Italija

V Italiji, ki je takrat pomenila zgolj geografski in kulturni pojem, ne pa politične enote, se je krepilo gibanje za združitev pod vodstvom karbonarjev in Mlade Italije. Največji oviri sta bili po mnenju zagovornikov združitve Avstrija, ki je imela oblast nad najbogatejšimi predeli severozahodne Italije ter papeška država. Po začetku papeževanja Pija IX., ki je veljal za zavednega Italijana in liberalnega človeka, so se zdele ovire za združitev dokončno odpravljene, vendar se to ni zgodilo. Pij IX. je uvedel številne reforme na gospodarskem (železnica) in političnem področju, ki so dajale prednost laikom in ne cerkvenim dostojanstvenikom.

V naraščajoče nemire se je vpletla tudi Avstrija, ki je leta 1847 zasedla Ferraro, kar je pri Italijanih povzročilo močan odpor. Nemiri so se tako razširili po vsem Apeninskem polotoku, zato je Avstrija okrepila vojaško navzočnost na območju in zavzela še modensko in parmsko vojvodino. Po nemirih v Palermu in Milanu so leta 1848 vse italijanske države, tudi papeška, dobile liberalne ustave. Na čelo protiavstrijskega boja je stopil sardinski kralj Karl Albert, vendar t. i. sveta vojna, v kateri so sodelovali številni prostovoljci, med njimi tudi Giuseppe Garibaldi in Giuseppe Mazzini, proti avstrijski vojski pod vodstvom feldmaršala Josepha Radetzkya ni bila uspešna. Po avstrijski zmagi pri Custozzi je nastopilo premirje.

Marca 1849 so italijanske čete spet začele vojno, vendar so jih Avstrijci ponovno premagali. Nemiri, ki so izbruhnili v Rimu, so prisilili papeža k umiku v Neapeljsko kraljestvo. Februarja 1849 je bila v Rimu oklicana republika, vendar jo je oborožena francoska intervencija odpravila.