Kitajska: opijski vojni

Trgovanje s tujci je kitajska vlada dovoljevala samo v pristaniškem mestu Kanton (Guangzhou), zato so trgovali samo z luksuznimi izdelki. Tako so Kitajci Britancem prodajali čaj, Britanci pa Kitajcem srebro. Med Kitajci se je v 19. stoletju močno razširilo kajenje opija, kar so Britanci izkoristili v svoj prid. Dosegli so, da so lahko Kitajcem prodajali opij, ki so ga v velikih količinah pridelovali na plantažah v Indiji. Ko se je vlada zavedla, da je v državi že več kot 2 milijona odvisnikov, je skušala trgovanje preprečiti, vendar je bila zaradi podkupljivih lokalnih oblastnikov pri tem neuspešna. Spor med Kitajsko in Britansko vzhodnoindijsko družbo, ki je bila prodajalec opija, se je zaostril leta 1839 in naslednje leto prerasel v opijsko vojno, ki je trajala dve leti. Britanci so vojno dobili, najvidnejši posledici pa sta bili, da je Hongkong postal britanski, kitajski trgovski monopol pa je bil odpravljen. Kitajska je morala plačati Britancem velikansko vojno odškodnino. Evropske sile so dobile ugodne trgovinske olajšave ter celo ozemeljske pravice za trgovske postojanke, legalizirana je bila trgovina z opijem, močno se je širilo tudi misijonarstvo. Do konca stoletja je bila Kitajska polkolonialna država, razdeljena na vplivna območja, ki so jih nadzirale velesile (Velika Britanija, Rusija, Francija, japonska, Nemčija), ki so pobirali davke in imeli policijsko oblast v t. i. pogodbenih pristaniščih. Kitajci, ki so živeli v pristaniških mestih, so bili podrejeni tujcem in ne cesarju.