PISATELJI, POETI IN SLIKARJI KLIČEMO K SPOŠTOVANJU DRUGAČNOSTI Vsi spoštujemo napredek in znanost, ki dasta človeku znanje. Znanje je križišče, kjer smo vsi v njem in ga lahko dobimo le drug od drugega. Vsako človekovo izražanje takšnih ali drugačnih je umetnost in izkušnja za prihodnje rodove. Prav tako se nekaj za prihodnje rodove skriva v delih, ki jih ustvarjajo slovenski paraplegiki. V likovni ali besedni umetnosti, glasbi, ali razvoju znanstvene misli človek skoraj ne more mimo občutka, da se ravno ob najtežjih situacijah rodijo najboljši umetniki. Prav iz novih situacij se lahko razvije sposobnost, iz katerih najpristneje zaživi človekova pristna in neposredna ustvarjalnost. Kam bi sicer s svojim prostim časom, kam z življenjsko energijo, ki je v vseh nas. Za vsakega izmed nas vemo, da če bi nam narava vzela še ta dar, ki ga imamo, bi sklonili glavo in uveneli kot cvetlica brez vode. Žar življenjske sreče bi ugasnil v naših očeh, saj vsak od nas v vsako od svojih del daje delček srca, del sebe, kot vsak umetnik, z šolo ali brez nje, umetnik, ki ustvarja z rokami, nogami ali usti. Vsi se v svojih delih razdajajo. Razdajajo pa se iz potrebe, da izrazijo svoja čustva in nagnjenja do umetnosti in iz želje, da bi tudi drugim dali vsaj delček svojega notranjega bogastva in lepote. Kultura je v vseh svojih oblikah kot življenje, najprej skoraj boleče približevanje, tiho odkrivanje novega, nenadno prežemanje drug drugega, medsebojni glas in odmev, krik in tolažba, skupna nemoč, ter nezadržen vzpon v prostor, svobodno gibanje in izginjanje v njem. V svetu, ki si ga popotniki sproti prisvajamo in smo z njim v neposrednem stiku, ostaja tudi nekakšna globlja odgovornost nas ljudi, da sredi trdih zakonov življenja, ki so jasno postavljeni drug ob drugega, najdemo tisto mejo, kjer se sekajo črte, črke, ploskve in barve ustvarjalcev. Le ob spoznavanju ustvarjalnosti, se lahko na dveh povsem različnih koncih, vendar v isti točki, najdeta trnovo življenje in umetnost, ki ji je prav to življenje navdih in izpoved.

DAN KULTURE IN MEDNARODNI DAN INVALIDOV Kulturna dejavnost Zveze paraplegikov Slovenije je 2.decembra v Inštitutu RS za rehabilitacijo ob mednarodnem dnevu invalidov in dvestoletnici rojstva Franceta Prešerna pripravila kulturni praznik. Pobuda za zdaj že tradicionalno prirediteve je nastala iz spoznanja, da so na invalide gledali le z vidika socialnih potreb, ne pa kot na celovite osebnosti, ki imajo tudi druge zmožnosti in želje. Prav v tem smislu je prireditev kot spodbujevalo, da naši člani razvijajo svojo ustvarjalnost in jo pokažejo širšemu slovenskemu prostoru. Le tako je mogoče preseči zaprtost in vplivati na bolj kakovostno življenje invalidov. Prireditev je začel predsednik Zveze paraplegikov Slovenije Ivan Peršak in v naši sredi pozdravil predsednikovo ženo gospo Štefko Kučan. V svojem govoru je nato orisal politično situacijo invalidov in čestital vsem članom ob mednarodnem dnevu invalidov. Takoj na začetku prireditve smo bili priča, tudi lahko rečemo zgodovinskemu dogodku. Revija Moj pes je v sodelovanju s sponzorjem Philip Morris izšola prvega zlatega prinašalca, ki je bil izšolan izključno za potrebe paraplegika. Psa je izšolal naš najbolj znan kinolog gosod Jože Vidic, ki je psa ob mednarodnem dnevu invalidov tudi predal članu Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja in predsedniku skupščine ZPS Vladu Čurčiju. Sporočilo poezije in tekstov, ki so bili predstavljeni v literarnem delu, presega vsakodnevni boj za preživetje, presega deklarativno raven z njegovo lastno močjo, prispeva k temu, da postaja vsak dan lepši, z vsem tistim, kar je nam ljudem edinstveno. Razumeti drugega in ga spoštovati takšnega kot je, pomeni spoštovati sebe, svojo svojskost in pričakovati od drugih, da to sprejmejo. Pesnice Marjetka Smrekar se je tokrat predstavila z tekstom, ki tako presunljivo opiše tiste stiske nas invalidov, ki nas doletijo na začetku tega invalidskega življenja. Darinka Slanovec s svojo pesmijo plete verze kot bi pletla svojo odejo življenja. Benjamin Žnidaršič je poskušal opisati kaj vsakemu od nas pomeni dom, še posebno tistim, ki ga ob poškodbi izgubijo. Pesnica Ljubica Jančar pa nagovori ljudi z pesmijo, ki povabi vse da nas spoznajo. Izbor del naših članov iz širšega slovenskega prostora različnih likovnih smeri od grafik Stojana Zafreda in Nejča Slaparja, olj Vojka Gašperuta in Željka Vertlja, plastik Radovana Grosa, filografij Jožeta Tomažiča, pastelov Dušana Lamberška in akvarelov Brede Oblak, pričajo, da se naši člani izpopolnjujejo v vseh likovnih tehnikah. Prav s svojim delom so si dvignili samozavest in vlili življenjsko energijo tako sebi kot drugim, kar je izredno pozitivno. Še toliko bolj tisti, ki prvič razstavljajo, ker so bili mogoče prej prepričani, da tega ne zmorejo. O razstavi je spregovoril dr. Cene Avguštin, razstavo pa je odprla gospa Štefka Kučan. Ker je kulturna dediščina med našimi člani vse bolj razširjena smo letos prvič prikazali petenje košar( Jože Duh iz Prekmurja), rezbarjeje ( Zdravko Strajnar iz Loga pri Brezovici) in kleklanje( Gabrijela Tavčar iz Idrije). Članica Severno primorske regije Irma Sedej pa se lahko postavi, da je ena največjih umetnic za izdelovanje načrtov za kleklanje na svetu. Razstava njenih načrtov za čipke in vseh likovnih del je na ogled do 3.januarja 2001 v Inštitutu RS za rehabilitacijo. Prireditev je z prefinjenim veznim tekstom povezoval Marjan Bunič, s pesmijo pa zaokrožil Alesander Mežek.