V celoti zamorjeno jutro naju je pod steno že pripravilo do obrata, a je kompromis ("Sam mau skočva pogledat do skoka, brez smuči!") začuda obrodil 'vzvišene' sadove. Bolj revna snežna podlaga se je vdirala navkljub temu, da je grapa obilno splazila (JZ grapa Visoke Ponce, ki pada s Forcella Ponza) - in po takem je smuka prava muka ;)

Višje so se razmere popravile, skokiči so bili tudi ustrezno ledno-snežno zaliti, tako da sva bila ob neprijetnem tuširanju hitro čez. Nad skokom (1800 m) se grapa porazgubi na velikem snežišču med Visoko in Srednjo Ponco, kjer sva v labirintu prehodov v smeri Srednje Ponce z očmi iskala primerno, zvezno zalito smer. Usmerila sva se proti najbolj obetavnemu in izrazitemu kandidatu, katerega vstop je strma rampa v desno. Tudi vsi od spodaj skriti prehodi so se višje lepo odpirali, zaključni del je celo postregel z več izstopi na greben, midva sva se odločila za vabljivega desnega, ki je vodil nekam čez rob, kjer naju je tesno objela nama tako 'ljuba' megla in tudi veter pri silovitem trepljanju ni hotel prav nič zaostajati. Za robom sva pretipala naravnost navzgor na vršni plato široke Srednje Ponce - verjetno sva pristopila na glavni (2231 m), nemara celo na južni (2226 m) vrh, sva ugibala zgoraj.

Od ideje prečenja do Visoke Ponce in nama od predlani poznanega sestopa sva se hitro poslovila in se za sledmi usmerila navzdol. V nasprotju s pričakovanji se na nobeni od 'stopnic' dol grede nisva uspela zatakniti, pravzaprav sva ugotavljala, da bi se celotno smer dalo lepo presmučati, če bi le bilo več snega, posebno skok v grapi (ali njegov obvoz, enega sva pretipala lani) zahteva bistveno debelejšo podlago. V območju najinega vzpona poteka smučarska smer Krpica (V+, 750 m), začuda sva se glede na opis verno držala tudi ledno-snežne Mesečeve smeri (IV/4, 700 m, 50-85°, UIAA 4), ki je v zgornjem delu očitno našla najtežje možne prehode ali pa ima odločno previsoko oceno, takole preko palca za (slabi) dve stopnji...