MARJETKA SMREKAR Marjetka Smrekar je rojena leta 1945 v Tomaju. Pisanje pesmi in proze ji pomeni veselje in srečo. S tem si osmišlja svoje notranje življenje, svoj duhovno - duševni svet. Tako se ji krepi volja do življenja, vera v zmago dobrega, v srečo, ki jo čaka. "Naj moje pesmi bralce ogrevajo, potolažijo ali opogumijo," pravi. Marjetka Smrekar je grozljivo pretresljivo odkrita: "Ljubila bi nekoga. Pa sem vredna tega? Zdrav človek me verjetno ne bi hotel, invalid pa ...saj mu niti streči ne bi mogla. Ostaja mi le še odpoved." Povsem drugačen svet: zavedanje invalidnosti, materine ljubezni in nemoči; zavedanje lastne nesreče in sreče - oboje povsem drugačno od doživljanja zdravih ljudi. Podobe svitanja, ugašanje dneva - z vsemi asociacijami na človeško življenje - so enkratne. Med toploto sonca in praproti se prikrade jesen. To je čas preizkušenj. Marjetka Smrekar jih doživlja in izpisuje v tančinah, ki mejijo že na ostrino in nehote spečejo - kot urez ostre trave. Avtorica se rešuje v upanje in vero, da bo po koncu življenja večna pomlad. "Živeti, trpeti, ostati ..." ta njen verz zveni kot geslo.