Točno mesec dni od nesreče je ravno pravšnji čas za pričujoči zapis. Poškodba je skoraj zaceljena, noga počasi vse bolj obremenjena, glava po nesreči umirjena, želja po gorah pa tudi vse močnejša. Veliko se vas je z dobrimi željami in mislimi obrnilo na naju, nekateri osebno, nepričakovano veliko po pošti, še več gotovo v mislih: vsem iskrena hvala, brez vas zdravljenje ne bi potekalo tako hitro in brez zapletov. Navkljub zlomu (zdrobljena kost) sem po dveh tednih v želji čimprejšnje rehabilitacije plavala, po treh kolesarila, po mesecu dni pa že lahko vse hitreje hodim. Beri 'komaj opazno' šepam ;)...

Opis in časi so podani bolj natančno, ker sta do naju prek nekaj odmevov prišli dve precej čudni zgodbi!

Pristop do stene že poznava (na istem mestu je ključni del pristopa v krnico Za Široko pečjo - Amfiteater), tako da zaradi 'neumne' budilke hitiva po poti navzgor. V smer (Vzhodni steber Široke peči, IV) tako vstopiva šele ob pol enajstih. Vstopni del (dva dolga raztežaja) naj bi bil najtežji del smeri in res nama gre plezanje ter varovanje bolj počasi od rok in nog. Po slabih dveh urah sva čez in znajdeva se na večji zagruščeni terasi, po kateri bi začuda brez težav prišla levo v svet pod Amfiteatrom. Miheličev opis o tem ne izgublja besed, tudi nadaljevanje se vizualno nikakor ne sklada z opisom in skico. Nekaj časa tako bluziva sem in tja ter vse bolj glasno razmišljava, če ne bi odvila iz stene in kar naokoli po lahkem prilezla na vzhodni stolp ter se zapodila čez greben Široke peči...

Zatem primerjava še vodniček Martuljek, kjer je opis zelo skop, a bolj uporaben in za nosom najdeva 'pravo' nadaljevanje smeri. Še malo cincava, ali naj sploh nadaljujeva, 'izračunava', da je časa še dovolj (do vrha stolpa je s terase še 300-350 m) ter plezava dalje. Stojim na varovališču vrh terase in spremljam Markovo plezanje. Dobrih 10 metrov nad mano je že, ravno 'obkoljuje' nek rob pod previsom, ko nenadoma zavpije: 'Pazi!', saj se mu izpod nog odkruši cel stop. S telesom se nagnem v zavetje proti steni, nekaj drobirja zleti preko mene, v istem hipu pa začutim hud udarec v levo nogo. Zatulim od bolečine, zraven še malo iz jeze najprej nase, ker sem 'pozabila' na varno pospraviti nogo, in na Marka, ker je tak 'štor'. V mislih si dopovedujem, da ni nič hujšega in da bom po šoku kmalu spet pri sebi, ob pogledu na nogo pa se mi upanje sesuje v prah. Na spodnjem delu meč, malce nad robom gojzarja, vame zija grda rana, ki pa vsaj ne krvavi premočno. Zdi se mi, da traja celo večnost, preden Marko pripleza nazaj na stojišče. Ob pregledu rane in ob popolni nezmožnosti obremenitve noge točno ob enih pokličeva na pomoč reševalce. Čez 40 minut že slišiva brnenje helikopterja, prav toliko časa mine, da sva na varnem v dolini.

Reševalca (Klemen Gričar) spustijo na bližnjo ramo, odkoder dobesedno priteče do naju, po nekaj manevrih (mobilizacija in oskrba noge, krajši spust z vrvjo - bila sem preblizu stene - in poteg v helikopter) sem v zraku, zatem na omenjeni rami poberejo še Marka. V jeseniški bolnišnici navkljub najboljšim izgledom 'gospod Rentgen' na koncu sesuje upanje na 'le' zelo močan udarec (mečnica je šla na mestu udarca na pet kosov), rano mi očistijo, vstavijo kateter in zašijejo ter me opremijo z longeto (zaradi rane ne dobim gipsa). 'Obljubijo' mi šest tednov počitka in potolažijo, da zaradi poškodbe kasneje ne bom imela težav. Obenem mi razložijo, da sem v tej smoli imela tudi precej sreče, saj nisem imela poškodovanih kit in mišic, pa tudi kost je navkljub zlomu ohranila svojo dolžino, tako da operacija ni bila potrebna.

Na koncu bi se rada še enkrat zahvalila vsem reševalcem GRS Kranjska Gora (posebna zahvala gre Klemenu Gričarju) in posadki helikopterja Slovenske vojske za hitro in varno posredovanje ('Zares ste od hudiča!' ;) ter osebju jeseniške bolnišnice za oskrbo. HVALA VSEM!