Turni smuki / Karavanke

Kavalarka, 1350 m

Dnevniški zapis

14.12.2008 (+ Eva, Aleš)

Zadnje štiri dni dež, enaka tudi napoved za naslednje štiri. Višje gore zaradi neprevoznih cest, nevarnih razmer in megle odpadejo, v nižinah pa so brez dežja edino Rateče. Pogled na zemljevid in preverjanje v vodniku Karavanke ponudita "zanimivo" idejo. Kupca zanjo najdem v Zgornji Besnici, slavna Butec&Butec sta pač vedno pripravljena na kako neumnost. :)
Od Kompasove trgovine na mejnem prehodu smo ubrali bližnjico do ceste, ki iz Rateč pelje na Peč. Splužena je bila samo do dveh vikendov pred ovinkom, saj so imeli Ratečani še nujnejše opravke, npr. kidanje streh. Na Sušah smo na višini dobrih 950 m odvili levo čez mejno črto in se priključili komajda vidnemu obrisu kolovoza, ki pripelje od nekdanje italijanske kasarne, 500 m od mejnega prehoda. Po kolovozu vodi markirana pot št. 522 na Peč. Takoj, ko vstopi v gozd, naredi ovinek v levo in se v eni stranici dvigne do gozdne ceste pod vrhom Kavalarke. Seveda smo od Suš do vrha ves čas gazili, zato smo se na 500-metrskem vzponu, kljub zmernemu naklonu, lepo oznojili. Poleg varne poti je bilo to tudi vse, po kar smo prišli. Pričakovali smo meglo in sneženje, a nas je vreme razveselilo celo z občasnimi luknjami modrega neba. Nekaj megle smo ujeli šele na vršnem slemenu Kavalarke.
V položnem začetku spusta se je dalo drseti samo po naši gazi. Ko smo s ceste zavili na kolovoz, smo prvih 40 m predrveli kot hudi sestradanci, potem pa je bil pred nami samo še zložni kolovoz. Takrat je padel predlog: "Kaj, če bi jo bruhnili kar naravnost navzdol?" Pomislek pred morebitno goščavo je zdržal samo nekaj sekund. Gremo! Že v prvem zavoju smo doživeli šok in potem se je slišalo samo še kruljenje, med katerim je bilo moč občasno razpoznati tudi kako znano, npr. "Nooorooo", ipd. Prvorazredna plovba v meter globokem, nepričakovano stabilnem pršiču. Nekako do višine 1100 m je bil sneg suh, niže pa je počasi postajal vse težji, tako da je zahteval previdnejše vijuganje. Ne zaradi nevarnosti plazu, ampak zato, da si ne bi kdo zlomil noge. Prikotalili smo se točno do bivše italijanske kasarne in potem v 10 minutah pridrsali do državne meje ter skozi opuščena mejna prehoda. Edino razočaranje dneva je sledilo na Dovjem, kjer najboljša gorenjska domača gostilna, Potokar, (menda že od aprila) ne obratuje več. Smrk, zbogom pica antiskleroza in dovški krap!
Nauk: nima se smisla truditi - naj še tako poskušamo narediti slabo turo, nikoli nam ne uspe.