Turnosmučarski vodniček / KARAVANKE

Ovševa, 1929 m

Turni smuk, ki zaradi oddaljenosti redko pričaka obisk iz osrednje Slovenije. No, jaz sem se ga inovativno lotil iz Remšenika na avstrijski strani, s čimer sem ubil dve muhi na en mah - obiskal sem (pre)redko obiskan zamejski predel in skrajšal vožnjo z avtomobilom.
Smuča se s srednjega, glavnega vrha - Govce - in sicer, zanimivo, na severno stran, kajti južna je prestrma. Da je tura redko na jedilniku Kranjca, pričajo tudi nasprotujoče si navedbe v vodnikih; eni priporočajo vzhodno grapo, drugi zahodno. Vzhodne ne poznam, čez zahodno (Dolgi žleb) pa nimam pripomb; ponuja presenetljivo lepo smuko, le na nevarnost plazu je potrebno popaziti. Vrhunec ture je kratek sprehod po ozkem vršnem grebenu, kjer imamo občutek, da smo na večji višini. Skratka, tura je lepa nad pričakovanji.
PS: Stanko Klinar je OLševa popravil v OVševa, pravilni izgovor je namreč /ôuševa/.
Vzpon:
Gozdna cesta se najprej za 15 m spusti, nato se lepo zložno dviga. Levo serpentino posekamo z bližnjico, preostanka ceste pa je samo še za dobrih 5 minut, saj se na državni meji konča. Nadaljujemo ob potoku, ki nas pripelje na Zadnji travnik. Na desni zagledamo strmo, vendar široko, zaobljeno in nič skalnato (plazno) grapo Dolgi žleb, urezano skozi gozd, po kateri se vzpenjamo naravnost navzgor. Na višini ~ 1750 m dosežemo položnejši, odprt svet, čez kratko zaključno strmino pa se na vršni greben najlaže vzpnemo po hrbtu na desni. Ostane nam samo še dobrih 100 m razglednega sprehoda do najvišje točke na levi.
Spust: Z vrha se spustimo naravnost proti grapi, nato sledimo smeri vzpona.

_Težavnost
II

_Izhodišče
Remšenik, ovinek pod Jurjovcem, 1100 m
_{Višinska razlika}
840 m
_{Čas vzpona}
2:30
_{Čas spusta}
1:00

_{Letni čas}
december - april
_Lega
S, Z
_Smučljivost
zelo dobra
_Orientiranje
delno zahtevno

_Zemljevidi
Kamniško - Savinjske Alpe, 1:50.000
_Vodniki
Črnivec (69),
Poljanec (93),
Klinar, 55xKaravanke (30)

Dnevniški zapis

25.3.2006 (+ Eva, Aleš)
Ovinkasta vožnja skozi Kokro in čez serpentine Jezerskega vrha je bila videti kot potovanje ladje tifusarjev. Čivša, kako mi je bilo slabo... Verige smo nataknili vsega 100 m pred serpentino na koncu Remšenika, kjer štarta markirana pot (kolovoz), zato smo se po daljšem cincanju odločili zapeljati "samo še malo" naprej. Ker pa potem ni bilo videti nobenih pametnih (smučljivih) travnikov, smo parkirali šele na odcepu gozdne ceste pod kmetijo Jurjovec, na višini 1100 m.
Gozdna cesta (na začetku se malo spusti) nas je v zložnem vzponu pripeljala do državne meje, ki jo naznanjajo avstrijske oznake na pečevju in drevesih. Cesta se konča pred potokom, katerega lepo prehodno strugo, polno snežnih mostičkov, smo izkoristili za zanimivo nadaljevanje. Ko je korito prešlo v suho, plitvo dolinico, smo izstopili na velik travnik, imenovan Zadnji travnik. Prepoznaš ga po dveh, nasproti si stoječih lovskih opazovalnicah (morda se tukaj, za spremembo, lovci streljajo med seboj:). Na desni se je odprl privlačen strm snežni žleb/grapa, ki nas je takoj zvabil vase, čeprav smo prvotno nameravali prečiti do Mrzlega dola. Sneg je bil sprva idealen, nad prvo prelomnico pa se je vzpon začel spreminjati v kvihtanje z neverjetno debelimi coklami. Pomagalo ni niti voskanje psov. Za nami je ostajala tako naluknjana gaz, kot bi jo shodili pešci. Na srečo je bila zadeva enostavno preveč smešna, da bi se jezili, poleg tega pa je tura prekratka, da bi to prizadelo našo kondicijo. Od trenutka, ko se je nad nami odprl krasen pogled na vršni greben, smo itak samo še uživali. Višek je predstavljal visoki sprehod po vršnem grebenu, ki smo ga dosegli 100 m zahodno od vršne točke Govce.
Smuka je bila, žal, en velik obup, po globokem gnilcu smo rili kot buldožerji. Kar glede na pozno uro (14:45) in visoko temperaturo (vozil sem v puliju in brez kape) seveda ni bilo nič čudnega. Kilave pele si vseeno nismo preveč gnali k srcu, saj je bil pomladni dan za kaj takega enostavno preveč prijeten. Po dolgi mrzli zimi je bila toplota pač že težko pričakovana.
Celotno področje smo imeli sami zase, videti ni bilo žive duše. Kar nas, če upoštevamo ilegalen prestop meje, ni ravno presenetilo, khe, khe... Spust proti Zadnjemu travniku ponuja 500 višinskih metrov idealne smuke, ki pa zaradi precejšnje strmine stopničaste grape zahteva preudarno izbiro razmer.

V 2:50

S 1:06