VORANČEVA DELA

Literarno delo Prežihovega Voranca je nastajalo v dveh ločenih časovnih obdobjih z vmesno desetletno zarezo. Med letoma 1909 in 1925 je svoje krajše zgodbe objavljal predvsem po časopisju, nekaj pod različnimi psevdonimi, a pretežno kar s pravim imenom Lovro Kuhar. Nekatere med njimi so nato leta 1925 izšle v knjigi s preprostim naslovom Povesti. To delo ni naletelo na skoraj nikakšen odziv slovenske literarne javnosti, kar ga je zelo potrlo. Vsaj dva razloga sta bila za tako skromen odziv: nedovoljšna estetska izdelanost Prežihovega pisanja in prevladujoč ekspresionistični okus v takratni slovenski književnosti. Sledil je skoraj desetletni premor, ko je pisal skoraj samo potopise in politične članke v povezavi s svojim agitatorskim delom. V reviji Sodobnost je leta 1935 pod novim psevdonimom Prežihov Voranc - tega je poslej edinega uporabljal - objavil novelo Boj na požiralniku in večina slovenske kritike ga je takoj uvrstila med najvidnejše sodobne pisatelje. V isti reviji je v naslednjih letih objavil še nekaj novel in črtic in jih leta 1940 zbral v knjigi z naslovom Samorastniki. Pomembni so tudi njegovi trije romani, ki jih je začel pisati v dvajsetih in tridesetih letih, a mu je policija zaplenila rokopise. In ko je Požganica izšla šele leta 1935, leta 1940 je izšel Dobrdob in 1945 leta še Jamnica. Po vojni je zaradi bolezni napisal le še malo - za knjižno izdajo je uredil svoje predvojne potopisne in spominske zgodbe Od Kotelj do Belih vod (1945) in Borba na tujih tleh (1946). Med najočarljivejša slovenska mladinska dela sodijo njegove spominske črtice iz otroških let Solzice (1949). V načrtu je imel še obsežen zgodovinski roman o dogajanju na Slovenskem v letu 1848, a je napisal le prvo poglavje Skrivna bralnica.