|
Po opustitvi rudnika živega srebra v Podljubelju si je
vodne pravice na potoku Mošenik pridobila Tržiška bombažna
predilnica, sedaj Bombažna predilnica in tkalnica Tržič. Zaradi
širitve proizvodnega programa v Bombažni predilnici in naraščanja
potreb po električni energiji so se lastniki odločili za gradnjo
verige malih hidroelektrarn na potoku Mošenik. Tehnika prenosa
izmenične električne napetosti je v začetku 20. stoletja toliko
napredovala, da je bilo z višjo napetostjo tehnično mogoče
električno energijo prenašati na malo večje razdalje. To je bil
hkrati tudi osnovni predpogoj za gradnjo elektrarn izven območja
tovarne.
Bombažna predilnica in tkalnica Tržič ima na Mošeniku zgrajeno
verigo štirih hidroelektrarn.
Prva v verigi gledano v smeri toka
Mošenika je hidroelektrarna Podljubelj, ki je bila zgrajena leta
1934 in je oddaljena od Tržiča dobrih 6 kilometrov.
Naslednja je
hidroelektrarna Čegeljše, ki je oddaljena od Tržiča 2,7 km in je
pričela obratovati leta 1904. Ta elektrarna ima vgrajene francisove
turbine na vodnem padcu 104,6 m, kar je bilo za začetek dvajsetega
stoletja tehnološko zelo napredno. Elektrarna je bila rekonstruirana
leta 1923 in ima danes 50 odstotni delež proizvodne električne
energije v verigi.
Sledi tretja hidroelektrarna, ki je oddaljena od
tovarne 1,7 km, locirana je na Ravnah in je bila zgrajena leta 1925.
Četrta hidroelektrarna je zadnja v verigi in se nahaja na območju
elektrarne. Prva vodna turbina je bila na sedanji lokaciji
hidroelektrarne postavljena že leta 1887, ki je s pomočjo vrvnega
prenosa poganjala del takratne proizvodnje (5.000 vreten v
predilnici in 160 statev v tkalnici), drugi del pa je poganjala lokomobila, ki je bila
locirana na lokaciji
elektrokotla. Hidroelektrarna BPT v današnji obliki je bila zgrajena
leta 1923.
Za vse HE je bil uporabljen podoben koncept gradnje in isti
napetostni nivo. Iz vsake hidroelektrarne je do glavne
visokonapetostne razdelilne postaje v tovarni položen
visokonapetostni kabel, tako da je na tem mestu možno izklopiti
posamezno hidroelektrarno.
Sistem je v začetku obratoval samostojno, otočno. Posebnost tega
sistema je bila, da so frekvenco v otočnem sistemu obratovanja
omrežja 6,6 kV regulirali z metodo poljubne nastavitve potapljanja
elektrod na dveh parnih kotlih v tovarni, ki sta služila za
proizvodnjo potrebne tehnološke pare in ogrevanja postroja.
Po letu 1970, ko so obrati prešli iz transmisijskega na posamični
pogon strojev in ko je bila dograjena nova tkalnica, ločen sistem
proizvodnje električne energije ni zmogel več sam pokrivati
povečanih potreb po električni energiji. Paralelno tovarniškemu
električnemu omrežju 6,6 kV je bila priključena tudi
elektrodistribucijska mreža, iz katere je tovarna pokrivala manjko
električne energije. Zaradi kaskadnega vklopa posameznih obratov
tovarne se je proizvodna v lastni verigi hidroelektrarn zmanjševala,
dokup električne energije pa je naraščal.
V drugi polovici 80. let so v tovarni pričeli razmišljati o projektu
vključitve hidroelektrarn v EES. Projekt priključitve hidroelektrarn
v paralelno obratovanje z EES je bil realiziran v letu 1990, s tem
je bil ustvarjen pogoj, da HE obratujejo s polno zmogljivostjo v
odvisnosti od količine dotoka vodotoka Mošenik z vmesnimi dotoki.
Omenjeni režim obratovanja je ohranjen še danes.
Hidroelektrarne BPT obratujejo s praktično skoraj originalno
vgrajeno opremo, vse do danes. Obratovanje je ročno, na vsaki
hidroelektrarni je stalno prisoten upravljalec, ki obratovanje
elektrarne vodi, glede na količino dotoka vode. Vse štiri
hidroelektrarne v srednje mokrem letu proizvedejo približno 19
milijonov kWh električne energije.
|
