| Turnosmučarski vodniček / KARAVANKE |
Mojstrovica, 1816 m
Mojstrovica je osrednji vrh Bavh, stranskega grebena Karavank med Belco in Hladnikom. Spodnji del ture poteka po gozdni cesti, ki se povsem iz Doline zelo vleče, zato je tura smiselna predvsem takrat, ko se lahko z avtomobilom pripeljemo vsaj do Kurjega grabna. Največja privlačnost tega predela sta pozimi popolna samota in vršni, lepo smučljivi pašniki s čudovitim razgledom. Tura je zelo primerna za obdobje povišane nevarnosti plazov, saj je povsem varna. Vzpon: Iz sotočja Belce in Belega potoka (tu je tudi začetek označene poti na Kepo) se gozdna cesta še 200 m vzpenja po grapi, do razcepa Jepca/Mikulica, kjer zavijemo levo in se v zložnem vzponu čez pet serpentin sprehodimo do gozdarske koče na Mikulici. Naslednji, izredno dolg cestni okljuk presekamo z bližnjico po gozdni vlaki nad kočo. Po kratkem strmem uvodu nas vodi položno proti levi, zapustimo pa jo šele na vrhu nekajmetrskega vzpončka. Proti desni navzgor v nekaj minutah dosežemo cesto v bližini njene najjužnejše serpentine. Trideset metrov za ovinkom nas strma vlaka popelje do vršnega odprtega sveta. Vlako nad gozdarsko kočo lahko zapustimo tudi vrh uvodnega klančka ter dosežemo cesto v smeri bolj ali manj naravnost navzgor, na koncu čez manjši travnik. Bližnjica za izkušene pešce, če je gozd kopen: 30 m za prvim ovinkom nad sotočjem Belce in Belega potoka zavijemo levo na opuščeno lovsko stezo. Ko se priključi na gozdni kolovoz, mu sledimo dobrih 5 minut desno. Za gostim smrečjem zavijemo navzgor po vlaki in v tej smeri dosežemo slepi cestni krak. Nadaljujemo z bližnjico v nespremenjeni smeri (držimo se na levi strani grabna in gostega smrečja), ki nas pripelje do ceste na Mikulico, pred zadnjimi tremi serpentinami. Spust: Nasmučati se moramo na vršnih pašnikih, niže nas čaka zgolj spust po cesti (po kateri pa je možno v grapi potoka Belca prav lepo vijugati). Bližnjica do koče je priporočljiva tudi med spustom. |
Težavnost I
Izhodišče december - marec Lega V Smučljivost zgoraj odlična, po cesti dobra Orientiranje zahtevnejše
Zemljevidi |
|
31.12.1999 pl. Mikulica
13.1.2001 iz Belce (+ Eva, Matija, Andrej, Matjaž E, Tomaž C) S smučmi na nahrbtnikih smo štartali na sotočju Belce in Belega potoka ter po lovski poti, ki nam jo je z rumenimi trakci označil Tomažev bratranec, območni gozdar, močno skrajšali pristop do koče na Mikulici. Nadaljevali smo podobno, s še eno močno bližnjico do druge serpentine gozdne ceste nad kočo, oziroma do njenega najjužnejšega ovinka. Za njim smo zavili strmo navzgor po vse bolj širokem hrbtu, s katerega se je odprl razgled na Triglav in Martuljško skupino, nad kratko strminico pa smo se končno znašli pod vršnimi 150 metri odprtega sveta. Teren, sneg in vreme so bili takšni, da se nam je samo še smejalo. Povzpeli smo se na osrednjo vzpetino z dvema, pravljično v sneg odetima drevesoma, uprizorili foto-sešn, nato pa brez zavlačevanja odsmučali po božanskem snegu do spodnjega roba pašnika. Široko pobočje z našimi smučinami bi se lahko dostojno kosalo s kakršnimkoli ameriškim kičem! Brez glasov ugovarjanja smo se odpravili še enkrat navzgor, tokrat na levi, najvišji vrh Mojstrovice, s katerega se je odprl še bolj neoviran pogled na severno stran Julijcev. Spust po cesti do naših limuzin se je odvil presenetljivo ugodno, s smučmi v rokah je bilo treba prepešačiti le zadnjih 5 minut. 
20.1.2008 iz Belce (+ Eva, Aleš) Nad višino 900 m je bilo na cesti 3 cm lepo voznega pomrznjenega snega, nad rampo smo za boljši občutek dodali še verige in ustavil nas je šele skalni podor na 1090 m, kar je bila pravzaprav sreča, saj smo do tod pozneje povsem normalno prismučali. Vzpon s smučmi po cesti je bil zaradi krasnega vremena zelo uživaški, pri koči na Mikulici pa smo ubrali običajno bližnjico skozi gozd. Ko smo tik pred zadnjo levo serpentino znova stopili na cesto, nas je sprejelo bleščeče sonce, na strmi vlaki za ovinkom pa tudi debele cokle, ki niso popuščale vse do vrha. No, prelepa okolica je bila tako vseprevzemajoča, da jih skoraj nismo opazili. Poredni sneg se nam je povsem odkupil med spustom, malce težki pršič se je namreč izkazal za odlično smučljivega. Svoje je k vzhičenosti seveda dodalo tudi dejstvo, da smo tri lepe kačice zarisali v popolnoma deviško pobočje... Začetni, za predirajočo se skorjo prepoložni odsek ceste smo prelisičili s sistemom vlakca, pod zgornjo serpentino pa je šlo že brez porivanja. Spodnji del ceste, kjer je bila tanka snežna prevleka v celoti predelana, nam je celo ponudil bonus vijuganje, ne da bi enkrat samkrat zaškrtalo. 
16.2.2019 iz Hladnika (+ Eva, Brajdo, Hanč, JanezR, Blaž / Erik) Dolgo zamerkan turni smuk. Tura se je začela "zares" pri Koči za Lepim vrhom, kjer smo zavili v "neznano". Čez potok Hladnik na veliko čistino in po vlaki v nekaj minutah do stranskega potoka, ki se rojeva v dolini pod Mojstrovico. Nekaj više se izoblikuje grapa (možnost obvoza čez levo poseko), ki pa v snegu ne predstavlja ovire. Masivna plazovina v dnu doline nas ni ravno navdušila, bolj smo bili zadovoljni z razmerami na osrednjem pobočju. Na njegovi desni strani, gledano navzgor, je namreč kompaktni pršič omogočal precej lahko vzpenjanje na smučeh. Pod premcem skalne "ladje", kraljujoče nad dolino, smo se ločili na prvogazečega Blaža, ki je nadaljeval s prodorom po desni, medtem ko smo ostali rajši zavili na levo stran, z zagotovljenim izstopom. Razlika: na vrhu desnega kraka je treba 20 m peš, levi pa je sredi dneva osončen, zato je premogel nekaj pomrznjene skorje. Zbrali smo se na sedelcu, od koder je levo po grebenu še deset minut do vrha Mojstrovice. Vrh je navdušil s fantastično panoramo, planina Ravne na sončni strani Bavh pa z deviško podobo (kar, z ozirom na neprehodno cesto v dolino Belce, ni bilo nepričakovano). "Brezmiselni" defloracijski veleslalom je težko opisati s primernimi besedami ... Smuka nazaj v dolino Hladnika je postregla z mešanim snegom, v kakršnem se pokažejo razlike v telesni pripravljenosti. Neuporabno ni bilo nič, najboljše vijuganje pa je ponujal že omenjeni gosti pršič. Skozi grapo je šlo presenetljivo hitro in zlahka (večinoma po boku), enako po gozdni cesti in njenih ravninah. Kam smo padv' - pomladne ture se po novem začenjajo že sredi februarja. Z analizo na Firerjevi sončni terasi. Gurujsko prekletstvo ne popušča; slabe (alter) ture ni moč organizirati. 
|
