Slovenska politika ob okupaciji

Ob okupaciji je bila slovenska politika zelo razdeljena zaradi ideoloških in političnih razprtij. Vodilni predvojni politiki liberalnega in klerikalnega tabora so si prizadevali, da bi Slovenci v vojno vstopili s čim manj žrtvami. Nekateri med njimi so skupaj z jugoslovansko vlado emigrirali v London. Takšna politika čakanja in taktiziranja z okupatorji jih je pripeljala do kolaboracije in nasprotovanju osvobodilnemu gibanju. V Ljubljanski pokrajini so sprejeli kolaboracijo z italijanskim okupatorjem, ko je ban Marko Natlačen najprej želel, da bi Nemci zasedli celotno slovensko ozemlje, kasneje pa je svojo lojalnost zagotovil predstavniku italijanske okupacijske oblasti.

Med prebivalstvom pa se je širilo prepričanje, da se je treba upreti z orožjem. Organiziranje odporniškega gibanja je imelo oporo med mladino, delom izobraženstva in mladino. Odporniško gibanje, ki bi lahko dobilo osvoboditveni boj in boj s starimi političnimi nasprotniki, je dobilo svoje okvirje 26. aprila 1941. Najprej je bilo poimenovano Protiimperialistična fronta, kasneje pa Osvobodilna fronta (OF). Ustanovnega sestanka OF so se udeležili: Boris Kidrič, Boris Ziherl in Aleš Bebler za KP Slovenije, Josip Rus za Sokole, Tone Fajfar za krščanske socialiste ter Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar v imenu kulturnih delavcev. 22. junija 1941 je OF pozvala Slovence k takojšnjemu oboroženemu odporu. OF se je zavzemala za osvoboditev slovenskega naroda in hotela je ustvariti svobodno Zedinjeno Slovenijo.