Skutnik (2172 m)

Greben

Takojšnja asociacija je prečenje Skutnika in Špičice, ki sta tako zraščena skupaj, da je to pravzaprav ena sama gora z dvema vrhovoma. Prečenje je prava trentska tura z izjemno strmimi travnatimi pobočji in ozkim, izpostavljenim grebenom, ki prepadno pada na obe strani. Turo je v tem primeru najbolje zastaviti iz Zadnje Trente: prek Za Razorcem po JV pobočju pristopimo na Skutnik, po grebenu prečimo Špičico in Nizki vrh vse do škrbine pod Zadnjim Pelcem, kjer sestopimo v dolino. Prečenje lahko zastavimo tudi bolj velikopotezno saj se greben naravno nasloni na višji greben Pelcev, še lepše je z grebenskim prečenjem začeti že z Velikega Jelenka, ali pa celo z Zagorelca.

Kot najbolj zanimivo in najlepšo varianto priporočava pristop iz Zadnje Trente prek Za Razorca in po SV grebenu na Zagorelec, kjer nas čaka 'neskončen' greben, ki ga z Nizkega vrha lahko potegnemo še prek vseh Pelcev do Škrbine za Gradom, odkoder nas nazaj na izhodišče vodi markirana pot. Najtežji del na grebenu nas čaka pri spustu z Velikega Jelenka proti Skutniku, kjer se je potrebno spuščati po vrvi. Tura je božanska, a tudi dolga...

Z Zagorelca na Nizki vrh

Z Zagorelca po travnatem grebenu netežavno sestopimo v prvo škrbino, preplezamo manjšo grebensko grbo (sestop II) in že smo v najnižji škrbini med Zagorelcem in Velikim Jelenkom, kjer nas pričaka zelo strm in zračen travnat raz. Višje se do vrha Velikega Jelenka 'udobno' sprehodimo po grebenu.

Sledi najtežji del celotnega grebena, sestop v škrbino med Velikim Jelenkom in Skutnikom. Z vrha lahko nadaljujemo prav po grebenu (v tem primeru nas čaka kar siten prehod z grebena levo na široko travno polico, II), ali pa že takoj z vrha poiščemo pameten sestop do travne police, ki teče SZ, nekaj deset metrov pod vrhom in nas pripelje v škrbino pred vmesnim mizastim vrhom, 2100m. Vršni del mize je najbolj pametno prečiti na desni strani po ozki travnati polički (II), ki nas pripelje na sam rob mize, s katerega se čez odsekano, gladko raz spustimo po vrvi (dobrih 10m, klin). Do škrbine nas loči še sitna in izpostavljena travna polička na desni strani (II-III), potem pa nam pot zastavi Oltar.

To je nadvse imenitna čukla, 2075m (ime Oltar Tuma omenja v imenoslovju JA). Oster, eleganten in 25m visok rogelj, ki zelo izpodjedeno pada proti Skutniku. Ker se mu seveda ne moremo upreti, mu splezamo na teme. Težave nam povzročata 'le' krajša gladka plošča in takoj nad njo izjemno izpostavljen prestop čez rob, blizu III). Na vrhu je karseda zračno ter kot nalašč za počitek in vrtoglav pogled v S škrbino. Najhitrejše nadaljevanje je spust po vrvi čez previsno S stenco (dobrih 20m, klina za spust ni), v nasprotnem pa se vrnemo v J škrbino.

Na levo stran Oltarja nas zvabi široka travnata gredina slabih 30m pod grebenom, do katere pa brez vrvi ne bo šlo. Po vrvi se spustimo čez preperel, previsen kamin z zagato do travnate poličke, ki nas težavno (III, vse travnate težave so seveda mišljene po trentarsko in ne plezalno) pripelje na omenjeno gredino, po kateri lahkotno dosežemo previsno vznožje Oltarja na njegovi severni strani. Možno je, da se Oltar brez spusta po vrvi obvozi na vzhodni strani, a tam nas čakajo strme in izpostavljene travnate poličke.

Grebenski vzpon na Skutnik je potem presenetljivo lahak (le dva krajša strma dela). Z vrha Skutnika do škrbine pod Špičico je teren spet zelo zahteven. Vsi (najlažji = najmanj izpostavljeni) prehodi potekajo večinoma po travah tik levo od skalnatega grebena (izpostavljena trentarska II. stopnja). Iz škrbine tudi navzgor nadaljujemo na levi strani grebena, spodnji del je lahek, 'zaporo' pa obidemo na levi strani, kjer najdemo skrit prehod (širok in kratek kamin nad katerim so trave brez oprimka, II+, 3m). Nadaljevanje poteka bolj po grebenu, a ni več posebej težavno.

Težji del prečenja Špičice je prav gotovo spust po strmih travah. Sestop poteka v dvojnem cik-caku: 60m dol, desno od grebena, po travnati polički levo na greben in potem še 20m desno navzdol in nazaj na greben, ki ga dosežemo tik nad škrbino (pri tem nam lahko pomagajo tri večje skale, ki gledajo iz trav in so opremljene s klini za spust - do prvega klina moramo navzdol preplezati kratek prag II+).

V škrbini med Špičico in Nizkim vrhom lahko s prečenjem zaključimo. Proti zahodu brez posebnih težav dosežemo sedlo Vrh Osojnika, proti vzhodu pa je včasih vodil navzdol zahteven pastirski prehod. V primeru, da bomo sestopili v tej smeri, je bolje nadaljevati do škrbine pod Zadnjim Pelcem, odkoder je sestop v Veliko planino prav lahak.

Prečenje Nizkega vrha ni posebej zahtevno. Z njegovega neizrazitega vrha (razbiti, veliki skalni bloki) nadaljujemo prav po grebenu čez višji, neimenovan vrh (eno sitno mesto, ostra grebenska rez tik pod koto 2202m, II) in se z njega spustimo v škrbino pod Zadnjim Pelcem (začetni del sestopa poteka po levi strani, zadnji pa po desni, I-II). Temu neimenovanemu vrhu se lahko tudi umaknemo po poličkah na desni strani (deluje uhojeno, en težji prestop do grebenskega roba).

Pristop

Iz Za Razorcem se vzpnemo navzgor do najnižjega dela JV ostroge/pobočja Skutnika. Na levi strani pričnemo z vzponom in vseskozi iščemo najlažje travnate prehode (višje so mestoma zelo/izjemno strmi). Teren nas pod vrhom vodi v desno, odkoder preplezamo še nekaj lahkih skal do vrha, kjer nas čaka manjše presenečenje...