Francija (2.)

Osrednje vprašanje v Franciji je bilo delavsko. Začasna republikanska vlada je pod pritiskom delavcev in radikalcev razglasila pravico do dela, odpravljena je bila tudi smrtna kazen za politične prestopke. Uzakonili so svobodo združevanja in tiska. Z zakonom so omejili trajanje delovnega dne na največ 10 ur v Parizu in največ 11 ur izven mesta. Za moške nad 21-im letom je bil odpravljen davčni cenzus, uvedena je bila splošna volilna pravica. Predlagana je bila ustanovitev ljudskih delavnic, ki naj bi prispevale k odpravi nezaposlenosti.

Na volitvah aprila 1848 so zmagali pripadniki zmernejše struje, ki v novo vlado niso vključili Louisa Blanca, znanega socialista in člana delavskega gibanja. Odpravili so komisijo za delavska vprašanja in ljudske delavnice. Osrednji politik je postal obrambni minister Eugene Cavaignac, ki je dal krvavo zadušiti upor pariških delavcev junija 1848. V uporu naj bi bilo ubitih 1.500 upornikov, vsaj 15.000 pa naj bi bilo ranjenih. Po tem so začeli odpravljati pridobljene politične in socialne pravice. Nova ustava je dajala veliko pooblastil vladi in predsedniku, ki je bil hkrati na čelu države in vlade. Na decembrskih volitvah je kot kompromisni kandidat zmagal Louis Napoleon, nečak prvega francoskega cesarja. Z vojaškim posredovanjem v Italiji je pokazal svojo nenaklonjenost republiki in revolucionarjem. Po uporu radikalcev v parlamentu 1849 in novi ustavi, ki je bila sprejeta 1852. in je odpravila še več pravic, je postal najprej 10. predsednik, nato pa še cesar Napoleon III.