Vremenski obeti so bili precej slabi, tako da sva se na licu mesta odločila za turo, ki ponuja precej izhodov, po drugi strani pa tudi nekaj dodatkov. Vreme je na koncu sicer zdržalo, a sva se na meglenem Vajneževem sedlu žal 'morala' odločiti proti nadaljevanju do Stola, ker je bilo vse skupaj čisto preveč namočeno, tako da sva tudi spust v spodnjem delu 'skrizala' mimo Valvasorja in po slabo vzdrževani markirani potki v Koroško Belo, kjer mokrota ni več motila.

Glede na turo izpred treh let bi zapisala, da sva bila tako na vzponih kot pri spustih (pričakovano) bistveno bolj suverena, posebno Marijane mokrota pri spustu do planine Stamare sploh ni pretirano motila in je le parkrat sestopila s kolesa, sam se pa lahko pohvalim s kolesarskim garanjem od Vajnežovega sedla do vrha, kjer sem sicer večkrat sestopil in ročno obrnil, 'shodil' pa le enkrat za 10 vm. V najini prvi gorskokolesarski sezoni naju je tura Struška - Vajnež pošteno zmahala, tokrat sva bila spodaj le prijetno utrujena. Hmmm, zdaj se pa že preveč hvaliva - bo potrebno končati... ;)