Lovro Kuhar se je rodil 10. avgusta 1893 v Kotnikovi bajti v Podgori pri Kotljah na Koroškem. Družina je bila zelo revna in se je po številnih selitvah leta 1900 končno ustalila na Prežihovini, po kateri si je pozneje nadel tudi pisateljsko ime (Voranc - koroško narečno za Lovrenc, Lovro). Njegov oče je bil narodno zaveden, Prežih pa je že v mladih letih veliko bral(po svojih besedah vse knjige Mohorjeve družbe), čeprav si formalne izobrazbe ni mogel pridobiti (razen osemletne ljudske šole, ki pa je bila bolj namenjena ponemčevanju slovenskih otrok, in dveh zadružnih tečajev). Vse to je nadoknadil z naravno vedoželjnostjo in bistrostjo ter se med bivanjem v tujini naučil tudi precej tujih jezikov. Sam je govoril, da ne bi nikoli postal pisatelj, če ne bi toliko potoval in videl veliko sveta. Pisateljski talent je pokazal že zelo zgodaj, saj je svojo prvo črtico V tujino objavil v celovški reviji Mir že pri šestnajstih letih. Na začetku prve svetovne vojne so ga vpoklicali v avstrijsko vojsko. Bojeval se je na soški in tirolski fronti, nato pa prebegnil k Italijanom in se poskušal pridružiti prostovoljcem, da bi se boril proti osovraženi Avstro-Ogrski, a je bil iz ujetništva izpuščen šele ob koncu vojne. Po njej se je zaposlil kot računovodja Bratovske skladnice v jeklarni na Ravnah in tam organiziral podružnico Socialistične delavske stranke Jugoslavije, dejaven pa je bil tudi v delavskih izobraževalnih in kulturnih društvih. Po uvedbi šestojanuarske diktature leta 1929 je zaradi svojega komunističnega delovanja moral bežati čez mejo. Tudi v tujini se je posvečal revolucionarnemu delu, organiziral stavke poljedelskih delavcev v Romuniji, Bolgariji, Grčiji, Franciji in na Norveškem. Največ časa je preživel na Dunaju in v Parizu in se tam posvečal publicističnemu delu ter po letu 1934 tudi leposlovnemu ustvarjanju. Nekaj časa je bil tudi zaprt. V domovino se je vrnil konec leta 1939. Januarja 1943 so ga v Ljubljani aretirali belogardisti in ga predali Italijanom, po kapitulaciji Italije so ga Nemci poslali v koncentracijsko taborišče Sachsenhsusen, od tam pa v Mauthausen. Taborišče je precej načelo njegovo zdravje, vendar je bil letih po drugi svetovni vojni še zelo dejaven v politiki (bil je izvoljen za ljudskega poslanca) in tudi v kulturi (po njegovi zaslugi je bila obnovljena dejavnost Mohorjeve družbe). Po daljši in hudi bolezni je umrl 18. februarja leta 1950.