Nemčija

V Nemčiji je najbolj tlelo med študenti, ki so se za razliko od meščanstva, ki so mu bile za cilj demokratične politične reforme in pridobiti vpliv na gospodarsko politiko, zavzemali za vsenemško združitev. Združitev je še podžigala renska kriza, iz leta 1840, saj so se bali, da bo Francija zasedla Porenje. Obstajala sta dva programa; velikonemški, ki je predvideval združitev vseh nemških dežel na čelu s Habsburžani (tega so zagovarjali na dunajskem dvoru in plemiči) in malonemški, ki je na čelu nove države videl pruskega kralja Friderika Viljema IV. (tega so zagovarjali nemški demokrati, ki so se bali težav z nenemškimi prebivalci avstrijskega cesarstva). Dilemo naj bi rešilo zasedanje vsenemškega parlamenta v Frankfurtu, katerega poslance so volili med aprilom in junijem 1848 vsi prebivalci nekdanjega Nemškega cesarstva. Parlament je zasedal leto dni, vendar dokončne odločitve ni sprejel. Spomladi 1849 so poslanci izglasovali malonemški načrt, vendar je pruski kralj nemško krono zavrnil in do združitve Nemčije ni prišlo.