            

 |
Izobraževanje Aleksandra Velikega, sina Filipa II. Makedonskega in
Olimpije, je bilo prepuščeno Aristotelu, ki ga je seznanil s klasično
grško kulturo (Homerjevi epi in grške tragedije). Aristotel je ostal
njegov prijatelj vse življenje. Aleksander Veliki je bil močno čustveno
navezan na mater Olimpijo, od katere se po njeni ločitvi od očeta ni
hotel oddaljiti.
Njeni vplivi se kažejo v Aleksandrovem prepričanju, da
je Ahilov potomec po materini strani in Eraklov po očetovi. Pri borih
trinajstih letih (dvanajstih po drugih virih) je ukrotil konja Bukefala,
kar pred njim še ni uspelo nikomur. Ker je ugotovil, da se konj boji
lastne sence, ga je postavil proti soncu, preden ga je zajahal. Pri
šestnajstih letih je med Filipovo odsotnostjo prevzel kraljevske
dolžnosti.
Leta 338 pr. n. št. je sodeloval pri bitki pri Heroniji, v
kateri je Filip II. Makedonski premagal vojsko atenske zveze. Na čelu
makedonske konjenice je premagal tudi tebanski bataljon. Dve leti
pozneje, 336 pr. n. št., je bil ubit njegov oče in Aleksander je postal
makedonski kralj. Grška mesta so skušala izkoristiti njegovo mladost, da
bi se osvobodila izpod makedonske nadvlade. Kmalu je Aleksander do tal
uničil Tebe, pri čemer je prihranil le templje in hišo pesnika Pindarja.
Ta kratka in krvava vojna je strla uporniški duh ostalih grških mest, ki
so obnovila pakt iz leta 336 pr. n. št. med Filipom II. in korintsko
zvezo. |