Po kar strmem in zračnem J pobočju Špika Hude polica sva že pred leti sestopala po čudoviti mulatjeri. Vseskozi sva jo imela na muhi tudi za smučanje, pa ni in ni hotelo biti dovolj zalito, tako da smo se Špika najprej lotili poleti z nekoliko drugačnimi pripomočki in je bilo bistveno težje, kot se je potem izkazalo s smučmi... ;)

S Špika Hude police 'vsi' smučajo v Špranjo in to po najdaljšem ozebniku Julijcev, po Žlebu Hude police. Žalostno dejstvo je, da praktično vsi 'žlebarji' obrnejo na škrbini, ki je le slabih 100 m pod izjemno razglednim vrhom, s katerega se da seveda tudi odsmučati.

Po obsežnem J pobočju pa 'noben' ne smuča, čeprav je teren bistveno lepši. Pravzaprav smo malce celo razmišljali, da bomo morda sploh prvi, pa smo se pošteno ušteli. Plezamo torej po naši 'kvazi prvenstveni' navzgor, spotoma pa opazujemo sledi smučanja izpred dveh dni. Mi lepo z derezami in cepini, podlaga je povsem trda, gledamo pa smučino, po kateri sta se predhodnika vzpenjala. Da nam morala le ni preveč padla, je na osrednjem delu smučina le usahnila. No, strmina je tam 45° in morda celo malce več. Kaj vse se ti lahko dogaja v 'prvenstveni'... ;)

Med vzponom ni prav nič kazalo, da bi lahko odjenjalo, tako da nas je ta odsek vseskozi kar malo črvičil. Višje se svet spet malce položi in še veseli napihanec nas je čakal. Odsmučali smo seveda čisto z vrha (lažem, Boštjanu se je škoda zdelo novih smuči, Marijana mu je pa delal družbo in sta vršnih par metrov spustila), kjer nas je zgoraj na moč razvajal pršič, tako da smo s 'težavo' zabremzali in se začeli sončiti ter čakati, da bi morda spodaj pa le odjenjalo. Po uri smo nadaljevali s spustom, zgornji del je bil še vedno fenomenalen, osrednji del je pa medtem ravno lepo spustil, tako da do Pecola ni bilo posebnih težav. Nekje 600 m, osrednji del 45°, ostalo okoli 40°, zračno, recimo (dobra) IV.