Otvoritveni govor predsednika Ustavnega sodišča prof.dr.Ernesta Petriča na razstavi FRAN  WINDISCHER-GOSPODARSTVENIK, PUBLICIST, PREDSEDNIK NARODNE GALERIJE LJUBLJANA, ki jo je pripravil muzejski svetnik Aleksander Bassin  v prostorih Narodne galerije (24.februar-27.marec 2011), se dotika in opozarja  na mnoga aktualna vprašanja, ki so odprta v današnjem času, zlasti še v okviru problematike mecenstva, ozaveščenosti , nacionalnega interesa tako v kulturi kot širšem političnem prostoru.
Prav zaradi tega  objavljamo z dovoljenjem  otvoritelja njegov nagovor na omenjeni razstavi.

več o razstavi : http://www.ng-slo.si

Spoštovana ga. Jaki, direktorica
Spoštovane gospe in gospodje!

V veliko čast mi je, da ste me povabili, da odprem razstavo o dr. Franu Windischerju, pomembni osebnosti slovenskega kulturnega in gospodarskega, posredno pa tudi političnega razvoja v obdobju med prvo in drugo svetovno vojno, pa še tudi po njej.

O dr. Franu Windischerju priča današnja razstava. Odlično in podrobno je predstavljen v Študijskih zvezkih Narodne galerije, pa tudi govorniki pred menoj so povedali najbolj bistveno o njem. Zato mi dovolite, da izpostavim le nekaj misli, ki mi jih je vzbudil ogled razstave in branje nekaj zgodovinskega gradiva o njem in njegovih lastnih zapisov.

Najprej naj poudarim izjemnost in pomembnost dr. Frana Windischerja kot povezovalca gospodarstva in kulture, zlasti likovne umetnosti. Slovenska kultura, skupaj z jezikom, ta steber našega narodnega obstoja in razvoja, je bila in žal še vedno je nekakšna uboga "Pepelka", včasih kar nekakšen nebodiga-treba v očeh slovenske politične in gospodarske elite, marsikdaj tudi sedanje. Windischer pa je bil uspešen in ugleden gospodarstvenik, ki je dober del svojih sposobnosti in energije pa tudi denarja namenjal razvoju najpomembnejših slovenskih kulturnih institucij - v prvi vrsti Narodni galeriji, temu najpomembnejšemu hramu likovne umetnosti na Slovenskem. Pa ne le njej, tudi Slovenski Akademiji znanosti, Akademiji likovnih umetnosti, Moderni galeriji. Skratka, nastanku tistih kulturnih institucij, brez katerih bi Slovenci ne bili narod in slovenska kultura ne kultura v polnem pomenu teh besed. Takih mož, kot je bil dr. Fran Windischer, povezovalec med gospodarstvom in umetnostjo, tudi danes ne poznam veliko, vsekakor bi si jih želeli in potrebovali več.

Naj na tem mestu omenim, kaj je o njem sodobnik Rihard Jakopič menil: "Dokler ima naša umetnost…takih mož, kot je gospod dr. Fran Windischer, lahko gledamo s prijaznim upanjem v bodočnost".

Slišali in prebrali smo, ali bomo o Windischer-jevi dejavnosti kot predsedniku društva Narodna galerija, o njegovem mecenstvu, o stikih s pomembnimi slovenskimi  umetniškimi ustvarjalci in izobraženci njegovega časa. Ob tem se mi zdi pomembno poudariti dvoje: Windischer je podpiral in odkupoval zlasti dela mladih, takrat še neuveljavljenih umetnikov. To kaže ne-le na njegovo zavedanje, da je najbolj potrebno podpirati mlade, prihajajoče umetnike, temveč tudi na to, da je čutil dolžnost podpirati našo, slovensko umetnost. Anton Gojmir Kos mu je pisal: "Postali ste... skrbnik in oče živečim umetnikom". Očitno  dr. Frana Windischerja niso kaj prida zanimala dela tujih umetnikov. Pogosto so že takrat bila razpoložljiva za nakup bolj drugorazredna dela, čeprav znanih tujih imen, kakršna tudi danes  privlačijo nekatere - k sreči ne vem - zbiralce umetnin sedanje slovenske "nouveau riche".

Za razvoj naroda - in danes velja to tudi za našo državo Slovenijo - nosimo odgovornost vsi. Nosimo jo skupaj, zlasti pa naša politična, gospodarska, kulturna elita, elita na vseh področjih delovanja. Gospodarstvenik, bančnik, organizator - dr. Fran Windischer, se je te skupne odgovornosti za razvoj naroda očitno zavedal. Zato je vidna pri njegovem delovanju tudi širina, preseganje ločitev in razdorov med različnimi takratnimi krogi. Podpiral je vse nastajajoče kulturne ustanove in različne, marsikdaj tudi med seboj sprte umetniške skupine.

Ni dvoma, Windischerjevo delo je pomembno zlasti za slovensko likovno umetnost, kar potrjuje tudi današnja razstava. Vendar kot pomemben gospodarstvenik Windischer piše tudi o gospodarskih vprašanjih v času, ko se je slovensko gospodarstvo otresalo tujih spon in ko je nastajalo slovensko meščanstvo. Kot ustanovitelj obrtne banke, kot urednik Narodnogospodarskega vestnika, z njegovim delom v Zvezi trgovskih grenijev in zadrug; kot podpredsednik Centrale industrijskih korporacij, z dejavnostjo pri ustanovitvi in delu ljubljanske borze in pri ljubljanskem velesejmu, in še posebej z dolgoletnim delom kot generalni tajnik pri Ljubljanski zbornici za trgovino, obrt in industrijo, je dr. Windischer pomembno prispeval k razvoju slovenske gospodarske moči. Ta pa je bila izjemno pomembna na dolgi in naporni poti k naši lastni državnosti. Ne-le z lastnim jezikom in kulturo ter prizadevanji kulturnikov, šele z vzpostavitvijo nacionalnih institucij in z razvojem gospodarstva, znanosti, in razvojem ne-le kulturne, temveč tudi tehnične in druge inteligence, smo Slovenci postali zreli za lastno državo. Zato, če upoštevamo izjemno široko področje dela dr. Frana Windischerja, lahko zatrdimo, da je njegovo delo, razpeto med razvojem slovenskega gospodarstva, rojevanjem najpomembnejših nacionalnih kulturnih in znanstvenih institucij, bilo pomemben prispevek na poti k lastni slovenski državi.

Spoštovana ga. Jaki,

naj ob koncu še povem, zakaj mi je posebej prijetno in v izjemno čast, da ste me povabili k otvoritvi prav te razstave. Ko se udeležujem - kolikor mi čas dopušča - otvoritev razstav in podobnih prireditev, mi je v veselje, ko vidim, da jih otvarjajo ugledne osebnosti, predvsem predstavniki izvršne in zakonodajne veje naše državne oblasti ter druge uveljavljene javne osebnosti. Prav je tako. In gre jim zahvala za pripravljenost in za trud. Nisem pa opazil, da bi kdaj kako razstavo in podobne prireditve otvoril kak predstavnik tretje, sicer po ustavi enakovredne, sodne veje oblasti.

Vi, spoštovana ga. Jaki pa ste storili ta  korak dalje in se Vam zato zahvaljujem. Vaše vabilo mi je dokaz, da se opazi Ustavno sodišče tudi tedaj, ko ne gre le zato, da bi se Ustavnemu sodišču preložilo kako neprijetno odločanje, ki bi ga sicer moral opraviti kdo drug.

In zadnje, tisto kar je še posebej prijetno. Dr. Fran Windischer je obilo deloval in prispeval prav za nastanek inštitucije, v kateri smo, Narodne galerije. Tudi ob koncu njegovega življenja se je ukvarjal s fototeko negativov in kartoteko del slovenskih umetnikov in umetnostnih spomenikov v pritličju prav te stavbe.

Deloval pa je in prispeval tudi k čudoviti lepoti, v bistvu Plečnikovi stvaritvi, ureditvi notranjosti stavbe, v kateri domuje Ustavno sodišče Republike Slovenije. Windischerjeva osebnost dobesedno povezuje ti prelepi stavbi, v katerih domujeta dve pomembni instituciji naše države, Narodna galerija in Ustavno sodišče. Današnja razstava ju, in nas, ki v njih delamo, preko osebnosti dr. Frana Windischerja  še dodatno povezuje. Zato razstavo otvarjam s posebnim zadovoljstvom.

prof. dr. Ernest Petrič