To čudovito prečenje sva lani izvedla s Pikico, ki ji je tokrat Manjca 'ukradla reflekse' (Scott Reflex) in na vrhu kar težkega klanca do sedla Kočna (100m, V6/V5), potem ko ga je lahkotno in brez težav zvozila brez stopa, izjavila, da je s takim kolesom 'plezanje' šala mala. Nekako me je zatem 'nervirala' tudi pri spustih, s katerimi se je prav tako šalila, a se ji je kaj kmalu močno zataknilo, ko je po prijetnem prečenju Ptičjega vrha ugledala uvodni klanec, ki vodi do koče na Golici.

"A se zezaš?" je nejeverno zrla v klanec, ki se s ceste ostro odcepi navzgor in v katerega sem se nemudoma silovito zagnal. Lani naju je s Pikico odbil, tokrat je bilo začuda dovolj trenja, da sem pribrcal čez. Nasploh je bila potka do 'živega peska' pod kočo razen treh mest, kjer sem ročno prestavil kolo, tokrat začuda v celoti tekoče vozna. Na tem odseku je bila tudi edina gneča, saj motoriziranim planincem nudi najkrajši dostop do koče.

Nadaljevanje je bilo prav tako luštno kot lani, snega je bilo tudi le še za vzorec, le peščeni del spusta z Rožce je bil tokrat presuh, tako da sva se še peš v prahu lovila navzdol, a je takoj zatem sledil eden najbolj luštnih odsekov nasploh - prečnica nad cesto je naravnost uživaška ;)