnjega kamina, en že zabit klin za stojišče se mi je zdel premalo), dvakrat ali trikrat uporabila metulja ter vrgla nekaj zank okoli rogljev in zagozd. Prvič sem uporabil tudi plezalnike, katerih edini pravi namen je bil, da mi je 'uničil' vse prste na nogah. Ko sem jih poskusil v trgovini, je bil občutek dokaj normalen, ko sem jih obul pod steno, sem zaradi bolečin komaj stopil na prste. Da ne pozabim, plezala sva štiri ure in pol...