Z Ljubelja sva se po cesti vzpela na stari mejni prelaz Ljubelj, 1369m. V mislih sva imela prečenje Ljubeljščice (tega dela še nisva poznala), Na Možeh in naprej po grebenu do Palca.

S prelaza prav po grebenu Ljubeljščice vodi presenetljivo dobro shojena neoznačena potka. Edina težava na grebenu je zadnji visok stolp, 1669m, ki sva ga prečila skoraj po grebenu (II), potka ga najbrž obvozi na levi/desni strani (bila sva premalo pozorna, drugače bi ji sledila). Z malce lomastenja sva dosegla sedlo Čez Pod (na nekaterih zemljevidih je s tem imenom opremljen najbolj južni vrh, 1705m).

Vrh Na Možeh nama zmerom postreže s kakšnim nepričakovanim nasmeškom (tokrat sva bila gosta že v tretje). Tako sva v nedeljo prečila tretjega Moža prav po grebenu (presenetljivo lahko, do II) in na drugem Možu sva 'našla' lahek pristop na zahodni vrh, ki ga Klinar v vodniku Karavanke omenja kot samostojen in zelo težko pristopen.

Greben se naprej do Palca še precej dolgo vleče in lepo vreme je počasi vzbudilo še željo po SV grebenu Vrtače. Marijana se je na hitro zadovoljila z Zelenjakom in sam sem z užitkom preplezal nekoliko krušljivo 'steno' do vrha Vrtače (težave II-III), s katero sva že malodane 'stara znanca'.