Fotografije iz družinskega albuma

"Ni mi več do kvartanja," je rekel Maggio, "menda so se mi utrudile roke.
Igra brez denarja je pusta. Ne igram več. Raje si oglejmo moj stari fotografski album."
James Jones: Od tod do večnosti (prevod: Mira Mihelič)

Menda si je stari fotografski album marsikdo med njimi ogledal vsaj tisočkrat, pravi roman. Predvsem tistim vojakom, ki niso nikoli vedeli, zakaj bi shranjevali svoje fotografije, je zbujal zanimanje, radovednost in spomine. Maggiove spomine? Še najmanj. Pravzaprav gledalčeve. Fotografija pač ni le to, kar vidimo, ampak tudi vse tisto, kar ji doda naša domišljija. Posnetki, za katere se nam zdi vredno, da jih vložimo v album, pripovedujejo resnično zgodbo (pa če se portretiranci držijo še tako nenaravno), zgodbo lastnika albuma, gledalca pa napeljujejo na oživljanje lastne preteklosti, oživljanje njega samega - v tem pa je vsa avantura, če poenostavim Rolanda Barthesa, avantura, ki nas tudi tisočič ne pusti na cedilu.

Avtorji se pri - recimo jim - "družinskih"' ali "spominskih" fotografijah po navadi izmaknejo umetniškim intencijam, nameram, ki naj bi gledalčeve ali gledalkine (ti so vendarle le redki izbranci) misli usmerjale in omejevale, saj te fotografije niso odvisne od idej, daleč od tega. Od avtorjev nihče ne pričakuje izvirnosti, ki je lahko včasih prav nadležna obsedenost. Fotografirajo takrat, ko to želijo, ko so pripravljeni, ko nastopi pravi trenutek, pravzaprav ko sta skladna avtor ali avtorica in trenutek. Zato se vzpostavi zaupno vzdušje, ki na koncu vsrka tudi gledalca ali gledalko. Nobene goljufije ni na subtilnem posnetku z naslovom Barbara in Marjeta Tihomira Pintarja; od nas ne pričakuje in še manj zahteva preučevanja, raziskovanja. Zgolj gane nas.

Nekatere fotografije nas ne izpustijo in nas prisilijo, da prisluhnemo njihovi zgodbi, pravzaprav različnim zgodbam, katerih vsebina se spreminja glede na naš pogleda. Taka je prav gotovo fotografija Vlada Stjepiča Počitek. Morda se najprej zapičimo v njeno estetiko, a le za kratek čas (mar ni Marc Riboud dejal, da fotograf po navadi pade v esteticizem, kadar ga subjekt ne zanima kot subjekt, kar pa lahko pri 'družinski fotografiji' izključimo) in naše zanimanje se že razširi na druga področja. Na sociološka ... Tudi na etnološka. Zakaj pa ne? Kdo je gospa, zakaj si je izbrala (ali je to storila sama?) prav ta prostor za počitek... Detalji nas potegnejo v otroštvo, v čas, ko se je še sušilo perilo nad štedilnikom na drva, in misli nam zaplavajo kdo ve kam. Tega časa ni več, takega vzdušja ne bomo več našli. Ga pa lahko začutimo, ko gledamo Stjepičevo fotografijo.

Včasih pa fotografijo enostavno vzamemo za svojo. Preprosto in sebično. Na fotografiji Dušana Muca Gospa Čermelj z vnukom tako zagledam sebe, v objemu stare mame. Tako dobim posnetek, ki sem si ga velikokrat zaželela, pa nikoli imela, posnetek, ki izraža najino harmonijo, morda zgolj namišljeno, ki je zdaj postala resnična. In zato vem, da se bom lahko k njej spet in spet vrnila.

V vsakem albumu so fotografije, pri katerih gledalec ali gledalka morda ne razume zlahka, zakaj so se lastniku ali lastnici zdele tako zelo usodne, da so našle prostor v njem. Morda zaradi zelo banalnega naključja? Mislim, da zelo redko. Zgodbe so tolikokrat kodirane, občutki razumljivi zgolj nekaterim, nekomu pa so ti posnetki gotovo dragoceni. Zato med prispelimi fotografijami na natečaj Fotografije iz družinskega albuma nismo delali izbora.
.
Razstava je posvečena nedavno preminulemu fotografu Božidarju Dolencu. S fotografijami, ki so nastajale na zelo pustolovskih krajih največkrat v Ljubljani, kot je Vsemirje, uradno Klub za prevencijo narkomanije, ali pa še bolj tistimi iz diska FV v kleti študentskega doma v Rožni dolini, je v slovenskem prostoru na novo ovrednotil standarde klasične dokumentarne fotografije. Na teh pomembnih fotografijah za našo novejšo zgodovino (če pustimo ob strani umetniško vrednost) nas intrigira okolje, ki bi bilo brez Božidarja pozabljeno. Vsekakor pa to niso posnetki, ki bi jih kdorkoli nalepil v družinski album, tudi tisti ne, ki so postavljeni v prvi plan. Posnetke, ki smo jih izbrali za to razstavo, so manj pomembni. Na njih je čutiti preplet zadržanosti in intimnosti, ki se je vzpostavil med portretiranci in fotografom. Ljudje so fotografirani zavedajoč se fotografove navzočnosti, a so kljub temu sproščeni. Predvsem pa so veseli. Fotografije so vesele. Le kdo jih ne bi imel v družinskem albumu? Tako drugačne so od posnetkov, na katerih je Božidar ujel samega sebe. In katere podobe so bliže resnici? Res se bojim izvedeti.

Meta Krese

Društvo likovnih umetnikov Ljubljana pripravlja razstavo v Galeriji »S«, tokrat fotografsko, z naslovom Iz družinskega albuma. Razstava ni omejena zgolj na podobe ujetih trenutkov iz družinskega življenja. Avtorji in avtorice razstavljajo fotografije, ki jih ganejo zaradi zgodbe, ki se skriva v njej, zaradi spomina, ki se je drži.

Fotografu Božidarju Dolencu v spomin
(1950 - 2008)

SPISEK DEL

Tihomir Pinter
Barbara in Marjeta, 1969/2009, črno-bela fotografija, želatinski srebrnobromidni papir, 50 x 40 cm
Marjeta, 1965/2009, črno-bela fotografija, želatinski srebrnobromidni papir, 50 x 40 cm

Lado Jakša
Ona, 2008, barvna fotografija, 30 x 40 cm
Na počitnicah, 2008, barvna fotografija, 30 x 40 cm

Vlado Stjepič
Ruža, 1980-83, črno-bela fotografija, 23 x 29 cm
Počitek, 1980, črno-bela fotografija, 30 x 20,2 cm

Svetlana Jakimovska Rodić
Kumanovo, Makedonija, 2007, digitalna fotografija

Barbara Ravnikar
Soočenje, 2007, digitalna fotografija, 40 x 30 cm

Alenka Vidrgar
Mitologizacije 3, 1986/3, cibachrome/rr, 19 x 29 cm
Mitologizacije 2, 1986/2, cibachrome, 19 x 29 cm

Dragomil Bole
Podobe ideomanij, 1986, cibachrome/rr, 19 x 29 cm
Podobe ideomanij, 1985, cibachrome/rr, 19 x 29 cm

Nina Zelenko
Trenutek nežnosti, 2008, digitalna fotografija, 30 x 40 cm

Dušan Muc
Svetlana, 1986, črno-bela fotografija, 39 x 25,7 cm
Gospa Čermelj z vnukom, 1982, črno-bela fotografija, 29,3 x 27,3 cm

Lojze Kalinšek
Nočna vročica, 2009, brizgalni tisk, 35 x 50 cm (50 x 70)
Night fiver, 2009, brizgalni tisk, 35 x 50 cm (50 x 70)

Arven Šakti KRALJ SZOMI
Sanja I, 2009, analogna fotografija, 50 x40 cm
Sanja II, 2009, analogna fotografija, 50 x40 cm

Roman Makše
Madež, 2001, 70 x 100 cm

Vesna Čadež
Spomin bližine 2007, digitalna fotografija, črno-bela, 50 x 70 cm

Silvije Arc Popovič
c.mutacije I, 2008, fotoprint, 33,5 x 43,5 cm
c.mutacije, 2008, fotoprint, 33,5 x 43,5 cm

Jože Stražar
V trikotniku, od šole mimo skulpture do doma, I, 2009, digitalna fotografija, 39 x 29,4 cm
V trikotniku, od šole mimo skulpture do doma, II, 2009, digitalna fotografija, 39 x 29,4 cm