Življenje med vojno (1.)

Himmlerjeva navodila za izganjanje Slovencev aprila in julija 1941:
/…/ V prvem valu je treba čimprej izgnati vodilne slovenske intelektualce, kot tudi vse Slovence, ki so dotlej politično delovali, predvsem znane predstavnike slovenskih političnih strank in organizacij po občinah ali okrajih, učitelje, mlajše duhovnike in osebe z raznimi akademskimi polici. Ta izgon naj bi bil varnostni, zato je potrebno, da ga državna policija (Gestapo) na Gorenjskem čimprej uresniči.
V drugem valu izganjanja je treba takoj po podpisu prebivalstva izgnati vse tiste, ki so se na Gorenjsko preselili iz drugi predelov Jugoslavije.
S tretjim valom je treba izseliti vse Slovence v 20 km širokem obmejnem pasu južnega dela Gorenjske, ki meji na Ljubljansko pokrajino.
Po opravljenem popisu in (rasnem) pregledu prebivalstva celotne Gorenjske in Mežiške doline je potrebno izgnati vse osebe, ki bodo spoznane za rasno neustrezne, razen nemških simpatizerjev in volksdeutscherjev. /…/
(Weber T., Novak, D., 20. stoletje v zgodovinskih virih, besedi in slikah, Druga svetovna vojna v Sloveniji in Jugoslaviji, DZS, Ljubljana, 1998, str. 26)

Ukradeni otroci (otroci partizanov, talcev in pobitih oseb) – eden največjih nacističnih zločino pri nas:
/…/ Mama mi je ob odhodu naročila, naj se skušam pred jutrom še enkrat prebiti do nje. Bila je zelo zbrana in mi je dajala razne napotke za morebitno ločeno življenje. Zjutraj sem se kljub stražam prebila do mame. Dala mi je jopico, v katero je všila denar za nujne potrebe. Poljubila me je in pokrižala ter mi izročila v varstvo tri leta mlajšega bratca. Verjela je v to, da se bomo prav kmalu zopet videli, ali pa je vsaj pred menoj kazala, da v to verjame. Napotila me je nazaj k bratcu, kjer so mnoge skupine že nakladali na kamione. Med vračanjem iz telovadnice v šolo sem videla strašne prizore, slišala krike tistih, ki so jih ločevali in ki so se poslavljali od daleč – mnogi za vedno. Zmešnjava je bila nepopisna, in če pomislim nazaj, imam občutek, da je bil to sodni dan.
Odhoda iz Celja se več ne spominjam. Med vožnjo smo ves čas sloneli na oknu dolgega vlaka, od koder smo lahko videli svoje matere na vsakem zavoju proge. Tudi one so v prednjem delu vlaka visele na oknih kot grozdi in nam mahale in klicale, kar pa se je v ropotu koles izgubilo. Nekaj postaj za Gradcem se je vlak ustavil. Prispeli smo na prvo postajo našega trnovega pota, v Frohnleiten, naše prvo taborišče. /…/
(Weber T., Novak, D., 20. stoletje v zgodovinskih virih, besedi in slikah, Druga svetovna vojna v Sloveniji in Jugoslaviji, DZS, Ljubljana, 1998, str. 27)

Odlomek iz knjige Franceta Filipiča Slovenci v Mauthausnu:
Blizu poldneva se je pred taboriščem oglasilo hrumenje tankovskih motorjev. Po dovozni cesti, zaviti v meglo, so se v taborišču približevali beli osebni avtomobil s Haefligerjem in dunajskim požarnovarnostnim policistom ter dva ameriška izvidniška tanka. V neposredni bližini sanitetnega taborišča so se ustavili. V tem trenutku so bolniki od znotraj na strežaj odpahnili vhodna vrata sanitetnega taborišča. Stotine in stotine mož, žena in otrok so v podivjanih kardelih drle proti vozilom. Večina med njimi je bila napol gola. Nekateri so bili odeti samo v cape in tudi brez njih. Sestradana bitja, živi okostnjaki. Hans Maršalek je takole opisal prizor:
»Bilo je, kot da se je odprl množični grob. Mnogi so bili brez nog ali pa so poskakovali na eni nogi. Nekateri so lezli, opirajoč se na vse štiri, ali pa so se plazili. Vsi so se želeli dotakniti tankov in vojakov, ki so jim prinašali rešitev. drugi, povsem nemočni ali komaj sposobni za premikanje, so se valili v prahu in blatu taboriščne ceste. Poskušali so iztegniti roke ali vsaj obrniti glavo proti tankovskim vozilom; tudi oni so želeli pozdraviti osvoboditelje in se jim zahvaliti. Večina jetnikov je jokala. Mnogi so poplesavali ali poskakovali od veselja naokrog ter kričali v histeričnem veselju; drugi so se od radosti onesvestili in mnogi so prav v trenutku tako hrepeneče pričakovane in končno uresničene osvoboditve umrli.«
(Ilustrirana zgodovina Slovencev, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1999, str. 347)

Na smrt obsojeni v svojih zadnjih pismih:
/…/ Dragi stric!
To je moje in Slavekovo slovo. Težko je o tem misliti. Danes popoldne končamo in vendar sem ta trenutek mnogo mirnejši kot včasih prej. Ničesar posebnega Vam ta trenutek ne morem povedati. Vse kar ni bilo povedano bo šlo z menoj. Za mojo ženo, ki ji ne morem poslati sporočila neposredno, naj velja vse kar sem ji kdaj povedal posebno v zadnjih sporočilih.
Naj žene vse to ne zlomi. Kakor bo obupana preveč, naj pogleda Jelko in v njej bo videla svojega Jožeka. Naj živi za Piko, za vso svojo družino in narod. to imej pred očmi, draga moja tovarišica – žena! Jaz bi raje zate in za druge živel, pa tudi umreti se ne bojim. Vzgajaj Jelko, da bo vredna svojega očeta in vseh, ki jih je povezala usoda.
In za Jelko, ko bo mogla brati: Mamica Ti bo tudi na mesto ateka! Bodi mi vredna hčerka!
Z vročimi poljubi se poslavljam od vseh
Vaš Jožek
Mrb, 27. december 1941
Zadnji pozdrav Slavko
(Weber T., Novak, D., 20. stoletje v zgodovinskih virih, besedi in slikah, Druga svetovna vojna v Sloveniji in Jugoslaviji, DZS, Ljubljana, 1998, str. 33)