Begunjščica ponuja kar pester izbor variant kolesarskega obkoljevanja, enega daljšega smo prebrcali pred leti, tokrat nam ob petih popoldne več od najkrajšega krogca niti ni rojilo po glavi, razen upanja, da se ja ne bi uscalo. Na koncu se je dan preoblekel v prav čudovit večer, zankica v 'nasprotni' smeri je bila pa tudi nadvse PP, prijetna in pestra...

Ljubelj - Bornova pot - Preval - Poljška planina - Tinčkova koča - Zelenica - Ljubelj; 1150 m, 3 h. Po čudoviti Bornovi potki in mimo izvira Rože do planine Planinica je že klasika. S Poljške planine smo se zatem spustili po markirani poti v Završnico, ki je do kolesarsko kar izpostavljene prečke prav luštno vozna, samo prečenje pa je manj tekoče, saj je potrebno kolo večkrat prestaviti (skalni pragovi/robovi, podrto drevje, kratki/prestrmi odseki navzgor). Zatem smo se zagnali po cesti/kolovozu od Tinčkove koče proti Zelenici, kjer nas je že takoj nad kočo 'razbil peščeni grušč', ki se je v prazno mlel pod kolesi, da je bilo malček potrebno tudi poriniti, a le za kratko, saj nas je za ovinkom v nasprotju s pričakovanji navkreber 'peljal' v celoti vozen klanec in to vse do Zelenice. Do izvira Završnice je klanec izjemno naporen/zahteven, saj sta grušč in/ali strmina zelo vztrajna, tako da smo nekajkrat pač padli s sedla, sam zaključek do Zelenice je pa prav lahak. V celoti gledano je ta klanec po našem občutku malce lažji (ponuja več počitkov) od 'soseda' na drugi strani, po katerem smo se 'brzinsko' spustili na Ljubelj.