|
Narava umiranja več(nost)nih svetov ali "Notranji
odnos do konca sveta"
Slikarstvo je način gledanja na svet in sodobna slikarka
mlajše generacije Maja Ninalota Sever mu zvesto sledi. Odstira
nam bogatost svojega vizualnega sveta: mentalne, od gole
fizične ravni oddaljene svetove. V mediju raziskuje in preizprašuje
najgloblje dele svoje in naše biti ter se ne ustavlja na
površini, ampak dobesedno razgalja bistvo narave. Njeno slikarstvo
črpa iz izkustva, pri katerem sta barva in svetloba tisti
ključni komponenti, ki dajeta njenim slikam optično moč.
Slike gradi plast za plastjo, z materialom, kot je čipka,
odpira globino, prostor in palimpsest nevidnega. Detajli
in strukture v samem središču slike se končujejo v praznem
prostoru, ki je (kjer je) svetloba. Svetloba kot primaren
element življenja in energije spremlja slikarko že od nekdaj.
To ni ista svetloba, ki se odbija in blešči iz njenih predhodnih
srebrnih slik, ampak svetloba, ki je bistvo same materije,
ki je »vrojena« v materijo. Postopek doseganja takšne svetlobe
je spiranje barve, ki je nanešena na platno. Na simbolni
ravni to spiranje lahko razumemo kot lupljenje plasti, ki
zastirajo naše videnje in vedenje o svetu. Prevladuje rdeča
barva kot barva življenja in hkrati kaosa. Slike so nekaj
prvinskega, nekaj nagonskega. Poudarjena je materialnost
slike, hkrati pa je izničena s svojo vsebnostjo svetlobe.
Svetloba materije je njena navidezna nesnovnost.
Čeprav imamo opravka z dvodimenzionalno površino, so brokatni
vzorci na slikah več kot le estetski elementi, vkomponirani
v površino slike. Odpirajo jo, poglabljajo in poudarjajo
njeno materialnost. Akcentirajo trodimenzionalnost površine
in vnašajo v sliko kiparsko dojemanje prostorskosti. Čutiti
je svež interes za taktilnost in svetlobo slikarstva, za
ročno in enkratno upodabljanje tega, kaj in kako oko vidi,
od površin do globljih impulzov mrežnične, torej čutne zaznave
sveta.
Slikarsko doživetje Maje Sever ostaja v polju raziskovanja
slike in njene izrazne moči, tukaj se počuti domače, suvereno
in v toku časa. Slike lahko beremo kot vizualne zapise daljnih
in trenutnih spominov, hrepenenj in iskanj svetov, kjer je
svetloba ekvivalent za večnost in neomejenost.
MAJA NINALOTA SEVER
(prej Mateja Sever)
Rojena v Ljubljani leta 1970. Leta 1993 je diplomirala iz
slikarstva pri prof. Janezu Berniku, leta 1995 pa je dokončala
podiplomski študij pri prof. Metki Krašovec. Študijsko se
je izpopolnjevala na Facultad de bellas artes v Madridu in
na VŠUP v Pragi. V letih 1997-98 je živela in delala v ZDA
(Nova Mehika), med letoma 2005 in 2007 pa v Švici.
Od leta 1995 dela kot samostojna ustvarjalka na področju
kulture, zdaj spet v Ljubljani, pod novim imenom Maja Ninalota
Sever.
www.maja-sever.si
+386 (0)31 319 630
NESKONČNOST, UNIČENA Z GLOBINO IN VIŠINO PROSTORA
Recimo, da je v meni neskončnost, ki jo poskusam odgovarjajoče
spremeniti v sliko. Na tej poti neizbežno in že po naravi
sami neskončnost umre. Slika je torej neizogibno in apriori
manko. To čutim kot konec nekega sveta, ki sicer ni končen.
Vsakič, ko je slika končana, je končan tudi moj notranji
odnos do nje –
odgovornost ali zavezujočnost do sveta, ki sicer kot produkt
še obstaja, vendar je meni kot avtorici že dokončen, se pravi
tuj.
V nekem trenutku sem skozi proces slikanja začela fotografirati
detajle - morda zato, ker sem želela ohraniti vez z njihovim
minevanjem. Postali so samostojne podobe, ne le ilustratorji
procesa nastajanja slike. Neke referenčne točke, neka so-pot,
ki je gledalcu, ki je deležen slike le kot končnega produkta,
sicer povsem neznana. Še vedno živijo nekje v sliki - čeprav
preslikani, obstajajo kot ukraden spomin, ki biva na novo
kot sublimirana podoba.
Maja Sever
|
