Osnova zapisa midi je 128 tipk klavirja. Tipka za nižji ton ima oznako 0, tipka za najvšiji ton pa 127. Ko pritisneš tipko na klavirju, računalnik namesto zapletenega nihanja v datoteko zapiše le številko tipke in jakost, s katero si tipko pritisnil. Namesto tega zvoka so sedaj v datoteki zapisane le številke. Ko želiš prisluhniti zaigrani melodiji, program za predvajanje midi datotek številko poveže z ustreznim nihanjem in ga pošlje proti zvočniku.

Če bi tako datoteko odnesel k prijatelju in bi želel pri njem poslušati posneto galsbo, bi moral njegov računalnik vedeti, katero tipko klavirja predstavlja določena številka. Zato so se proizvajalci o tem dogovorili in dogovor zapisali v standard general midi. Glasbila, ki ga razumejo, imajo oznako GMS. Midi je torej način zapisa glasbe s številkami, standard general midi pa določa, kateri zvok se povezuje s katero številko.

Poleg prihranka prostora ima tak zapis glasbe še dodatne prednosti. Program lahko melodijo, ki si jo zaigral na klavirju, odigra s flavto, violino ali bobni. To pa še ni vse. Ker lahko program hkrati predvaja več glasbil, lahko posnameš najprej igranje klavirja, potem violine, pa flavte itd., dokler ne posnameš vseh glasbil orkestra. Predvajaš seveda vsa glasbila hkrati. Pri tem se zdi, da igra cel orkester.