Mir v Brest-Litovsku

Lenin je postavil za glavni cilj ruske zunanje politike takojšen konec vojne. Novi komisar za zunanje zadeve Trocki pa je natančno določil, da sovjetska država zahteva premirje in demokratičen mir brez aneksij in odškodnin, mir na osnovi pravice ljudstev do samoodločbe. Rusija je v tem času namesto caristične vojske, ustanovila Rdečo armado. Premirje je Rusija sklenila decembra 1917, vendar vodilni centralni sili tega nista sprejeli. Centralne sile so začele ofenzivo vzdolž vzhodne fronte proti mladi državi in tako izsilile sklenitev miru v Brest-Litovsku, marca 1918. Sovjetska vlada je morala odstopiti ozemlja Estonije, Latvije in Litve ter Poljsko. Finsko in Ukrajino pa so morali priznati kot samostojni državi.

Centralne sile so si s tem mirom nakopale velike skrbi. Namesto, da bi se posvetili ostalim frontam so morali še vedno imeti na vzhodu velike vojaške sile, ki so zasedale z mirom pridobljene vzhodne dežele. Mir v Brest-Litovsku je ob koncu vojne postal neveljaven, že prej pa so ga preklicali tudi v Rusiji.