Revolucionarno vrenje v Evropi

Ideje, ki jih je 1789 prinesla francoska revolucija, so se kljub vsem ukrepom evropske reakcije ohranile in boj za njihovo uresničitev sredi 19. stoletja se je močno okrepil v večini evropskih držav, izjeme so bile Velika Britanija, Rusija, Turčija, Srbija in Nizozemska. Meščanstvo, ki so ga podprli tudi delavci, si je prizadevalo za več političnih pravic, v ospredju so bile zlasti zahteve po volilni pravici, parlamentarni demokraciji ter svobodi govora, tiska in združevanja. Kmečke zahteve po popolni odpravi odpravi fevdalizma so meščanom vodenje revolucije zelo otežile.

Najintenzevnejše je bilo revolucionarno vrenje v Franciji, ki je po julijski revoluciji leta 1830 postala zbirališče revolucionarjev in političnih preganjancev iz vse Evrope. Ponekod, predvsem v Italiji in Nemčiji, so politične želje vsebovale tudi zahtevo po združitvi. Tako sta postala liberalizem na gospodarskem, verskem in političnem področju ter nacionalizem osrednji značilnosti revolucij leta 1848.