LJUBICA JANČAR je otroštvo preživela v Radovljici in Bodeščah. Zdaj živi v Radovljici, plete, šiva, bere, posluša glasbo, ima veliko prijateljev. "Ni treba, da je invalid osamljen", pravi, "če se le malo potrudi". Ljubica Jančar ima moč, da pokliče, prikliče ljudi k sebi - ker ona ne more hiteti k njim. Ne govori samo v lastnem imenu (tako je čutiti) - piše v imenu vseh, ki potrebujejo moč in pomoč zdravih, krepkih; nagovarja vse, ki skorajda slepo in brezglavo vedo le zase. Sonce sije za vse. "... bolečina telesa zbudi bolečino duše ..." Po načinu izpovedovanja se včasih bolj drugič manj približa ljudskim pesmim. To je med četverico njen delež. Tudi pomen domačih - matere - za invalidnega človeka, izpiše z globoko doživetostjo. Trda invalidska resničnost je v njenih pesmih in istočasno moč, ki bodri tudi druge. Iz pridušene bolečine - nekje vmes med krikom in molkom - se vzdigne pesem, močnejša od obeh.