GEOGRAFIJA IN ZGODOVINA

DOMOV INFO O DRŽAVI                                                                          GEOGRAFIJA IN ZGODOVINA PREBIVALSTVO IN GOSPODARSTVO DRŽAVNI SIMBOLI KNJIŽEVNOST GLASBA ŠPORT TURIZEM VIRI IN LITERATURA	Republika Irska je država na Z Evrope, ki obsega večino otoka Irska (brez Severne Irske, ki spada pod Veliko Britanijo). Irska je velika, deloma hribovita ravnina, ki jo obdajajo obalni gorski grebeni. Preživela je vsaj dve ledeni dobi, zato je posejana z nanosi nekdanjih ledenikov, šotastimi močvirji in jezeri. Najvišja točka je 1041 m visoka gora Carrantuohill, najdaljša reka je Shannon (340 km), najvišji slap pa je 122 m visoki Powerscourt. Irska obala je zelo dolga ( 3200 km) in zaradi globoko v notranjost se zajedajočih zalivov, nekdanjih potopljenih rečnih dolin, visokih klifov in dolgih peščenih plaž zelo razgibana. Le nekaj manjših otočkov ob obali je še naseljenih – v glavnem le Rathlin, Tory in Aranski otoki.
	Otok ima izrazito oceansko podnebje z občutnimi vplivi toplega zalivskega toka; poletja so hladna, povprečna temperatura je 15-17 stopinj C, zime pa so mile (4-6 stopinj C). Veliki deli Irske so še danes nedotaknjeni. Marsikaj se je ohranilo nespremenjeno več stoletij in celo v današnjem času se zdi, da živi svet biva v harmoniji s človekom in njegovimi dejavnostmi.
	Irska je pomembno zatočišče obmorskih ptic. Od 380 vrst ptic, ki so jih opazili na otoku, jih kar 135 gnezdi tu. Čeri in oddaljeni otočki so domovanje nekaterih največjih kolonij morskih ptic v Evropi. Pogosti so mormoni ali morske papige, ledeni viharniki, lumne, črne lumne, male njorke, triprsti galebi in strmoglavci. Na Irskem je 77 naravnih parkov, 5 zatočišč za favno in veliko posebnih zaščitenih območij za ptice. Tu najdemo še šotna barja, plitva jezera, unikatne pokrajinske tipe, kot je pokrajina Burren, polna kraških pojavov, zlasti žlebičev z bogastvom rastlin, ki zdaj rastejo v razpokah in vdolbinah. Drugače pa so za Irsko značilne travnate površine (zato jo imenujejo »zeleni otok«), v hribih so resave in šotna barja. Gozdovi obsegajo (po pogozdovanjih) le 5 % površine.
	Irska je bila poseljena že v bronasti dobi, 500 let pred našim štetjem so jo naselili Kelti. Ti danes veljajo za "originalne" Irce, saj ima irska kultura svoje korenine v keltskih običajih, nenazadnje pa se je tudi sodobni irski jezik razvil iz stare keltščine. Kelti so se na Irskem dodobra ustalili in jo dobro branili pred tujimi vdori. Okrog leta 400 sta Irska in Škotska ostali edini keltski območji, ki jih niso okupirali Rimljani. Po letu 400 so na Irsko začeli prihajati krščanski misijonarji, med katerimi je najbolj znan sveti Patrick, katerega dan Irci še danes vsako leto zelo bučno slavijo. Irsko prebivalstvo je tako v večini privzelo krščansko vero. Neodvisnost Keltov na Irskem je trajala zelo dolgo, dokler je niso proti koncu prvega tisočletja začeli ogrožati Vikingi. Le-ti so Irsko napadli v dveh valovih in končni rezultat je bila naselitev teh skandinavskih plemen na jugu Irske. Nekaj časa je imel celo Dublin dva kralja - keltskega in vikinškega. Vikingi in Kelti so na Irskem živeli v relativnem sožitju in kulturi sta se začeli zlivati. Kmalu pa je prišla nova invazija, in sicer s strani Normanov, potomcev Vikingov v severni Franciji. Ti so najprej prevzeli oblast v Angliji, kasneje pa so napadli še Irsko. Angleški potomci Normanov so sredi drugega tisočletja zasedali vso Irsko, razen njenega severnega dela. Angleži so svojo cerkev reformirali in jo naredili podobno protestantski, medtem ko so Irci to spremembo zavračali in so vztrajali pri rimsko-katoliški veri. Vendar je z večanjem angleškega vpliva prevladujoča religija na Irskem vse bolj postajal protestantizem.
	Na prelomu 19. stoletja je Irsko, ki je bila zelo povezana s takrat mogočno Anglijo, zajela prva industrijska revolucija in irska mesta so se začela razvijati. Leta 1800 je bilo ustanovljeno Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske, kar je za Irce pomenilo dodatno poslabšanje položaja, saj so Angleži kraljestvo vodili iz njegovega centra - Londona. Industrijska revolucija je imela za posledico demografsko eksplozijo, tako da je imela leta 1841 Irska preko 8 milijonov prebivalcev (danes jih na otoku živi nekaj več kot 5 milijonov). Vendar sta velika lakota in gospodarska kriza, ki sta sledili, poskrbeli za precejšnje zmanjšanje tega števila veliko ljudi je pomrlo, še več pa se jih je izselilo v ZDA. Leta 1900 je bilo na otoku le še 4,5 milijona ljudi. Prvo svetovno vojno in angažiranost Angležev v njej so Irci izkoristili za upor proti njim in težnje po samostojni državi so postajale vse bolj realne. Politično je projekt odcepitve vodila stranka Sinn Fein. 21. januarja 1919 je novoustanovljena Irska republikanska armada (IRA) ustrelila dva policista, kar je pomenilo uradni začetek vojne za neodvisnost. IRA je izkoristila grobo intervencijo angleške vojske, da si je pridobila podporo naroda. Leta 1921 so po dolgih pogajanjih podpisali znamenito angleško-irsko pogodbo, po kateri je Irska dobila položaj neodvisne države v okviru Commonwealtha, dve severni provinci pa sta ostali sestavna dela Združenega kraljestva. Pogodbo je angleška vlada ratificirala 15. januarja 1922, ki je tudi uradni datum osamosvojitve Irske.