|
KAVALARKA (1350 m)
 dnevniški zapis
Gozdnata vzpetina na italijanski strani meje. Kot turnosmučarski cilj je nepomembna, vendar pa se, če naša kariera turnega smučarja traja dovolj dolgo, pojavi čas celo zanjo. Verjetnost ni velika, a obstaja. Moj primer: v začetku decembra je v gorah padlo ogromno snega, zato je bila nevarnost plazov zelo velika in gorske ceste neprevozne. Čez konec tedna je v nižinah deževalo, snežilo je zgolj v zgornjem delu (Gornjesavske) Doline, od Martuljka naprej. Podobno je bilo tudi s snegom; še v Mojstrani ga je bilo samo 10 cm, v Martuljku pa je snežna odeja naenkrat narastla. Največ snega je bilo, seveda, v Ratečah, več kot meter, tako da so ga morali celo kidati s streh, cesta proti Trbižu pa je bila prejšnji dan neprevozna, saj je niso mogli splužiti! Tura na Peč, običajni cilj nad Ratečami v prvem snegu, je za toliko snega enostavno prepoložna, zato je padla izbira na dotlej neznano Kavalarko. Tura, od katere smo pričakovali zgolj pošteno preznojitev, nas je nazadnje navdušila z izvrstno plovbo po pršiču. Dodatni bonbončki so Slovenci na italijanski strani meje, velika kapela (ki je v megli nismo našli), opuščena vojaška kasarna in sprehod čez samevajoči mejni prehod.
PEČ (1508 m)
 turni vodniček
Tromeja med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Turica je primerna predvsem kot uvod v sezono ali po večji snežni pošiljki. Tehnično je lahka, saj poteka večinoma po gozdni cesti iz Rateč, tako da se je lahko brez strahu udeležijo tudi slabši smučarji. Na vršni vzpetini jo lahko popestrimo s spustom po strmi mejni poseki, če nikakor ne moremo brez pravega smučanja, pa nam je na razpolago smučišče na avstrijski strani. Kot je značilno za praktično vse karavanške vrhe, se nam tudi s Peči odpira širok razgled na dve strani, na naše Julijce in na avstrijske hribe.
VOŠCA (1737 m)
dnevniški zapis
Največja privlačnost Vošce je vršna planina z izrednim pogledom na severne velikane Julijskih Alp, od martuljških do poliških Špikov. Vrh označuje fotogenična ruševina pastirske koče. Vošca je spodaj, enako kot sosedje, poraščena z gozdom, zato na prvi pogled ne obeta kaj dosti smuke, a se, na srečo, izkaže drugače. Tura predvsem za začetek zime ali po obilnih padavinah, ko je na strmejših predelih prenevarno in so dostopne ceste slabo prevozne.
TRUPEJEVO POLDNE (1931 m)
turni vodniček
Značilnost turnega smuka na Trupejevo poldne je dolgo trajanje pršiča v januarju in februarju. Sonce je takrat tako nizko, da sta Železnica in grapa potoka Jermana pretežni del dneva senčni, zato se v tem delu ohranja dovolj mrzla mikroklima. Običajni pristop pelje, tako kot v kopnem, čez sedlo z Belimi pečmi, najčudovitejši pa je pohod po razglednem zahodnem grebenu, ki ga dosežemo v območju lovske steze nad lovsko kočo v Železnici. Kar se tiče smučanja, nam pravo vijuganje omogoča le z macesni porasla vršna strmina, v pršiču se zato gotovo izplača spust čeznjo vsaj enkrat ponoviti. Železnica je namreč tako položna, da je zavijanja komaj kaj, niže pa spust poteka po ozkem kolovozu, kjer gre včasih predvsem za "preživetje". Najhujših frustracij zaradi morebitnega pobijanja po kolovozu nas na koncu na srečo reši travnik nad kmetijo Hlebanja, do konca pa se lahko pozdravimo z domačimi Hlebanjevimi siri.
KRESIŠČE (1839 m)
turni vodniček
Tura na Kresišče spominja na Trupejevo poldne. Razlikuje se po tem, da je uro daljša, dosti samotnejša in bolje smučljiva. Glede na dolg dostop po gozdni cesti in kolovozu se bomo v tem koncu verjetno znašli bolj poredko, zato velja obisk Grajšice dobro izkoristiti in poleg Kresišča, ki vabi z najlepšim pobočjem, posmučati še Maloško poldne, Murnovec in Laskovec. Grajšica je za obisk še posebno zanimiva takrat, ko piha močan severnik, saj smo večji del ture lepo v zavetju. Ne samo, da ne prepiha nas, tudi pršič ostane pršič.
Čez sedlo med Maloškim poldnevom in Kresiščem na Grajšico neredko prihajajo tudi turni smučarji z avstrijske strani.
MOJSTROVICA (1816 m)
turni vodniček
Osrednji vrh Bavh, stranskega grebena Karavank med Belco in Hladnikom. Podobno kot pri Trupejevem poldnevu in Kresišču, spodnji del ture poteka po gozdni cesti. Če ne poznamo gozdarskih bližnjic, je hoje po cesti tu še posebno veliko, skratka, gre za malo znan turni smuk za največje fanatike, po domače za "ta prtegnene". Jaz sem bil v tem koncu že triakrat... Prvič, ko se nas je deseterica odpravila na novoletno zabavo v gozdarsko kočo, smo štartali kar z glavne ceste. Čelo kolone tifusarjev, ovešene z vso mogočo kramo, je do koče potrebovalo 4 ure in 40 minut, glavnina z ženskami pa še dodatno uro in četrt. Drugič je bilo vse v mejah normale; štartali smo iz sotočja Belce in Belega potoka, do Mikulice udarili ekstremno bližnjico, v zgornjih predelih pa samo vriskali - pričakalo nas je široko deviško smučišče z belo ometanim drevjem in čudovitim razgledom. Zaradi vršnih pašnikov, ki čakajo na nas z 250 višinskimi metri odlične smuke, se je sem gori vsekakor vredno potruditi.
(DOVŠKA) BABA (1891 m)
turni vodniček
Baba ali Dovška Rožca je dobro znan turni smuk, zaradi travnate podlage še posebno oblegan na začetku zime in po močnejših padavinah, ko je v zahtevnejšem svetu še prenevarno. Lep smučarski svet je tudi na avstrijski strani, na Koprivnjaku.
HRUŠ(ČANS)KI VRH (1776 m)
turni vodniček
Čeprav stoji sredi obsežnega smuškega področja, je najbolj samoten, saj večino obiska (na srečo) pobereta soseda; največ razvpita (Dovška) Baba, zadnja leta pa vse bolj tudi Klek. Hruš(čans)ki vrh ponuja številne možnosti; poleg najbolj očitnih kombinacij z že omenjenima sosedoma, imamo na voljo obsežen smuški svet tudi na avstrijski strani - na Koprivnjaku, oziroma planini Rožci. Hruš(čans)ki vrh je namreč eden redkih karavanških vrhov, ki omogoča spust z vrha na severno stran brez težjega smučanja. Na našo stran se lahko vrnemo prek obeh sedel.
KLEK (1753 m)
turni vodniček
Drugo ime Petelin(-jek). Presenetljivo malo znan, pa tako lep smučarski vrh je to; zahodno od Stola za moj okus najlepši. Na vrh sem se vedno povzpel po neoznačenih vlakah in stezah čez Javorje ter se spustil mimo Koče na Petelinu, torej po povsem krožni turi. Orientacijsko je težko sledljiva, zato sem jo prvič in drugič zadel le zahvaljujoč smučini domačinov. Tretjič sem bil pa že samostojen ;).
Kakorkoli že pridemo na vrh, smuča se vsekakor proti Koči na Petelinu, ki stoji na spodnjem koncu Jeseniške planine. Po kakšnem naklonu bomo smučali, lahko izbiramo povsem po želji, ponudba je tu zelo velika. Na grobo se ponujajo tri smeri: 1) proti sedlu Rožca in levo po širokem pašniku proti koči, 2) naravnost navzdol po JV pobočju, 3) proti vzhodu pod Javorje in potem po širokem smučišču z JZ lego. PS: V zelo dobrih razmerah si lahko izkušeni smučarji privoščijo tudi smuko po strmem zahodnem pobočju v smeri planine Rožca, oziroma pod sedlo Rožca.
GOLICA (1835 m)
turni vodniček
Turnosmučarsko eden redkeje obiskanih karavanških vrhov. Vabljiva travnata pobočja sicer ponujajo izvrstne možnosti za smuko, vendar pa so zelo nevarna za plazove. Ključna postavka pri turah na Golici je zato izbira pravih razmer - v novozapadlem snegu in ob otoplitvi se je Golice najbolje izogibati. Slaba stran je tudi poraščenost v spodnjem delu. Edina smer, ki ponuja skoraj nepretrgano smučanje, je z vrha naravnost navzdol na planino Možine, kjer poiščemo star kolovoz in mu sledimo do gozdne ceste.
STRUŠKA (1944 m)
turni vodniček
Debelušasta, kopasta gmota, ki je, gledano z gorenjske ravnine, umaknjena malo v ozadje, tako da jo kar spregledamo. Njeno gorenjsko ime je Belska planina, Struška je koroško. Podobno kot ostali vrhovi zahodnega dela Karavank ima nekaj odprtega, smuškega sveta samo zgoraj, spodaj pa se moramo ubadati z gozdom, oziroma z gozdnimi cestami. Od lanskega leta je povsem do pastirske koče na Svečici (ime za osrednji del Belske planine) speljana cesta, katere gradnja je med naravovarstveno občutljivimi povzročila veliko nezadovoljstva. Karkoli si že mislimo o njej, turnemu smučarju ponuja krajšo smer pristopa. "Stara" smer vzpona pod sedlom Kočna vseeno ostaja priporočljiva, saj je - čeprav za odtenek daljša - lepša in razglednejša. Tudi razgled z vrha ni zanemarljiv, ponujata se Koroška in Julijci.
Turni smučarji Struško najpogosteje obiskujemo po večjih snežnih pošiljkah, ko je na strmejših predelih prenevarno.
VAJNEŽ (2102 m)
turni vodniček
Čeprav travnata Belščica (Vajnež je njena najvišja točka) vabi s prelepim travnatim pobočjem, se drena gori ni bati. Razlog je enak kot pri zgoraj opisanih vrhovih: spodaj je napoti smučarsko neugoden gozdnat svet. Kar pa ne pomeni, da pravi turni smučar ne more najti česa zase. Nasprotno, na voljo je celo več smeri. Najbolj smučarska je od HE Javorniški Rovt čez planino Stamare in Hrašensko planino, najbolj pohodniška skozi Medji dol in Rido, najkrajša pa od studenca Urbasa, seveda takrat, ko je cesta iz Završnice kopna.
STOL (2236 m)
dnevniški zapis
Najvišji vrh Karavank ponuja presenetljivo veliko lepih turnosmučarskih smeri, vendar v nasprotju z dosedaj opisanimi nobene kratke. Za prvaka se je le treba malo bolj potruditi. Zanimivo, da mi je doslej uspelo potegniti le najmanj običajno smer, od Valvasorjevega doma.
Glavne smeri:
1. Z Ljubelja čez Zelenico in sedlo Šija (med Vrtačo in Srednjim vrhom) pelje najdaljši pristop, najbolj pohodniškega značaja, ki pa ga lahko skrajšamo s pomočjo sedežnice. Rekel bi, da pride najbolj do veljave sredi zime, ko je cesta skozi Završnico neprevozna.
2. Malo krajši pristop se ponuja od Tinčkove koče na koncu Završnice. Po zahtevnost in orientacijsko je najlažja smer desno okoli Srednjega vrha, čez Smokuško planino. Pri bivšem Planinskem domu Iskra, danes Koči pri izviru Završnice, zavijemo levo in se na Šiji priključimo smeri z Ljubelja.
Krajša je smer naravnost navzgor skozi Zagon do krnice V Kožnah, pri čemer pa ne škodi poznavanje poteka lovske steze v kopnem.
Najkrajša različica od Tinčkove koče pa pelje iz Zagona v levo, po meliščnati dolini med Orličjem in Srednjo pečjo. Na običajno smer se priključi šele v krnici Meli pod vršno vzpetino Stola. Od dosedaj naštetih je, za moj okus, najbolj smučarska, vendar pa jo je v nepreglednem gozdu v Zagonu tudi najtežje vdeti.
Možna je še četrta smer od Tinčkove koče. Spet se napotimo skozi gozd proti Zagonu, vendar kmalu zavijemo proti levi, tako da čez strmo pobočje dosežemo veliko kotanjo pod Finžgarjevo skalo. Iz nje izstopimo na levi in pred nami je še zadnji vzpon do Prešernove koče. Za to smer velja enako kot za predhodno: orientiranje je zahtevno. Tura za poznavalce.
3. Na južnih pobočjih poznam dve turnosmučarski smeri. Prva drži v bližini označene poti od Valvasorjevega doma in je v zgornji polovici izredno lepo smučljiva, srednji del pa je manj ugoden in nam nekaj peš spusta verjetno ne uide. Niže se lahko potem spet peljemo - vse do Završnice, če je cesta zasnežena.
Težji smuk (III-) pelje z Malega Stola po Zabreškem plazu in je primeren predvsem v spomladanskem, utrjenem snegu. Takrat je zelo lepo smučljiv.
4. Nekaj zelo lepih smeri je tudi na avstrijski strani. Nam najbližja je tura iz Podna čez sedlo Vrtača (tudi lep samostojni smuk), nad Medvedjim dolom pa jih je več; običajna smer gre mimo Celovške koče in čez sedlo Rupa na slovensko stran, ostale, bolj direktne, so težje.
VRTAČA (2180 m)
turni vodniček
Drugi najvišji vrh Karavank ima precej drugačne lastnosti kot njegov predpostavljeni, saj so zaradi strmine vse Vrtačine ture zahtevne. Najlažja smer pelje po zahodni strani južnega pobočja, v bližini označene steze, in je smuk srednje težavnosti. Južna grapa, ki se spušča točno z vršne točke, že malenkost diši po alpinističnem smučanju (ocenjena je s III-), pravi alpinistični smuk pa gre po Vzhodni grapi v krnico Suho ruševje (IV-), ki se ponuja kot lep vzpon izkušenemu gorniku. V sosedstvu je še nekaj težjih alpinističnih smukov.
SUHO RUŠEVJE (~ 2100 m)
turni vodniček
Krnica, ki je bila pred izbruhom raznorazne vodniške literature malo znana, je danes množično oblegana. Ponuja lahek turni smuk v visokogorsko okolje, zelo neobičajno za mehke Karavanke. Tura je še posebno primerna takrat, ko razmere na sosednji Begunjščici niso varne. Poleg tega lahko nepripravljeni ljudje s pomočjo zeleniških sedežnic tukaj na najlažji način prisopihajo v pravo zimsko visokogorje nad višino 2000 m. Turo lahko zaključimo na sedlu Žleb med Zelenjakom in Palcem (najlažja možnost) ali nekje pri škrbini med Zelenjakom in Vrtačo, ki leži približno 100 m više.
TRIANGEL (1704 m)
turni vodniček
Mejni vršič nad zeleniškim smučiščem, zelo primeren za dni, ko zaradi velikih količin novozapadlega snega obstaja visoka plazovna nevarnost.
BEGUNŠČICA (2060 m)
dnevniški zapisi
Kljub množičnemu obisku ni ravno lahka turnosmučarska gora; strmina zahteva zanesljivo smučarsko znanje, v slabših razmerah tudi gorniške izkušnje. Praktično vse smeri so na severni, senčni strani, kar pomeni, da se sneg preobraža počasneje kot pri večini karavanških turnih smukov, ki ležijo na južni strani. Pravzaprav je tudi z Begunščice možno smučati na jug, vendar je tam težko ujeti prave razmere; večji obisk kot južno pobočje imajo verjetno celo številni alpinistični smuki na severni strani, ki jih je toliko kot na nobeni drugi gori v Sloveniji.
Najbolj znane smeri:
1. Normalni turnosmučarski pristop na Begunščico pelje po Šentanskem plazu, ki se odpre malo nad srednjo postajo zeleniške sedežnice. Gre za 400 višinskih metrov enakomerno strmega, širokega pobočja, ki je v dobrih razmerah odlično smučišče, vendar pa je tudi eno najbolj znanih slovenskih plazišč. Previdnost je potrebna tudi v trdem snegu. Zadnja leta se ga množice lotevajo kar preveč lahkomiselno, predvsem v novozapadlem snegu.
Ker sam Šentanski plaz pod vršnim grebenom zapira krajša stena, greben dosežemo po levem ali desnem izstopnem žlebu. Običajno seveda po desnem, ki pelje v smeri glavnega vrha. Ta žleb je na vrhu večkrat spihan, zaradi množičnega obiska tudi zelo zdrsan, zato je včasih boljša izbira levi žleb, ki je tudi krajši.
2. Mnogo manj obiskan je Smokuški (ali Veliki) plaz na zahodni strani, v primerjavi s Šentanskim za odtenek strmejši in težji. Tudi ta se na vrhu začne s strmim žlebom, ki je njegov najstrmejši odsek, poleg tega pa je v njem sneg ponavadi najtrši, včasih celo poledenel. Smokuški plaz je še posebno privlačen v poznopopoldanskem soncu.
3. Najzahtevnejša od trojice je Osredna grapa, ki izstopi na vršni greben samo nekaj metrov pod vrhom. V zahtevnejših razmerah šteje med lahke alpinistične vzpone, v dobrih, ki so presenetljivo pogoste, pa je obisk tako množičen, da smučanje včasih skoraj ni možno, oziroma bi bilo zasipanje vzpenjajočih se takorekoč nekulturno. Če se nam zdi spust prezahteven (III+), lahko "Centralca" uporabimo vsaj za navdušujoč vzpon in potem odsmučamo po Šentancu.
HAJNŽEVO SEDLO (1810 m)
turni vodniček
Za razliko od velike večine turnih smukov na slovenski strani Karavank, ki potekajo po južnih pobočjih, smuk s Hajnževega sedla pelje po severni strani zahodnega repa Košute. Ker je bolj ali manj senčen, je posebno primeren takrat, ko sonce premočno vpliva na kakovost snega. Zaradi svoje kratkosti je tipičen popoldanski ali dopoldanski turni smuk. Lahko pa ga gor grede lepo poživimo z ovinkom čez sončno in razgledno planino Korošico.
Košuta: VELIKI VRH (2088 m)
turni vodniček
(V Tržiču bojda imenovan tudi Hudi vrh, na Koroškem Hudi turn.) Klasičen turnosmučarski vrh, ki mu obiska ne manjka. Tura je izredno razgledna, široko južno pobočje pa ponuja veliko prostora za lepo smučanje. Medtem ko je pozimi najboljše izhodišče kmetija Matizovec, lahko spomladi izkoristimo gozdno cesto nad Jelendolom, ki nas pripelje 200 m pod Dom na Kofcah (čez zimo odprt ob sobotah in nedeljah). Pozimi v novozapadlem in spomladi v južnem snegu moramo paziti na plazove, v trdem so obvezna oprema cepin in dereze.
Košuta: KLADIVO (2094 m)
turni vodniček
"Kvadu" ima za razliko od Velikega vrha več miru. Prvi razlog je v malce večji oddaljenosti, drugi pa v večji strmini, zato se ga lotimo le v ugodnih razmerah. Najlažje je dostopen s Šije, od koder se usmerimo poševno proti vrhu, ali s Kofc čez Kofce goro. Ker mi je zadnja leta "prirasla k srcu" cesta do Pungrata, sem se na Kladivo zakadil s te strani; smer po travni vesini naravnost proti vrhu je v pomladnih razmerah (beri v popuščenem predelanem snegu) izredno lepa, v manj ugodnih pogojih pa je pametno izbrati varnejšo alternativo.
Košuta: PUNGARTSKA GORA (2025 m)
turni vodniček
Pungartska gora ali Pungrat, zahodni vrh Tegoške gore, predstavlja izjemo v pravilu. Zanimivo, da najmanj strm vrh v Košuti najdemo točno na sredini grebena. Kar seveda spet ne pomeni, da je položen, vseeno pa lahko zatrdim, da je v omehčanem, pomladno predelanem snegu primeren za vsakogar. Kadar je sneg do doline, lahko potegnemo polnokrvno turo z bolj konkretno višinsko razliko skozi stransko grapo Zalega potoka in čez Tegoško planino.
Košuta: TEGOŠKA GORA (2044 m)
turni vodniček
Dolgo je bila povsem v senci Velikega vrha in Kladiva, odkar so izboljšali cesto na Pungrat, pa je postala lepa alternativa. Če je njen zahodni vrh, Pungrat, primeren tudi za slabše smučarje, je glavni vrh Tegoške igrišče za dobre. Predvsem vzporedna žlebova, ki se izpod vrha spuščata v ravni črti proti Tegoški planini, ponujata v decembrskem pršičku, ki se hitro nabere v plitvih travnatih žlebovih, in spomladanskem veselcu veliko užitka. Pravzaprav se najde tudi lažja smer spusta - ob grebenu je treba samo prečiti do "sedla" s Pungartsko goro, oziroma tako daleč, da se odpre zložnejše pobočje. Možno je odsmučati tudi na JV, naravnost proti Košutniku, vendar te smeri še nisem preizkusil; zna biti zahtevna, verjetno pa je priporočljiva stabilna snežna odeja ;).
Košuta: TOLSTA KOŠUTA (2057 m)
turni vodniček
Značilen pomladni turni smuk, ko predelani in primerno omehčani sneg omogoča varen vzpon in spust po strmem južnem pobočju, medtem ko je sredi zime potrebna zrela presoja razmer - plazovi, klože ali pomrznjen sneg tu niso najbolj užitna stvar. Tolsta Košuta je bila pred osamosvojitvijo Slovenije zelo samoten vrh, saj je bilo treba zaradi obmejnega pasu (ki je varoval predvsem vladajoči delavski razred, da se ne bi izgubil na ozemlje, kjer ni imel oblasti) obisk prijaviti tri tedne vnaprej. V tistih časih je bila v tem koncu turna smuka gotovo zelo samotna. Danes moraš imeti za kaj takega že malo sreče, saj je zaradi visokega dostopa z vozilom spomladi dokaj priljubljena.
PLEŠIVEC (1801 m)
turni vodniček
Plešivec je poleti neopazen ruševnat kucelj pod Tolsto Košuto, za katerega ne bi nihče rekel, da ima kar veliko turnosmučarskega obiska. Njegov čas nastopi, ko je na zahtevnejših turah prenevarno ali ko se želimo samo za kratko prezračiti. Po zasneženi cesti lahko sicer začnemo že v Medvodju, vendar na obisk običajno pomislimo takrat, ko je gozdna cesta prevozna vsaj do Košutnika. Govorimo torej o zimah, ko sneži samo v višinah (nad 1000 m), oziroma o začetku zime, predvsem pa o pomladi, ko cesta že skopni, severozahodna lega turnega smuka pa zagotavlja dober sneg kljub višjim, pomladnim temperaturam. Zahtevnost ture je zelo zmerna, tako da je primerna za vsakogar.
ŽENIKLOVEC (1715 m)
turni vodniček
Ženiklovec ali Veliki Javornik je najbolj znan tržiški smuk za začetek zime, saj travnato vršno smučišče (pred leti je bilo zares smučišče) omogoča smuko že v prvem snegu. Cesta je ponavadi splužena vsaj do začetka ravnega odseka nad kmetom Pavšlom, zato je vzpon do vrha mimo Gabrčevega rovta razmeroma kratek. Pred kočami na planini kmalu nastane "plaža" z razgledom na severno steno Storžiča in Julijce, zagrizeni smučarji pa medtem opravijo še kakšno dodatno vožnjo z vrha. Sceno zadnja leta zaokroža odprta koča na drugi strani sedla Dol (na koncu ceste od Gabrčevega rovta) z dobro ponudbo borovničk, jagodk, ipd.
Kljub pretežno gozdnatemu svetu je pristopnih / smuških smeri več. Najbolj pohodniška gre od Tiča čez Belo peč, po gozdnem kolovozu čez Javorniški preval se lahko strmo spustimo do Doma pod Storžičem, pester pristop pa poteka tudi s ceste pod Domom pod Storžičem, skozi gozd do ceste pod Gabrčevim rovtom.
OVŠEVA (1929 m)
turni vodniček
Turni smuk, ki zaradi oddaljenosti redko pričaka obisk iz osrednje Slovenije. No, jaz sem se ga lotil z nasprotne strani, iz Remšenika na avstrijski strani, in nastala je izredno prijetna (avan)tura. Nezakoniti prehod meje, ki ga je zahtevala moja nova smer? Zamah, zamah! V skorajšnjem "Schengnu" bo to tako ali tako samo še zgodbica iz pravljičnih časov...
Smuča se s srednjega, glavnega vrha - Govce - in sicer, zanimivo, na severno stran, kajti južna je prestrma. Da je tura redko na jedilniku Kranjca, pričajo tudi nasprotujoče si navedbe v vodnikih; eni priporočajo vzhodno grapo, drugi zahodno. Vzhodne ne poznam, čez zahodno pa nimam pripomb; ponuja presenetljivo lepo smuko, le na nevarnost plazu je potrebno popaziti.
Več kot pol vzpona poteka med nerazglednim drevjem, ko pa se razgled končno odpre, pa je njegov učinek toliko močnejši. Vrhunec ture je kratek sprehod po ozkem vršnem grebenu, kjer imamo občutek, da smo na večji višini. Skratka, tura je lepa nad pričakovanji.
|