SLOG
Novela Samorastniki je kljub nekaterim simbolnim potezam napisana v realističnem slogu. Prežih je bil pisatelj samouk in brez formalne izobrazbe, zato njegova dela niso umetelne stilistične mojstrovine. A že sodobna kritika je ugotovila njegovo izredno, eruptivno nadarjenost za pripovedovanje. Josip Vidmar je v spremni besedi k prvi izdaji Samorastnikov zapisal: " Vse, kar poprime njegova roka, se nekako samo po sebi spremeni v pojav nenavadnih in silovitih dimenzij." Kar pride iz mene, pa pride, včasih bo prišlo kaj slabega, a semintja bom napisal nevede kaj boljšega. Kompozicijsko in slogovno se kaže pri Prežihu močna navezanost na tradicijo ljudskega pripovedništva. Franc Zadravec uvršča pripovedništvo Prežihovega Voranca v tip " monumentalne epike, ki ekspresivno oblikuje dogajanje". Ker gre pri Prežihu za rojenega pripovedovalca oziroma zgodbarja, sta njegova poglavitna slogovna postopka pripovedovanje in opisovanje (včasih orisovanje), pridružuje pa se jima tudi pogosta uporaba dialoga. V grobem je njegov slog prej baladno jedrnat kot razvlečen, zato včasih na bralca deluje nekoliko robato. Nazorni elementi prevladujejo nad razumskimi. Najbolj opazno Prežihovo slogovno sredstvo je pogosta raba dialektizmov in arhauzmov. Njegova dela so sicer napisana v knjižnem jeziku, a z rabo dialektizmov iz koroškega narečja je dajal svojim svojim besedilom poudarjeno lokalno barvo. Zanimivo je, da so dialektizmi manj pogosti v dialogih. Črpal je iz bogatega koroškega besedišča in vpletal v pripoved stalne besedne zveze, izreke, ljudske modrosti, primere in metafore. S tem sledi tradiciji ljudskega pripovedništva. Dialogi imajo v noveli več funkcij. Poleg klasične, da poganjajo dogajanje naprej, z njimi Prežih tudi karaktezira književne osebe. posamezne replike so pogoste kratke, odsekane, to pa še dodatno poudarja čustveno nabitost nekaterih prizorov. posebnost Prežihovega sloga so s premim govorom zgoščeno izražena stališča in mnenja soseske. Čeprav so dialogi večinoma zelo kratki, oba glavna nasprotnika izrečeta zaradi dramatičnosti novele tudi svoj daljši monolog: Karničnik, ko Ožbeju razlaga o karniškem duhu, Meta, ko otrokom govori o bistvu samorašništva. V obeh monologih prevladujejo zlasti miselne in čustvene prvine, saj oba monologa izražata predvsem življensko filozofijo obeh oseb.